Največji šovmen

Ameriški idol.

Največji šovmen je muzikal o Phineasu Taylorju Barnumu (Hugh Jackman), alias P. T. Barnumu, karizmatičnem lastniku muzejev »čudes« in potujočih cirkusov, velikem samopromotorju in iluzionistu, ki je v drugi polovici 19. stoletja veljal za največjega šovmena. V brend se je prelevil, še preden je v Ameriko prišel prvi Trump. Muzikal slavi njegovo genialnost, njegovo domiselnost, njegovo ambicioznost, njegovo podjetnost, še bolj pa genialnost ameriškega sna in ameriške zgodbe o uspehu – Barnum, sin revnega krojača, se z dna zavihti na vrh, med elito. Obogati kakopak s potegavščinami, saj hitro ugotovi, da ljudje neskončno uživajo, če jih nateguješ – in so to tudi voljni plačati. Ugotovi pa še tole: če hoče showbusiness res uspeti, potem mora biti tudi freakshow, zato v svoje muzejske in cirkuške atrakcije prelevi »spake«, »unikatna bitja«, »človeška čudesa«, recimo žensko z brado (Keara Settle) in pritlikavega generala Toma Thumba (Sam Humphrey), »najmanjšega človeka, ki je kdaj hodil«. Outsiderje je tako »integriral« – tistim, ki jih je družba zaradi »spačenosti« in »drugačnosti« izobčila in zavrgla, je dal dom.

Vrnil jim je samozavest in samospoštovanje. Postal je njihov oče. Zdaj so imeli družino! Vsaj tako pravi film, v katerem Barnumov teror zamenja Jackmanov tenor: Barnum je v resnici te »spake« – ceneno delovno silo – mastno izkoriščal in brezobzirno zlorabljal ter z njimi brezmejno bogatel. Tako kot je verjel v svojo izjemnost, je verjel v dereguliranost trga – naloga vseh drugih je bila, da se umikajo njegovim vizijam in sanjam. In njegovi sreči. Znal je ustvarjati manije in balone. Največji šovmen, ki Barnumov pornič skoreografira v greatest hits neoliberalizma, se sicer dogaja v 19. stoletju, toda bombastični štikli, ki jih poje P. T., grandomanski šarlatan ( ja, največji slavilec svoje genialnosti), zvenijo povsem sodobno, kar je znak, da je bil pred svojim časom. Kot neoliberalni trol. Vemo, da je tržil travo, ki da črnce spreminja v belce, da je slavil filantropijo, s katero lahko zaslužiš, in da je razkazoval slepo in paralizirano sužnjo, za katero je trdil, da je nekdanja negovalka Georga Washingtona in da je stara 162 let (po njeni smrti je izvedel celo javno obdukcijo njenega trupla!), nekaj dni pred svojo smrtjo pa je časopisu Evening Sun dovolil, da je objavil nekrolog – na vsak način ga je hotel prebrati, dokler je bil še živ. Ni bilo reči ali situacije, ki je ne bi skušal eksploatirati. Nekoč je skoraj kupil Shakespearovo rojstno hišo. Nič čudnega, da je tako rad rekel: »Vsako minuto se rodi kak tepec.« Ni pa nujno, da je to res rekel.