Ubijanje svetega jelena

za +

Ifigenija na Avlidi.

Steven in Anna Murphy, ki ju igrata Colin Farrell in Nicole Kidman, sta zgledni, prestižni, dobro situirani, primestni zakonski par z bajno vilo, bujno kariero, idiličnim življenjem in z dvema otrokoma. On je kardiolog, ona pa oftalmologinja. Do ljudi sta zadržana, med njima pa so hlad, led in anemija, tako da se zdi, kot da citirata Kubrickove Široko zaprte oči. Ko pride do seksa, jima je itak najljubša poza, ki jo imenujeta »splošna anestezija«: ona se dela, da je mrtva, on pa jo potem naskoči. Z eno besedo: pride mu le še, ko fuka s truplom. Z menstruacijo svoje 14-letne hčerke pa je tako čudno obseden kot z dlakami svojega 12-letnega sina. Ne, ni ravno nedolžen. Za nameček se tudi sestaja s čudaškim, patološko vljudnim, brezosebno zapeljivim, parazitskim najstnikom, Martinom (Barry Keoghan), ki ga vztrajno obiskuje na kliniki. Še več: »mentorski« Steven izpolnjuje Martinove želje (pokaži mi dlake!, pridi k nam na večerjo!, glejmo najljubši film mojega očeta!), a ženi tega sprva ne pove, verjetno zato, ker bi zelo težko definiral svoj odnos z Martinom, pač odnos, v katerem se sam nenehno obnaša tako, kot da nima druge izbire. Martinu vedno ustreže. Celo domov – v njihovo bajno vilo – ga povabi. A zdi se, da res nima izbire – pred časom je namreč operiral Martinovega očeta, ki je med operacijo umrl.

Od tega, da nimaš izbire, pa je huje le to, da imaš izbiro: še preden Steven dobro reče, da ima Martin »psihične probleme«, se mu že zgodi Rt strahu, le da ultimat, ki ga postavi maščevalni Martin, zloben kot črni humor, destruktiven kot teater krutosti in pretiran kot vsota vseh strahov, še najbolj spominja na nemogočo izbiro, s kakršno nacisti v Styronovi Sofijini odločitvi soočijo Sofijo, ki jo je v filmski verziji igrala Meryl Streep, in s kakršnimi so se soočali junaki starogrških tragedij, recimo Agamemnon, kralj Argosa, ki mora v Evripidovi Ifigeniji na Avlidi žrtvovati Ifigenijo, svojo hčerko, a nož na koncu ne zadene nje, temveč srnjaka, no, svetega jelena. In Ubijanje svetega jelena, ki se začne z operacijo srca, je natanko to: ekstremna, absurdna, groteskna, klinična transplantacija Ifigenije na Avlidi, horror art – kot Mati (via Aronofsky), kot Skrito (via Haneke), kot Antikrist (via von Trier), kot Srbski film (via Spasojević). Čakajte, da Steven svojemu sinku razkrije, da ga je nekoč zdrkal svojemu očetu, pa da začne sinko krvaveti iz oči in da se začnejo elite plaziti pred deklasiranci. Giorgos Lanthimos, avtor Podočnika, Alp in Jastoga, jasno pokaže, da ni nič bolj diskretnega od mazohizma buržoazije, nič bolj regresivnega od njene posvečene banalnosti, nič bolj kanibalskega od njenega občutka krivde in nič bolj sprevrženega od njene normalnosti. (Kinodvor)