Do zadnjega diha

zadržan

Moja Afrika.

Če bi Teorijo vsega zapeljali skozi Downton Abbey, bi dobili film Do zadnjega diha, biografijo Robina Cavendisha (Andrew Garfield), britanskega trgovalca s čajem (»tea broker«), ljubitelja športnih avtomobilov, cricketa, slikovitih kenijskih ravnic, country clubov in drugega kolonialnega kiča, ki je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja – pri osemindvajsetih – na lepem omagal in zbolel za otroško paralizo. Kar pomeni, da je od vratu navzdol ostal paraliziran. Paraplegike so imeli tedaj za trupla, tako da so jih odpisali in v nekem smislu žive pokopali. Od njih so pričakovali le, da v kakem kotu – daleč od oči – tiho, diskretno, ubogljivo in diskriminirano odmrejo.

Cavendish se tej strašni diskriminaciji – s pomočjo svoje svetniške žene (Claire Foy) – upre: ne živi le še nekaj mesecev, kot mu napovejo, preselijo ga domov, kjer se oprime aktivizma, celo potuje (Španija), njegov prijatelj Teddy ga domov, kjer se oprime aktivizma, celo potuje (Španija), njegov prijatelj Teddy ga domov, kjer se oprime aktivizma, celo Hall (Hugh Bonneville) pa mu izdela pionirski invalidski voziček, ki z leti revolucionira tako življenje paraplegikov, saj jih osvobodi te sarkofaške ječe, kot odnos do paraplegikov, ki v očeh družbe spet postanejo živi ljudje. Jasno, Cavendish se v življenje vrne zato, ker si to lahko privošči, ker je torej bogat in prestižen in ker je v britanskih kolonijah dobro zaslužil. Film, ki dela vse, da bi nas šarmiral (tudi s kolonialno nostalgijo), tega kakopak ne problematizira. Ravno nasprotno: reči hoče, hej, še dobro, da je Cavendish v kolonijah tako obogatel – če ne bi, ne bi dobili invalidskega vozička! Še dobro, da so Britanci v Keniji zatrli vse vstaje! Cavendisha rasno diskriminiranje ne moti – diskriminiranje invalidov pač. Rasno diskriminiranje celo sentimentalizira.