MLADINA Trgovina

Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

12. 1. 2018  |  Mladina 2  |  Kultura

Kraljestvo analognih podob

Družbeni razvoj v 20. stoletju skozi bogastvo fotografij, ki jih hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

V nedavno izdani knjigi fotografij Fototeka: fotografska zapuščina XX. stoletja so predstavljeni nekateri izmed največjih draguljev iz bogatega fotografskega arhiva Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Ta arhiv, ki se imenuje Fototeka, velja za največjega na Slovenskem, saj je v njem shranjenih kar 2,5 milijona fotografskih muzealij, torej negativov in razvitih fotografij. V muzeju so si že pred časom za cilj zastavili, da bodo nekatere od teh odbrali in jim zagotovili trajnejšo pozornost s knjižno monografijo. Skrbniki fotografskega arhiva so se po skrbnem izbiranju odločili za 438 fotografij in zdaj si jih lahko ogledamo na zajetnih 400 straneh knjige, razdeljene na dva dela. V prvem, kronološkem, so fotografije od sredine 19. stoletja do osamosvojitve Slovenije, v drugem pa po nekaj fotografij iz vsake od 32 zbirk in fondov, ki so jih v muzeju pridobili od začetka delovanja Fototeke leta 1952.

Fototečno gradivo so v Muzeju novejše zgodovine Slovenije začeli sistematično urejati pred 15 leti, ko je vodenje Fototeke prevzel Ivo Vraničar. Ta je v muzeju sprva opravljal delo kustosa muzealij iz obdobja NOB, kasneje pa prevzel upravljanje muzejskega gradiva o povojnem slovenskem gospodarstvu. Ker je dober poznavalec novejše zgodovine Slovenije, si je ob prevzemu vodenja Fototeke za cilj zastavil, da bo uredil kaotične razmere v fotografskem arhivu. Gradivo ni bilo ustrezno evidentirano, uporabniki pa so izposojene fotografije nemalokrat vrnili poškodovane ali pa jih sploh niso vrnili.

»Sodelavke so imele nekoč ves fotografski arhiv v glavi. Res pa je, da so takrat večino Fototeke sestavljale fotografije iz obdobja NOB. Šele kasneje, ko se je arhiv dopolnjeval z novimi zbirkami in fondi, zaradi količine gradiva ni bilo več mogoče obvladovati arhiva le po spominu,« pravi Vraničar v svoji pisarni na Cekinovem gradu v ljubljanskem Tivoliju, kjer domuje Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Znani in neznani avtorji

Kmalu po tem, ko je prevzel Fototeko, so arhiv začeli dopolnjevati z novimi zbirkami. Poleg izvornega arhiva, več sto tisoč dokumentarnih fotografij iz časa NOB in prvih povojnih let, so v zadnjih 15 letih pridobili fotografije iz zasebnih zbirk fotografov in zbiralcev fotografskega gradiva. Ko so pred desetimi leti pridobili fond staroste slovenske fotografije Petra Lampiča, so začeli arhive dopolnjevati še s krajinskimi in ateljejskimi portretnimi fotografijami. Od tedaj so v zbirki nekatere najstarejše fotografije, narejene na Slovenskem.

Najstarejša med njimi, uvrstili so jo na začetek knjige Fototeka: fotografska zapuščina XX. stoletja, je portret dveh deklic, ki ga je leta 1868 posnel Primož Škof v svojem mariborskem ateljeju. Leta 2005 so najstarejši del gradiva dopolnili s fotografijami Postojnske jame in Predjamskega gradu, ki jih je leta 1909 posnel eden izmed prvih čeških reportažnih fotografov Rudolf Bruner-Dvořák.

Avtorji številnih fotografij iz obdobja pred 1. svetovno vojno in desetletja po njej, drugače kot ateljejski fotografi, kakršna sta bila Dvořák in Lampič, ki je skrbno vodil inventarne knjige, žal niso znani. Tudi avtorji številnih fotografij z bojišč v 1. svetovni vojni (v muzeju jih v 46 albumih hranijo kar 3342) ne.

»Sodelavke so imele nekoč ves fotografski arhiv v glavi. Šele kasneje zaradi količine gradiva ni bilo več mogoče obvladovati arhiva le po spominu,« pravi vodja Fototeke Ivo Vraničar.

Avtor ni podpisan niti na podobah slikarja Božidarja Jakca z razstave v Pragi leta 1927. Prav tako ne na podobah članov plebiscitne komisije, ki je leta 1919 odločala o meji med Avstrijo in tedanjo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Znan ni avtor pretresljive podobe leta 1920 požganega slovenskega Narodnega doma v Trstu. Enako velja za fotografije življenja iz medvojnega obdobja, ki so nastale za časopis Slovenec, saj večinoma niso podpisane. Fond tega časopisa, ki je izhajal med letoma 1873 in 1945, je Tiskarna ljudske pravice Muzeju novejše zgodovine Slovenije izročila leta 1964.

Številna dela pionirjev slovenske fotografije tako ostajajo brez avtorjevega podpisa. Vsekakor pa zapuščina Petra Lampiča kaže, da so fotografi že pred 2. svetovno vojno uporabljali zanimive tehnike »popravljanja« slik. Priljubljeno je bilo zlasti retuširanje. »Lampič je retuširal vse fotografije. Včasih je s poznejšimi posegi vanje popravil kontrast na fotografiji, odstranil gubice na obrazu ali predmete, ki kazijo fotografijo,« je med pregledovanjem Lampičevih negativov na steklu v ustrezno ohlajenem arhivu Fototeke pojasnjeval Ivo Vraničar.

Od vojn do tovarn

Zbirka fotografij iz 2. svetovne vojne, ki jih pod zapisom Tekoče gradivo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije, je impozantna, celo za evropske razmere. Med 150 tisoč negativi in 15 tisoč steklenimi ploščami iz zbirke, razdeljene na »partizanske fotografije«, »fotografije protipartizanskih formacij« in »fotografije nemškega in italijanskega okupatorja«, so jih skrbniki arhiva v knjigo Fototeka: fotografska zapuščina XX. stoletja seveda uvrstili kar nekaj. Denimo podobo Hitlerjevega prihoda v Maribor leta 1941, parado italijanskih čet v Ljubljani, kratkohlačne vojake na proslavi obletnice zasedbe Maribora, streljanje talcev v Loški dolini, italijanske topove na ljubljanskem gradu leta 1942, fotografijo italijanskega koncentracijskega taborišča na Rabu, barvno fotografijo pogreba komandanta Glavnega štaba NOV in POS Franca Rozmana Staneta iz novembra 1944 v Črnomlju.

Med medvojnimi fotografijami so v arhivu muzeja še barvne fotografije prisege slovenskih domobrancev na (praznem) bežigrajskem stadionu 20. aprila 1944 pa kopica fotografij, posnetih ob osvoboditvi Ljubljane in drugih slovenskih mest, tudi Trsta. Še posebej pa je zanimiva fotografija, ki prikazuje zavezniško izročitev domobranskega poveljnika Leona Rupnika in četniških generalov Đokića in Pečarevića partizanom.

Poleg Tekočega gradiva ima muzej v Fototeki še številne druge zbirke, denimo zbirko Fotografije iz zapuščin Slovencev v italijanski vojski pod fašizmom, Zbirko barvnih diapozitivov druge svetovne vojne, Zbirko fotografij oddelka za arhiv in tisk v uradu državnega komisarja za utrjevanje nemštva v Mariboru, Fotografsko gradivo prisilno mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko. V fondih Jakoba Prešerna in Aleksandra (Sandija) Jasenovca pa muzej hrani še na tisoče (podpisanih in nepodpisanih) fotografij, ki pričajo o trpljenju Slovencev med vojno in o njihovem boju proti okupatorju.

Iz medvojnega obdobja je zanimiva zlasti Nemško-italijanska zbirka, sestavljena iz 18 tisoč propagandnih fotografij okupatorske vojske. Izšle so v nemškem časopisu Deutsche Adria Zeitung, ki je zadnji leti vojne izhajal v Trstu. Zbirko, v kateri so fotografije nacističnih veljakov, vojaških poveljnikov in navadnih vojakov, so po partizanski osvoboditvi Trsta kot vojni plen prepeljali v Ljubljano. Končala je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, vendar je zaradi nerešenega vprašanja avtorskih pravic dostopna le v njegovih prostorih.

Prav fotografije iz tega fonda so po Vraničarju na tujem med najbolj iskanimi. Tudi zato so pred časom skoraj celotno zbirko digitalizirali in jo ponudili na spletu. »Le nekaj mesecev po objavi sem prejel pismo gospe iz Nemčije, v katerem nas je obvestila, da ima ekskluzivne avtorske pravice za fotografije enega izmed fotografov v zbirki. Izračunala je, da smo ji dolžni 50 tisoč evrov zaradi objave njegovih fotografij na spletu. Plačali ji sicer nismo, smo pa celotno zbirko, čeprav so bile pravniške razlage zapleta različne, umaknili s spleta,« pravi.

Muzej fonde in zbirke v zadnjem poldrugem desetletju v glavnem dobiva z darilnimi pogodbami. Tako je leta 1994 pridobil, s soglasjem ministrstva za kulturo, arhiv pomembnih fotografij podjetja za tržno komuniciranje, fotografijo in svetovanje Exportprojekt, v katerem je od ustanovitve leta 1949 nastalo (ves čas z uporabo najnovejše fotografske tehnike) na tisoče promocijskih fotografij slovenskih tovarn, fotografij iz časa gradnje različnih objektov in s sejmov industrijskih izdelkov ter turističnih oglasov za slovenske naravne in kulturne lepote. Zbirka je zanimiva zlasti za industrijske obrate, saj s fotografijami izpričuje njihov nastanek in razvoj. Leta 2015 je muzeju obsežno zbirko deset tisoč promocijskih fotografij podarila tudi Turistična in trgovinska družba Kompas International, d. d.

Ena izmed dragocenosti Fototeke so albumi političnih veljakov iz prejšnjega režima. Med njimi je kar nekaj zvezkov s fotografijami Edvarda Kardelja, albumi Ivana Mačka Matije, Lidije Šentjurc in Sergeja Kraigherja, Vide Tomšič, Miha Marinka, Borisa Kidriča in drugih. Zanimivo je, da so fotografije v fotografskih albumih ljudi na najvišjih položajih v partijski hierarhiji (večinoma gre za darove ob koncu kariere ali ob obisku tujih držav) barvne, v albumih nižjih partijskih funkcionarjev pa so črno-bele.

Med pomembnejšimi pridobitvami je fotografska zapuščina Časopisne hiše Delo, d. o. o., ki obsega več kot devet tisoč filmskih vrečk s skoraj 600 tisoč ohranjenimi posnetki, ustvarjenimi med letoma 1955 in 1987. V Delovem arhivu so tudi posnetki fotografov, ki imajo v Fototeki sicer samostojen fond. Med njimi zagotovo izstopa fond 170 tisoč fotografij enega najpomembnejših medvojnih in povojnih fotografov Edija Šelhausa. Med njegovimi medvojnimi posnetki, objavljenimi v glavnem v Slovenskem poročevalcu, Tovarišu in kasneje Delu, so denimo fotografije partizanskega življenja in življenja v zaledju, v osvobojeni Beli krajini, in pretresljive podobe preživelih internirancev z Raba. Po vojni je bil Šelhaus, kot pravi sam, »zraven« pri vseh pomembnejših dogodkih v političnem in kulturnem življenju Slovencev. Med njegovimi v zborniku objavljenimi fotografijami so prizori policijskega nasilja na tržaških ulicah ob prihodu zavezniške komisije po vojni, fotografija pisatelja Borisa Pahorja iz leta 1958, podobe koroških Slovencev iz leta 1977 in fotografija Mladininega novinarja Iva Štandekerja dva meseca pred smrtjo sredi bosanske vojne vihre.

V Fototeki hranijo tudi zapuščino povojnega fotoreporterja Vladimirja Simončiča - Vlastje (v knjigi Fototeka: fotografska zapuščina XX. stoletja je objavljena njegova fotografija Titovega obiska ob odprtju Tovarne Litostroj leta 1947), del fonda begunjskega fotografa Francija Kolmana (njegova je denimo fotografija mladega Vilka Ovsenika iz leta 1951), fond Boža Štajerja (fotografiral je tudi prvence slovenske in jugoslovanske filmske industrije), fond Miloša Švabiča (med njegovimi 20 tisoč posnetki so podobe vrhunskih političnih dogodkov) in fotoreporterja Dnevnika Marjana Cigliča (v knjigi je objavljena njegova fotografija ameriškega predsednika Richarda Nixona med obiskom v Kumrovcu).

Avtorji številnih fotografij iz obdobja pred 1. svetovno vojno in po njej niso znani. Znan ni niti avtor pretresljive podobe leta 1920 požganega slovenskega Narodnega doma v Trstu.

Med dragocenostmi Fototeke je skoraj 300 tisoč fotografij dolgoletnega Dnevnikovega fotoreporterja Naceta Bizilja, v njej hranijo fotografije Janeza Bogataja, ki jih je do leta 1988 objavljal v Mladini, in fotografije Toneta Stojka, še enega Mladininega fotografa. V knjigi Fototeka: fotografska zapuščina XX. stoletja je objavljena tudi Stojkova fotografija ob aretaciji Janeza Janša iz 31. maja 1988, ki velja za eno izmed najbolj ikoničnih podob slovenske fotografije 20. stoletja.

Vizualno stoletje

V Fototeki vsako leto točno določene fotografije išče kar 1500 ljudi. Večina med njimi je sodelavcev medijskih hiš, so pa tudi zgodovinarji in drugi raziskovalci, v zadnjem času je veliko otrok ali vnukov nekdanjih partizanov, ki raziskujejo medvojno usodo staršev in starih staršev. Tudi slovenska podjetja iščejo starejše fotografije svojih obratov in zaposlenih v njih. Muzej pogosto obiščejo gostinci, ker bi radi gostilno ali lokal opremili s starejšimi fotografijami.

Skrbniki arhiva razumejo, da so za koga lahko zanimive tudi manj opazne fotografije. »Imamo skoraj pet tisoč posnetkov zaključnega dela svetovnega košarkarskega prvenstva leta 1970 v Ljubljani. Toda vseh ne zanima samo Ivo Daneu med podajanjem žoge ali metanjem na koš. Malo za tem, ko smo pripravili razstavo o prvenstvu, so nas obiskali ustvarjalci filma Košarkar. Zanimalo jih je, kakšna je bila takrat Hala Tivoli, kakšna je bila takrat moda, kakšni so bili avtomobili itd. Izbrali so 200 fotografij. Morda se zdijo takšne fotografije manj pomembne, toda mogoče kdo potrebuje prav takšno podobo,« pravi Andreja Zupanec Bajželj, sourednica knjige Fototeka: fotografska zapuščina XX. stoletja in ena izmed petih raziskovalcev ter skrbnikov Fototeke.

Vraničar dodaja, da so zaradi slabega odnosa uporabnikov do fotografij v prejšnjih desetletjih uvedli cenik za uporabo fotografije: tri evre za nekomercialno, 18 evrov za komercialno fotografijo, cena fotografije, ki bi jo uporabili za koledar ali večje plakate, pa lahko doseže tudi sto evrov in več. Vsi uporabniki morajo pred izposojo podpisati pogodbo, s katero se obvezujejo, da bodo fotografijo uporabili le enkrat in ob objavi navedli avtorja, če je ta seveda znan. »Mi smo le skrbniki, upravitelji arhiva. Moramo ravnati spoštljivo do avtorja,« pravi Vraničar. Res pa je, in to je lahko težava, da pri kopici publikacij ne morejo preverjati, ali se uporabniki držijo pogodbe in v kakšnem kontekstu so uporabili fotografijo.

Med dragocenostmi so albumi političnih veljakov iz prejšnjega režima. Zanimivo je, da so njihove fotografije barvne, fotografije nižjih partijskih funkcionarjev pa črno-bele.

In kaj dobijo v zameno avtorji fotografije? Vraničar in Zupanec Bajžljeva pravita, da predvsem zagotovilo, da bo njihova fotografska zapuščina ustrezno arhivirana in ohranjena za zanamce. Poleg tega skrbniki Fototeke vsako leto pripravijo eno ali več fotografskih razstav, na katerih predstavijo delo izbranega fotografa ali tematsko prikažejo kak dogodek s fotografijami več avtorjev. »Hkrati skušamo imena pozabljenih fotografov iztrgati iz krempljev pozabe. Le malokdo danes pozna ime dolgoletnega fotoreporterja Dela Svetozarja Bušića. Enako velja za Zlatka Denišo, Dušana Gostinčarja, Marjana Pfeiferja in številne druge. Za nas so ti fotografi enako pomembni, kot so Bizilj, Šelhaus, Bogataj in druga znana imena,« pravi Andreja Zupanec Bajželj.

Skrbniki arhiva so v računalniško podatkovno zbirko že vnesli dostopne podatke o vseh 2,5 milijona fotografij, ki jih hranijo. Povsem jasno jim je, da jim vseh fotografij nikoli ne bo uspelo skenirati in jih opremiti z dodatnimi pojasnili, še posebej, ker arhiv stalno dopolnjujejo. Da bi si sodelavci Fototeke olajšali delo, so si ga razdelili skladno s siceršnjim področjem dela v muzeju. Vendar morajo raziskovalci vire in nove informacije iskati tudi na terenu. Včasih jim s podatki priskočijo na pomoč z Inštituta za novejšo zgodovino. Vraničar in Zupanec Bajžljeva pravita, da odkritje nove zanimive fotografije – in to je nekaj, kar se zgodi čisto vsak dan – poplača ves vloženi trud.

Direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Kaja Širok meni, da bi morali tudi na nacionalni ravni ovrednotiti fototeko muzeja kot unikum v slovenskem prostoru. »Nismo edinstveni, smo pa unikum po številu fotografij in količini dela, ki ga naši sodelavci vlagajo v evidentiranje in arhiviranje fotografske zapuščine. Ne želimo, da bi bila Fototeka, kar je bila nekoč, le servisna enota, temveč želimo, da bi bila institucija, ki ne samo spodbuja raziskovanje in vrednotenje nacionalne fotografije, temveč jo umešča tudi v evropski kontekst … Fotografsko gradivo je glavni pričevalec 20. stoletja, saj je to vizualno stoletje. Na podlagi teh fotografij lahko gradimo čudovite zgodbe o naši preteklosti,« pravi.

Vendar Širokova opozarja, da se Fototeka, kljub rasti zbirke in vse večjemu zanimanju zanjo, spoprijema s težavami, ki jih prinaša sedanji neoliberalistični čas. »Avtorske pravice so seveda legitimne, vendar se nam z zahtevami po finančnih kompenzacijah avtorjem ali dedičem vrnejo kot bumerang,« pravijo v muzeju in opozarjajo, da lahko kot javna institucija le predlagajo odkup zbirk, ministrstvo za kulturo pa presoja, ali bo namenilo sredstva zanje, če jih ovrednoti za kulturno dediščino nacionalnega pomena. Pred leti so odkup nekaj zbirk sodobnih fotografov odobrili, potem pa so sredstva za odkupe verjetno pričela presihati in posledično tudi kakšna zbirka ni bila označena kot kulturna dediščina nacionalnega pomena, čeprav bi vanjo sodila.

V Fototeki vsako leto fotografije išče 1500 ljudi. Med njimi so sodelavci medijskih hiš, zgodovinarji, potomci partizanov, pa tudi podjetja in gostinci.

Skrbniki Fototeke so za čisto zadnjo fotografijo za zbornik izbrali fotografijo s protisistemskih množičnih protestov, ki jo je novembra 2012 posnel Tone Stojko. Fotografija s pripisom, da je tedaj »slovenska policija prvič v samostojni Sloveniji uporabila vodni top«, je edina digitalna fotografija v knjigi. Z implicitnim sporočilom in samo tehniko fotografiranja postavlja vprašanje o prihodnosti družbe, katere razvoj izpričuje tudi fotografsko gradivo.

Sogovorniki še ne vedo, kako v Fototeko umestiti digitalne fotografije. Ne samo zaradi količine gradiva (danes je na spletu vsak dan objavljena milijarda fotografij, v analognem svetu pa so fotoreporterji na dan morda porabili le en film), temveč tudi zaradi avtorskih pravic. Dr. Kaja Širok se zato bolj retorično sprašuje: »Kaj pomeni sprejeti fotografov digitalni arhiv in kaj ponuditi na spletu, če avtorske pravice ostajajo avtorju? Kaj je v naši lasti, če sprejmemo digitalni arhiv? Kaj je naše poslanstvo pri upravljanju takšnega arhiva?«

Knjiga:
Fototeka: fotografska zapuščina XX. stoletja
Založnik: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2017
Cena: 42 evrov

  • Vodja Fototeke Ivo Vraničar v njihovi »zakladnici« prikazuje fotografije iz enega od albumov nekdanjih političnih veljakov, ki jih hranijo v arhivu.
  •  Najstarejša med 2,5 milijona fotografskimi muzealijami Fototeke je fotografija dveh deklic, posneta leta 1868 v Mariboru.
  •  Adolf Hitler ob ogledu porušenega mostu čez Dravo. Maribor, 26. aprila 1941.
  •  Jugoslovanski predsednik Josip Broz - Tito in kubanski predsednik Fidel Castro. Koper, 3. marca 1976
  •  Jugoslovanska sokolska vrsta na olimpijadi v Amsterdamu leta 1928, prvi z leve je Leon Štukelj.
  • V zbirki fotografij prve svetovne vojne je tudi podoba avstroogrskega vojaka v strelskem jarku na prvi bojni črti kraškega bojišča.
  •  Narodni dom v Trstu, ki so ga fašisti požgali 13. julija 1920.
  • Operacija v partizanski bolnici Zgornji Hrastnik: levo Polde Košorok, v sredini Marija Jeras, operira dr. Janez Milčinski. Leto 1944 ali 1945
  •  Italijanski vojaki med ofenzivo streljajo talce Franca Žnidaršiča, Janeza Krajca, Franca Škerbca, Feliksa Žnidaršiča in Edvarda Škerbca. Križna gora (vas Dane v Loški dolini), 31. julija 1942
  •  Mladinin novinar Ivo Štandeker s svojim psom dva meseca pred smrtjo sredi bosanske vojne vihre ter fotoreporterja Diego Andrés Gómez in Tone Stojko. Ljubljana, april 1992
  •  Čakanje na vrstni red za nakup novega avtomobila pred poslopjem Slovenija avta v Ljubljani 5. maja 1978.
  • Igralka Ruša Bojc v vlogi Pehte in Velimir Gjurin v vlogi Kekca na snemanju filma Srečno, Kekec leta 1963.
  •  Trasa prve avtoceste v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji: Vrhnika– Postojna, 1971

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.