24 ur do smrti

zadržan +

Mrtev ob prihodu.

Spomnite se slovite noir klasike Mrtev ob prihodu (D.O.A., 1950), v kateri na policijsko postajo prikoraka moški (Edmond O’Brien), rekoč: »Rad bi prijavil umor.« Kje in kdaj se je zgodil umor, vpraša dežurni policaj. »Včeraj zvečer v San Franciscu,« odvrne moški. In kdo je bil umorjen? »Jaz sem bil umorjen,« dahne moški. Ker ga je nekdo zastrupil z radioaktivnim iridijem, mu ostane le še nekaj dni življenja. Njegova smrt je neizogibna. »Bili ste umorjeni,« ugotovi doktor. Živ je, toda obenem že mrtev.

Nekaj takega se v filmu 24 ur do smrti – kinetičnem, dobro koreografiranem, kaskaderskem nesmislu – zgodi Travisu Conradu (Ethan Hawke), nekoč specialcu, zdaj poklicnemu morilcu, najboljšemu na trgu: agentka Interpola (Qing Xu), ki naj bi jo likvidiral, nepričakovano likvidira njega, a ko umre, ne umre zares, saj ga skrivna organizacija – »Rdeča gora« (ne sprašujte), izumiteljica revolucionarnega medicinskega posega (prepisanega iz Biblije, heh) – vrne v življenje, kar bi bila dobra novica, če se ne bi izkazalo, da bo živel le 24 ur. Ja, Travis – muha enodnevnica – je mrtev ob prihodu. Da bi bil eksistencialni absurd večji, njegova sodelavka postane agentka, ki ga je ubila. Da bi bil njegov obračun z »Rdečo goro« dramatičnejši, mu čas odšteva ura, ki jo ima na levici. Da bi bil trendovski, je videti kot onostranski John Wick. Toda ko ponovno vstane, da bi se lahko žrtvoval, je po malem videti tudi kot Jezus Kristus – in celo kot Travis Bickle.