King Krule: The OOZ

Ko se je Archie Marshall tam nekje leta 2010 pojavil v britanskem glasbenem okolišu, je bilo takoj jasno, da gre za mladeniča, ki izstopa, ki ga bodo referenčni mediji hitro evforično prestregli in ki bo obstal. Takrat je bil mladoletnik, pri katerem glas in stas nikakor nista šla skupaj. Bil je bledoličen suhljat rdečelasec edinstveno zrnatega, nizkega glasu, ki se je kmalu še poglobil. Najprej smo ga poznali kot Zoo Kida, potem hitro kot Kinga Kruleja. Sprememba imena ni pomenila tudi resne slogovne spremembe, morda mu prvo ime le ni bilo več všeč.

Pod imenom King Krule je leta 2011 izdal EP, ki ga je naslovil kar po sebi, dve leti kasneje je sledil še prvenec Six Feet Beneath The Moon in obveljal za precejšen uspeh. Pokazal je, da Marshall zna kitaro drsajoče in tudi sempler tapkajoče izkušnje pretočiti v močno vokalno ploščo. Čeprav je delovala rahlo nedodelano.

To je bila skoraj popolno nastavljena odskočna deska, na katero pa Marshall ni skočil. Prav nasprotno, naredil je korak nazaj in projekt King Krule deloma zamrznil. Res je bil še zmeraj dejaven, produciral je za raperja Earla Sweatshirta, skoraj sodeloval s Frankom Oceanom. In zavrnil sodelovanje s Kanyejem Westom! Z bratom je izdal multimedijski projekt, del tega je bila tudi glasbena plošča. A material, ki ga je zlagal kot King Krule, se nikakor ni hotel sestaviti. Zvenel mu je brezvezno. Končno je vse skupaj vrgel v smeti in začel znova.

Ta frustracija sedaj odzvanja na novi plošči The OOZ. Na plošči, ki je motna, turobna in počasna.

Na začetku se kar izgubimo v nasičenih in gostih usedlinah Marshallove tmurnosti, njegovih lebdečih, zasanjanih mislih o osamljenosti, depresiji in nespečnosti. V blatnem, kalnem mulju rockerskih rifov, punkerskih vložkov, jazzovskih melodik in kančka hiphoperskega rezanja. V gosto meglo intenzivnih atmosfer občasno reže izjemen glas, drugič gromki saksofon najmarkantnejšega gosta Ignacia Czornogasa. The OOZ je King Krule v najprepričljivejšem, najbolj žmohtnem, najbolj dinamičnem in osupljivem zvočnem paketu doslej. To velja tudi za vokalno dostavo, za zmes dretja, šepetanja, Archiejevega močnega londonskega naglasa, pripovedovanja, skoraj krunerskega zavijanja, pačenja na robu momljanja.

Nekateri plošči očitajo, da je predolga. Toda predolga ni zaradi minutaže ali ker je na njej kar 19 posnetkov. Dobra ura v dobi hipnosti res pomeni nadstandard, a vseeno: predolga je zaradi tempa. Ne tempa posameznih posnetkov, ampak splošnega tempa. Ravno, ko na krilih kitarsko udarnega posnetka stvar dobi zalet, Marshall spet skoči nazaj v pritličje, še bolje, v vlažno klet efektov, balade, mrmranja, jamranja in basovske meglice. Scenosled je razdrobljen in na trenutke prevlada občutek plavanja na mestu. A ravno to prekinjanje, ta agonija limba doseže ključni učinek: King Krule poslušalca malce muči, da ga spravi bliže svojim zamislim.