Fino se imamo

Veliki Alec Guinness je v Poti do plemstva, posneti pred mnogimi, davnimi leti, nastopil v osmih vlogah. Igral je same aristokrate, člane britanske dinastije D’Ascoyne – vojvodo, bankirja, župnika, generala, admirala, dva mladeniča in celo žensko, lady Agatho. V vseh vlogah umre.

Dvakrat ga izda narava, toda šestkrat ga pokonča Louis Mazzini (Dennis Price), socialni outsider, ki se hoče na vsak način prebiti v vrh te elitne dinastije. Prepričan je, da je do tega upravičen – njegovo mamo, ki ga je spočela z enim izmed D’Ascoynov, so namreč razdedinili in izločili, ker je bila proletarskega rodu, s čimer pa so izločili in zatajili tudi njega. In zdaj si utira pot do plemstva – z likvidacijami. Kar pomeni, da uničuje to, kar hoče postati. Tako vidi revolucijo.

Mazzini je videti kot serijski morilec, toda D’Ascoyni so še hujši – dekadentni, snobovski, zajedavski izkoriščevalci družbe, ki pa so, kot vidimo, tako šibki, senilni, sterilni in nemočni, da jih odpihne že sapica. D’Ascoyni so elita, ki pade brez velikih besed – in brez manifesta. Ne, temu, ki jih hoče zrušiti, ni treba najprej napisati Komunističnega manifesta.

Velika Cate Blanchett v Rosefeldtovem Manifestu – enem od stotih filmov, ki jih bo med 8. in 19. novembrom zavrtel LIFFe, Ljubljanski mednarodni filmski festival – nastopa v trinajstih vlogah. Igra zelo različne like – učiteljico, vdovo, delavko, punkerko in tako dalje. Celo moškega – brezdomca. Vsi ti liki pa recitirajo manifeste in programske tekste različnih umetniških gibanj in umetnikov, od dadaistov, futuristov, popartistov in Dogme 95 do Andréja Bretona, Jima Jarmuscha, Claesa Oldenburga in Yvonne Rainer, ki jih intonira Komunistični manifest.

Toda Cate Blanchett nam z recitiranjem umetniških manifestov sporoča še nekaj: hej, morda bi se morali revolucije učiti pri umetniških gibanjih! Revolucija je kot umetnost – terja fanatizem in daljši razpon pozornosti.

Ko gledate Manifest, se zdi, kot da sprašuje: bi svet spremenili, če bi vse revolucionarne manifeste združili? Bi svet revolucionirali, če bi prebrali vse revolucionarne manifeste naenkrat? Bi revolucija uspela, če bi vse revolucionarne manifeste interaktivno povezali in zbili v enega? Ta vprašanja so logična: za nami je velika finančna in gospodarska kriza, ki je bila posledica neoliberalnih politik, toda kriza se ni končala z revolucijo, z eliminacijo neoliberalizma, ampak z zmago neoliberalizma, ki se je zažrl v vse pore družbenega življenja – v politiko, institucije, korporacije, medije, ljudi. Bolj kot kadarkoli je videti kot nekaj povsem naravnega in nevtralnega, tako rekoč biološkega, »kot Darwinova teorija evolucije,« »kot gravitacija ali atmosfera,« pravi George Monbiot (How Did We Get into This Mess?, 2016), zato so se neoliberalne politike po krizi le še okrepile, intenzivirale, potencirale, ekstremizirale.

Vsak manifest (magari Jarmuschevih 5 zlatih filmskih pravil), ki ga zrecitira Cate Blanchett, nas spomni, da je revolucija spodletela, obenem pa nam tudi namigne, zakaj je spodletela: morda zato, ker so poklicne revolucionarje, potemtakem ljudi, ki so se posvečali le izključno revoluciji (kot nekoč Lenin, Trocki, Castro, Tito ipd.), zamenjali ljudje, ki jim je revolucija le eden izmed hobijev in ki se revolucijo gredo le tedaj, ko imajo čas. Ups, danes popoldne ne morem: peljem sina na trening! Ljudje igrajo le še vloge – kot Cate Blanchett. Ali bolje rečeno: ljudje igrajo preveč vlog, da bi revolucija lahko uspela.

Toda Cate Blanchett nam z recitiranjem umetniških manifestov sporoča še nekaj: hej, morda bi se morali revolucije učiti pri umetniških gibanjih! V resnici ne le pri umetniških gibanjih, bo namignil LIFFe. V filmu 120 utripov na minuto (Robin Campillo) vidimo, kako so francoski gejevski aktivisti (Act Up) na začetku devetdesetih krenili v boj proti aidsu, politiki, ki je s svojo apatijo do žrtev aidsa le podžigala pogubne homofobične predsodke, in molku »tihe večine«, ki se je s temi predsodki opijala. Nič jih ni ustavilo – niti bolezen niti smrt. Ko so zboleli in ko so umirali, so se bojevali naprej. Vztrajali so in šli do konca. Revolucija je kot umetnost – terja fanatizem in daljši razpon pozornosti.

V Columbusu (Kogonada), ki se dogaja v ameriškem Columbusu (Indiana), v katerem so ključne objekte – cerkve, banke, šole, dvorane, gasilsko postajo in knjižnico – zdizajnirali vrhunski arhitekti (Eero Saarinen, I. M. Pei, Cesar Pelli, Harry Weese ipd.), kralji modernistične simetrije ( ja, Columbus je videti kot umetniški manifest, ki ga je napisal Michelangelo Antonioni), knjižničarja (Haley Lu Richardson & Rory Culkin) debatirata o razliki med tistimi, ki berejo, in onimi, ki igrajo računalniške igrice, pri čemer beseda nanese tudi na prekratek razpon pozornosti, ki da vse bolj hendikepira igralce računalniških igric, s čimer jih odvrača od umetnosti – in kakopak tudi od revolucije, če smo že ravno pri tem. Revolucija terja daljši razpon pozornosti, zato je povsem logično, da je v civilizaciji računalniških igric, večopravilnosti in spletnega beganja zmagal neoliberalizem in da revolucija ni imela nobenih možnosti. Elite lahko vedno računajo, da bo koncentracija pri revolucionarjih – ali pa pri gibanju – vedno hitro popustila.

Film 120 utripov na minuto ne pušča nobenega dvoma, kaj revolucijo ohranja pokonci: 120 utripov na minuto! Totalna pozornost. Popolna koncentracija. Ljubezen in seks. In seksa je tu preprosto preveč, da bi spregledali, kako pomemben je za utripanje revolucije, navsezadnje, gejevske aktiviste tako ritualno poveže, da gredo drug z drugim, drug ob drugem in drug za drugega do konca – kot Špartanci v filmu 300. Alternativa obstaja.

Morda pa bi morali revolucije prepustiti gejem, Cate.

Živali

Georgu, glasbenemu kritiku, ki ga v avstrijski Divji miški (Josef Hader) odpustijo, jih ne bi mogli prepustiti. Ko ga odpustijo, sklene, da se bo maščeval nekdanjemu delodajalcu – z vandalskimi, vse nasilnejšimi sabotažami. To je njegova verzija Poti do plemstva. Georg je pač tipični liberalec nove dobe: misli le nase. Socialno je ravno dovolj privilegiran, da je izgubil stik z realnostjo: ko na TV poročajo o begunski krizi, se zgraža nad ravnanjem z begunci, toda ob teh grozotah mirno sreba najdražje vino. Takim, kot je Georg, ne moreš zaupati niti zabaviščnega parka, kaj šele revolucijo.

Številni filmi, ki jih bo zavrtel letošnji LIFFe, pokažejo, zakaj je neoliberalizem preživel in zakaj se po izbruhu krize ni sesul v sončni prah, obenem pa – tako kot Divja miška – kompromitirajo liberalni razred. Isabelle (Juliette Binoche), pariška slikarka, glavna junakinja Žarka v srcu (Claire Denis), ima kopico spolnih partnerjev, z enim izmed njih – levičarskim bankirjem! – pa ji pride le, če ob seksu misli, kako zelo se ji gabi. Ja, najmanj, kar lahko rečemo, je, da je revolucijo »ponotranjila«. V resnici jo je tako »ponotranjila«, da ji lahko pomaga le še vedeževalec (Gérard Depardieu), new-age Marx, ki zna prihodnost tako dobro personalizirati, da vse kolektivne rešitve preprosto odpadejo. Podobno kot v nizozemskem odbitku Fino se imamo (Daan Bakker), v katerem je vse polno junakov, ki se hočejo na vsak način vrniti v otroštvo, preteklost, magari s pomočjo časovnega stroja. Prihodnost, iz katere se stegujejo negotovost, tesnoba, depresija in osamljenost, res ni quality time. A nič hudega: bolj ko so osamljeni, bolj gredo s časom. Neoliberalizem jih je tako osamil, da bi dali kraljestvo za vedeževalca.

Ergo: neoliberalne elite komaj stojijo pokonci, a vladajo, ker je levica brez moči, brez idej in brez volje.

Kako mrtev je liberalni razred, lepo pokaže Zabava (Sally Potter), britanska komedija nravi, v kateri se – v duhu Bunuelovega Diskretnega šarma buržoazije in Vinterbergovega Praznovanja – na hišni zabavi zberejo stari prijatelji, političarka iz neke »nekoristne opozicijske stranke« (Kristin Scott Thomas), njen akademski mož (Timothy Spall), strupenjača (Patricia Clarkson), hipi (Bruno Ganz), feministka (Cherry Jones), njena noseča žena (Emily Mortimer) itd., sami liberalci, polni samozadovoljnih besed o demokraciji, medijih, zdravstvu in feminizmu, toda dovolj je, da na dan privre nekaj »šokantnih« skrivnosti, pa se ta liberalna skupnost sesuje. V hipu. Prestraši, strese in odpihne jo že prva sapica. Vsi ti »kritiki« družbe so le koristni idioti statusa quo – kot Georg.

Michael Haneke gre še korak naprej, tako da njegov Srečen konec ne predstavlja ravno happy enda za bogataško, elitno dinastijo Laurent iz Calaisa, francoskega obmorskega mesta, v katerem je, kot vemo, polno beguncev, ki jih ne pustijo v Veliko Britanijo. Ja, Georg bi se zgražal! Ekonomska neenakost je očitna, razredni prepad je globok in krut, toda Haneke ne sooči dinastije in beguncev, elite in ljudstva. Ne, au contraire, ljudstvu – in beguncem – se dinastije sploh ni treba dotakniti, saj razpada kar sama. Vsi, od patriarha (Jean-Louis Trintignant) do njegovih otrok (Mathieu Kassowitz, Isabelle Huppert), zaudarjajo po smrti, trohnobi, gnilobi, senilnosti, korupciji, dekadenci, dolgčasu, sociopatiji in funny games, v katerih prednjači najmlajša med njimi, 12-letna Eva (Fatine Harduin), mala fejsbuška fašistka, somišljenica neonacističnih zakoncev, ki v Akinovi Obupani razstrelita pisarno turškega Nemca, in Antoina (Matthieu Lucci), osamljenega najstnika, skrajno desničarskega fena računalniških igric, ki v Cantetovi Delavnici – postavljeni v depresivni La Ciotat, mesto s propadlo ladjedelnico – svoj manifest začne takole: »Ja, lahko ubijaš iz dolgčasa. Človeka lahko ustreliš samo zato, da se kaj zgodi. Vseeno je, koga ubiješ – geja, črnca ali Arabca. Lahko bi ubil tudi sebe.«

Antoine diši po Camusovem Tujcu, Eva po Belem traku, dinastija Laurent pa po dinastiji D’Ascoyne, toda s pomembno razliko: D’Ascoyne je bilo treba pobiti, medtem ko bi bilo treba Laurente le malce dregniti, pa bi padli, a levica – gibanje, vstajniki, 99 % ipd. – nima niti toliko moči. Ergo: neoliberalne elite komaj stojijo pokonci, a vladajo, ker je levica brez moči, brez idej in brez volje.

Od ropa banke v ameriških Dobrih časih (brata Safdie) do likvidacije bankirja v bolgarskih Smereh (Stephan Komandarev) je le korak, toda nagonski refleksi ničesar ne spremenijo. Trg požre vse – tako odvetnika, ki v Kralju (Niles Atallah) trdi, da ga je ljudstvo izbralo za kralja Patagonije, kot krščanskega Arabca, ki v Svetem zraku (Shady Srour) v Nazaretu prodaja »sveti zrak«, ja, tistega, ki ga je dihal Jezus. Nikoli ni bilo lažje postati mučenik in svetnik. Priložnosti za ponižanje, torturo, teror, kastracijo in mistične perverzije je danes toliko, da kvoto izpolniš že med enim samim ornitološkim sprehodom skozi gozd, kot namiguje Ornitolog (João Pedro Rodriguez).

Neoliberalni status quo, ki se je po koncu krize še stopnjeval (in ekstremiziral), ostaja brez alternative, pa četudi ima strašne učinke. Da ljudje ne obvladujejo več svojih življenj, bodo pokazale Thelma (Joachim Trier), Daphne (Peter Mackie Burns), Krotko dekle (Sergej Loznica) in Laetitia, Mlada ženska (Léonor Serraille). Da so predmestja le še zbirališča ekstremne patologije, bo pokazal tako avstralski film Zvodnika ljubezni (Ben Young), v katerem je serijsko ugrabljanje najstnic videti kot izrojena oblika nakupovanja, kot ameriško Pokvarjeno predmestje (George Clooney), v katerem pastelni belski nacionalizem mutira v groteskni trumpovski kič (Modri žamet v Charlottesvillu!). Da se vse trdno in stalno razblinja ter spreminja v kanalizacijo, bo pokazal španski Bar (Álex de la Iglesia), v katerem ljudje ob prvem strelu pobijejo drug drugega, ne pa tistega, ki je nanje streljal. Še vodenje bara jim ne bi zaupali, kaj šele revolucijo. Projekt Florida (Sean Baker) se dogaja v cenenem motelu, v katerem se revščina prelevi v tak rollercoaster, da bi jo v sosednjem Disney Worldu prodajali kot najnovejšo atrakcijo.

Madžarski film O telesu in duši, ki ga je posnela Ildikó Enyedi, pa se dogaja kar v klavnici, tako da vidimo celoten postopek klanja živine (dober tek!), toda sporočilo je na dlani: ljudje živijo v klavnici! Odnesejo jo le malce bolje kot živina! Prav res: v madžarski klavnici je vse tako avtomatizirano, da boste imeli občutek, da koljejo ljudi.

Še več: ko menedžer klavnice (Géza Morcsányi) in nadzornica kakovosti (Alexandra Borbély) opravita psihološki test, se izkaže, da se vsako noč srečujeta v sanjah – kot jelen in košuta. Sanjata torej, da sta živali. Neoliberalni status quo je ljudi animaliziral in pripravil za zakol, obenem pa jih je tako osamil, da so povezani le še v sanjah. Imajo sicer skupne sanje, a niti v sanjah niso več ljudje. Ali bolje rečeno: imajo skupne sanje, a tudi v sanjah čakajo na zakol.

Yorgos Lanthimos, ki ponuja Ubijanje svetega jelena, in Greg Zglinski, ki ponuja Živali (oba filma izgledata zelo sanjsko), tega ne bi mogla povedati bolje, kakor tega ne bi mogel bolje povedati Guillermo Del Toro, ki ponuja Obliko vode, v kateri sanje združijo Sally Hawkins in kuščarsko kreaturo. Nič čudnega, da ovca, ki jo zakonca zbijeta v misterioznih Živalih, ni le ovca.

Ko izgubiš vse

Margaret Thatcher je oznanila: »Družba ne obstaja.« In film O telesu in duši je videti kot ekranizacija te neoliberalne zapovedi. Toda neoliberalni status quo ne trga le družbe, temveč tudi družino, kar bo mogoče videti v številnih filmih, recimo v islandskem Labodu (Ása Helga Hjörleifsdótirr), kitajskem Koncu poletja (Zhang Dalei), ruski Aritmiji (Boris Hlebnikov), francoskem Ko izgubiš vse (Xavier Legrand) in ruskem Brez ljubezni (Andrej Zvjagincev). Družine so tu žrtve kapitalistične tekme – tako kot kapitalizem delavce in podjetja sili v to, da tekmujejo med sabo, v medsebojno tekmovanje sili tudi zakonce, ki jih čaka le darwinistični boj za obstanek.

V filmu Brez ljubezni dobita zakonca (Aleksej Rozin & Marjana Spivak) boljši zakonski ponudbi, zato se ločita, toda ko njun dvanajstletni sin (Matvej Novikov) sredi tega obračuna – sredi te poslovne restrukturacije, sredi te delitve dobička, sredi tega boja za obstanek – na lepem izgine, in to brez sledu, ga morata najti sama, ker družba ne obstaja več. Institucije, ki naj bi ga poiskale, so le še sence tega, kar so bile. Neoliberalizem je Rusijo tako opustošil in dehumaniziral, da tistih, ki padejo z njegovega krova, nihče ne išče.

V filmu Ko izgubiš vse se mož in žena (Léa Drucker & Denis Ménochet) tako brutalno ločita, da njun dvanajstletni sin (Thomas Gioria) doživlja martirij, teror, horror, pravi torture porn, ki pa je le uvod v njuno poločitveno tekmo zanj. Ko se divje, sociopatsko žreta, sta videti kot podjetji, ki se hočeta uničiti. Kapitalistična tekma je njuno posesivnost spremenila v pošast, v rif Kubrickovega Izžarevanja. Predstavljajte si, da bi toliko gneva, energije in časa vložila v revolucijo! Ali pa si predstavljajte, da bi Joaquin Phoenix – killer Joe – v revolucijo vložil toliko gneva, moči in energije, kot jih v trilerju Nikoli zares tukaj (Lynne Ramsay) vloži v iskanje ugrabljene najstnice? O neoliberalnih politikah ne bi bilo več ne duha ne sluha!

Neoliberalni status quo je ljudi animaliziral in pripravil za zakol, obenem pa jih je tako osamil, da so povezani le še v sanjah. Ali bolje rečeno: imajo skupne sanje, a tudi v sanjah čakajo na zakol.

Številni filmi, ki jih bo zavrtel letošnji LIFFe, kritizirajo patriarhalni red. V zambijskem filmu Nisem čarovnica (Rungano Nyoni) devetletno deklico, ki bi se dobro podala Deklini zgodbi, razglasijo za čarovnico ter jo potem internirajo (moški, ki ima obe roki, trdi, da mu je odsekala roko!), v Zoologiji (Ivan Tverdovski), ki se dogaja v Putinovi Rusiji, pa »drugačni« ženski zraste rep, ki bi ga bend Pussy Riot z veseljem razstavil v kaki ortodoksni cerkvi.

Toda zgodi se nekaj absurdnega: neoliberalizem je tako zajedavski, tako plenilski, tako ofenziven in tako invaziven, da lahko ljudi pred njim zaščiti le patriarhalni red. V nasprotnem primeru bi jih kapital zgazil, požrl, odpihnil. V nemškem Vesternu, ki ga je posnela Valeska Grisebach, pripadnica »berlinske šole«, v bolgarsko vas – nedaleč od grške meje – pridejo nemški delavci. Tam naj bi zgradili novo hidroelektrarno, na domačine pa gledajo zviška – skozi oči vzvišenega, ošabnega, agresivnega, šovinističnega, hegemonskega, vsemogočnega kapitala. A domačini se pred njimi povsem zaprejo. Ironično: patriarhalna hierarhija je utrdba, ki to bolgarsko skupnost ščiti pred neoliberalnim viharjem in razpadom.

Kar velja tudi za kalabrijsko romsko skupnost Ciambra, v kateri – v neorealističnem filmu V Ciambri (Jonas Carpignano) – odrašča mali Pio (Pio Amato), ki neprestano ponavlja, da je že odrasel, toda preživetja tej alternativni skupnosti ne jamči odraslost, temveč patriarhalna organiziranost, povsem jasna in stroga hierarhija, ki je zvitejša od neoliberalnih zvijač in neoliberalnega divjanja, tako da je ne bi potolkel niti Louis Mazzini, junak Poti do plemstva.

In tako dalje ...

Na ogled bodo tudi trije slovenski filmi in jugoslovanske klasike

Letošnji LIFFe bo zavrtel tudi tri slovenske filme, ki so debitirali na Festivalu slovenskega filma (Družina, Ivan, Slovenija, Avstralija in jutri ves svet), drame o balkanskem nasilju (Dan brez imena, Teona Strugar Mitevska), antisemitizmu (1945, Ferenc Török), izraelskem militarizmu (Foxtrot, Samuel Maoz), delavskem razredu (Arabija, Affonso Uchoa & Joao Dumans), korejskih outsiderjih (Tihi sen, Zhang Lu), morali (Brez datuma in podpisa, Vahid Jalilvand), staroselski asimilaciji (Nečista kri, Amanda Kernell), darovanju človeških organov (Pokrpajmo žive, Katell Quillévéré), žrtvovanju za bližnjega (Bližina, Kantemir Balagov), počasnejšem gledanju na svet (Clairina kamera, Hong sang-soo), slepoti (Proti svetlobi, Naomi Kawase), gluhonemosti (Kabinet čudes, Todd Haynes) in Žižkovih fenicah (Daphne, Peter Mackie Burns), v prvi retrospektivi bodo na voljo jugoslovanske klasike, posnete »čudežnega leta ‘67« (Ko bom mrtev in bel, Zbiralci perja, Ljubezenski primer ali Tragedija poštne uslužbenke, Prebujanje podgan, Kaja, ubil te bom!, Jutro, Mali vojaki, Na papirnatih avionih in Breza, v kateri je debitirala topless Manca Košir), v drugi pa francoske črne kriminalke (Rdeči krog, Pogreb v Los Angelesu, Izbira orožja, Črna serija, Policijska vojna, I kot Ikar, Gangsterska zgodba, Konvoj, Kača s tisoč urezi, Mea culpa itd.), ki jih bo intoniral film Naj trupla porjavijo (Hélène Cattet & Bruno Forzani), belgijski psihedelični hommage žanru.

Urgentnih 17

Po izboru Marcela Štefančiča, jr.

Bar
Alex de la Iglesia
Teror preživetja.

Brez ljubezni
Andrej Zvjagincev
Otroci izginjajo.

Columbus
Kogonada
Mesto kot gesamtkunstwerk.

Delavnica
Laurent Cantet
Vzgoja fašista.

Dobri časi
Benny Safdie & Josh Safdie
Neznosna kinetičnost revščine.

Foxtrot
Samuel Maoz
Ples smrti.

Krotko dekle
Sergej Loznica
Kafkova nočna mora.

Nikoli zares tukaj
Lynne Ramsay
Taksist danes.

Ornitolog
João Pedro Rodriguez
Življenje svetnika.

O telesu in duši
Ildikó Enyedi
Interpretacija sanj.

Prijazna dežela
Warwick Thornton
Pregon brez usmiljenja.

Projekt Florida
Sean Baker
Trumpove male dividende.

Srečen konec
Michael Haneke
Zadnji dnevi elite.

120 utripov na minuto
Robin Campillo
Prizori iz vojne proti aidsu.

V Ciambri
Jonas Carpignano
Dom za obešanje 2.

Zvodnika ljubezni
Ben Young
Ugrabitev v Perthu.

Živali
Greg Zglinski
Tale pa nadomešča Lyncha.

Filmski festival:
28. Ljubljanski mednarodni filmski festival – LIFFe
Kje: Cankarjev dom, Kinodvor, Slovenska Kinoteka, Kino Komuna in Kino Šiška (Ljubljana) ter Anton Podbevšek Teater (Novo mesto), Maribox (Maribor) in Kino Metropol (Celje)
Kdaj: od 8. do 19. novembra 2017