"Če glasbenik meni, da ima nekaj za povedati in mora to izraziti v svojih pesmih, s tem nimava težav. Po drugi strani pa misliva, da to ni dolžnost vseh glasbenikov."

Romantična, nostalgična in apolitična

Intervju z izraelsko glasbeno zasedbo Lola Marsh, ki bo v soboto nastopila v Kinu Šiška

Član dua Lola Marsh Gil Landau (kitara, klaviature) je za Mladino spregovoril o aktualnem albumu Remember Roses, Izraelu, žanrskih omejitvah ter političnosti oziroma apolitičnosti glasbenikov. S svojo sobendašico Yael Shoshana Cohen, vokalistko zasedbe, bo 21. oktobra nastopil v Kinu Šiška. To bo njun že drugi obisk Ljubljane. Ob prvem, pred dvema letoma, so organizatorju zapisali, da izraelski duo zveni, kot da bi Quentin Tarantino režiral srečanje Lane Del Rey in Calexica v puščavi Negev. Zanimiv opis, ki pa je morda vseeno malce pretiran. Najbolj na mestu pa je zagotovo primerjava z Lano Del Rey, čeprav glasbenika trdita, da sta najprej začela ustvarjati glasbo in šele kasneje slišala za omenjeno melanholično ameriško pevko.

Lola Marsh ima za sabo, kljub temu, da je Remember Roses njun prvo dolgometražni album (pred tem sta se šlepala na EP ploščku You're Mine) tudi nekaj konkretnih komercialnih mednarodnih uspehov. Denimo ta, da je že njun prvi singel Sirenc marca 2015 dosegel milijon predvajanj in skočil na peto mesto najbolj viralnih komadov na Spotifyju v ZDA. Še bolje se je odrezal njegov naslednik You’re Mine z osmimi milijoni predvajanj na omenjeni platformi in na tej lestvici skočil med top 3.

Lola Marsh bo zagotovo eno od zanimivejših zvociranj, ki se bodo odvila ta mesec v naši prestolnici.

Remember Roses (Spomni se vrtnic) zveni kot zelo romantičen in nostalgičen naslov za album ...

Del atmosfere, ki smo jo skušali ustvariti je ta, da bi bil album prav to - romantičen in nostalgičen. Na njem je pesem z naslovom Remember Roses in govori o vrtnicah, ki jih je Yael imela na vrtu pred hišo svojih staršev, ko je bila še otrok.

Predalčkajo vas kot dream pop, kar je zanimivo ime za žanr, saj zveni skoraj neambiciozno. Mi lahko pojasnite, kako si vi sami razlagate to žanrsko oznako?

Velikokrat nas vprašajo, kaj je naš glasbeni žanr. In na to je zelo težko odgovoriti. Neradi si postavljamo meje ali se predalčkamo glede na zvrsti, saj to ustavlja kreativni proces in blokira skladanje pesmi. Po drugi strani pa razumem, zakaj je naša glasba okategorizirana kot dream pop, saj je del izkušnje, ki jo želimo ponuditi na albumu, da poslušalec dobi občutek, da sanja. Kot da bi vstopili v drugačen svet.

Ne dvomim, da ste sledeči komentar v preteklosti že slišali, vendar vokal in glasba Lole Marsh zvenita zelo podobno kot Lana Del Rey. Bi rekli, da je slednja dejansko vplivala na vašo glasbo ali gre zgolj za naključje?

Najprej moram poudariti, da to sprejmemo kot velik kompliment. Lana Del Rey je neverjetna pevka z odličnimi pesmimi. Moram priznati, da ko smo začeli pisati in snemati, sploh nismo vedeli, kdo Lana Del Rey je. Razumem pa, kje ljudje skozi domišljijo vidijo povezavo, in ob koncu dneva nama to laska.

Koga pa bi potem šteli med svoje dejanske glasbene vplive? Imata z Yael enake ali vsaj podobne inspiracije, ali imata povsem različna okusa za glasbo?

Najina glasbena okusa se nenehno spreminjata in razvijata. Seveda vplivi obstajajo, veliko sva jih podedovala še iz otroštva. Jaz sem odrasel z bendi, kot so Pink Floyd, The Beatles in King Crimson, Yael pa z izvajalci, kot sta Elvis in Edith Piaf ter z veliko filmske glasbe, tudi iz špageti vesternov. Veliko navdiha pa sva našla tudi v sodobni produkciji, denimo v zasedbah, kot so Bone Iver, Fleet Foxes, Sufjan Stevens in Tame Impala. Meniva, da je tisto, kar je pri Loli Marsh res zanimivo, je to, da vsak nekaj doprinese, in nato nastane nekakšna skupna tvorba.

Na spletu najdemo podatek, da sta z Yael Lolo Marsha ustanovila med študijem glasbe ...

To ni res. Nisva se spoznala med študijem, nekdo je to o nama nekoč napisal, čeprav ni resnica. Pravzaprav sva se spoznala na moji rojstnodnevni zabavi pred okoli šestimi leti. Začela sva prepevati in igrati skupaj, in takoj sva začutila, da je med nama preklopilo nekaj čarobnega. Naslednji dan sva šla v studio in začela skupaj pisati pesmi. Pri skladanju glasbe imava res močno povezavo. Nekako vse steče po zelo naravni poti.

Bi rekli, da Izrael kot država podpira umetnike oziroma glasbenike? Kakšni so standardi in kateri glasbeniki so najbolj zapostavljeni? Ponavadi gre za določene žanre, ki so, ko pride do subvencij s strani ministrstev, prezrti. Ponavadi tudi medijsko.

Naju država Izrael podpira. Lahko pa povem, da so v preteklosti dobili žanri, kot sta jazz in klasična glasba, več državne podpore, vendar danes se je to polje razširilo tudi do sodobnejših zvrsti, kar je dobro.

"Moram priznati, da ko smo začeli pisati in snemati, sploh nismo vedeli, kdo Lana Del Rey je. Razumem pa, kje ljudje skozi domišljijo vidijo povezavo, in ob koncu dneva nama to laska."

Pa morate biti zaradi tega, da dobite podporo države, medijev in radijskih valov, tudi politično korektni pri svojih besedilih? Poznate kakšen primer glasbenika, ki je bil zaradi svojega umetniškega izražanja deležen cenzure?

Osebno nimam tega občutka. Žanrov je v Izraelu veliko in številni izvajalci govorijo o različnih temah. Vedno bodo obstajali ljudje, ki bodo pri določeni temi za, in vedno bodo obstajali tisti, ki bodo proti.

Izrael je zaradi svoje situacije že leta mednardona tema, tudi v Sloveniji. Menite, da boste dočakali čas mirne rešitve težav v regiji, ali menite, da je tveganje preveliko in da je preveč prikrite agende?

Živiva v okrožju, kjer je politična situacija zelo zapletena. Zato lahko rečeva le to, da si želiva miru in da iskreno upava na rešitev te problematične situacije.

A vseeno - kakšen pa je vaš pogled na izraelsko-palestinski konflikt?

Kot sem poudaril že prej, je situacija zelo zapletena, zato se skušava s to problematiko v svoji dnevni rutini ukvarjati čim manj. Nehala sva brati časopise in skušava ne gledati televizijskih poročil. Želiva se osredotočiti na glasbo in na pozitivne stvari, ki jih ponuja svet. Seveda ne moreva biti slepa in ignorirati omenjene situacijo, vendar glasbeniki želimo sebi in drugim malo polepšati resničnost.

Pa menite, da bi morali umetniki biti vsaj malo politični in naslavljati problematike ter deliti svoja mnenja, ko so pod vprašajem denimo človekove pravice? Ali preferirate, da umetnost ostane varna znotraj idealističnega balončka zgodb o ljubezni in osebnih odnosih?

Meniva, da mora vsak umetnik in vsak človek početi tisto, kar je zanj najboljše. Če glasbenik meni, da ima nekaj za povedati in mora to izraziti v svojih pesmih, s tem nimava težav. Po drugi strani pa misliva, da to ni dolžnost vseh glasbenikov. Pustimo vsem, da počnejo tisto, kar jim je najbližje.