MLADINA Trgovina

Katja Perat

8. 12. 2017  |  Mladina 49  |  Kultura

Dovoljenje za pripoved

Alias Grace – še ena nadaljevanka po romanu Margaret Antwood ali koga zanima, kaj ima povedati ženska

Grace Marks (Sarah Gadon) je bila na dosmrtno ječo obsojena v 19. stoletju, a njena zgodba je še vedno aktualna.

Grace Marks (Sarah Gadon) je bila na dosmrtno ječo obsojena v 19. stoletju, a njena zgodba je še vedno aktualna.
© Netflix

Ko se človek zazre v orjaške modre oči igralke Sarah Gadon, ki brez pretiranega truda zapolnijo osrednji prostor še tako velikega televizijskega zaslona, in prisluhne zvoku njenega glasu, našemljenega v irski naglas, se znajde v skušnjavi, da bi rekel – aha, posneli so še eno serijo po romanu kanadske pisateljice Margaret Atwood in niti potrudili se niso, da bi se v čemerkoli razlikovala od letošnje velike televizijske uspešnice Deklina zgodba, kjer v glavni vlogi blesti prav tako modrooka Elisabeth Moss.

V nekem smislu to drži – četudi postavljena v viktorijansko Kanado sredi 19. stoletja, je, tako kot Deklina zgodba, Alias Grace zgodba o ženski najnižjega razpoložljivega razreda, ki izkoriščanje večinoma doživlja na poligonu svojega telesa. Je zgodba, ki veliko stavi na pripoved: na glas iz offa, ki z nezanesljivo prisotnostjo vse, kar gledalci izkušamo z očmi, prestavlja iz ene perspektive v drugo, dokler se nič več niti od daleč ne more zdeti podobno resnici. In je zgodba, ki jo bolj kot karkoli drugega zanima, kaj se zgodi ženskam, prisiljenim vzeti nase rigorozne omejitve, ki jim jih nalaga svet, v katerega so bile neprostovoljno narojene. Ampak: če neka tragedija na las spominja na kako drugo – ali to pomeni, da si samo ena izmed izbranih zasluži, da ji prisluhnemo?

V svetu, kjer je »ženska« umetnost tako kot »manjšinska« umetnost rariteta, ki jo postrežemo v majhnih, obvladljivih količinah, da bi nekoliko popestrili ustaljeni jedilnik, še vedno velja, da bodo zgodbe, ki se prvenstveno naslanjajo na junakinje, brez prevelikega pomišljanja obravnavane kot »že videne« ali »že slišane«. Pa četudi so bile videne in slišane tisočkrat redkeje kakor v neskončnost se ponavljajoče zgodbe o moških, ki so zmagali v kakšni vojni ali pa so imeli spolna razmerja z več ženskami ali pa so zaradi nesrečnega otroštva in neljubeznivih staršev ostali za večno obsojeni na življenje brez ljubezni, ki ne bi propadla.

Vendar bi lahko rekli, da se je z naraščanjem medijske pozornosti, ki so je zadnje tedne deležne prijave, povezane s spolnimi zlorabami, katerih storilci so moški na položaju, in zgodbe žensk, ki so te zlorabe pretrpele, nekaj spremenilo. Če drugega ne, sta repetitivnost in relativna podobnost zgodb, kakršne večina žensk izkuša na ravni vsakdanjika, skozi ponavljajoče se izpovedi postali očitni.

V tem smislu je Alias Grace, čeprav zgodovinska nadaljevanka, zasnovana na zgodovinskem romanu, dobrodošel prispevek k zgodovinskemu trenutku današnjega dne. Je zgodba Grace Marks (resnične zgodovinske osebnosti), mlade služkinje, obsojene na dosmrtno ječo zaradi umora gospodarja in njegove priležnice, ki je gledalcem izročena v obliki njenih pogovorov z mladim psihoterapevtom Simonom Jordanom (ta ni nikdar zares obstajal), ki naj bi ugotovil, ali je res odgovorna za očitana ji dejanja, in njenih zaporniških monologov, skozi katere postaja očitno, da je vse, kar bo mlademu zdravniku dano izvedeti, vedno vsaj nekoliko ponarejeno.

V zgodbo je vpleteno marsikaj, od irskega vprašanja kot vprašanja rase do zgodovine kanadskega socializma in kritike puritanskega odnosa do zadev mesa, vendar težišče venomer ostaja glas irske kmetičke, ki v neprestanih nihljajih med sramežljivostjo in vulgarnostjo oznanja, da mora ženska, če hoče preživeti, vedno postati ogledalo sogovornikovih pričakovanj.

Bolj kot detektivska zagonetka je tako Alias Grace zgodba o tem, kaj se zgodi z žensko jezo, kadar ji ni dovoljeno, da bi se izrazila. In je zelo plastičen prikaz tega, koliko truda in prilagajanja je potrebnega, da bi v svetu, ki ga zanima, kaj ima ženska povedati, le pod pogoji, ki jih je postavil sam, sploh izrazila karkoli.

In v dneh, ko je nemogoče stopiti v splet, ne da bi iz njega pomolila glavo še ena, identična, zgodba o zlorabah ženskih teles in z njimi neločljivo zvezanih duš, je nadaljevanka Alias Grace bolj kot karkoli drugega dobrodošel opomnik, da je mogoče končno prišel čas, da nekatere zgodbe ponavljamo tako vztrajno in tako pogosto, da jih ne bo več mogoče preslišati.

TV- nadaljevanka:
Alias Grace
Kdo: predloga Margaret Antwood, priredba Sarah Polley, režija Marry Harron, glavni vlogi Sarah Gadon in Edward Holcroft
Kje: Netflix

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.