Zamolčani dokumenti

Curljanje.

Ben Bagdikian (Bob Odenkirk), izvršni urednik Washington Posta, ki je leta 1971 tik pred tem, da začne objavljati Pentagonske dokumente, tajni, kontroverzni, senzacionalni dosje o vietnamski vojni (ameriške vlade, od Johnsonove do Nixonove, so skrivale, da jo izgubljajo in da je ne morejo dobiti, nadaljevale pa so jo le zato, ker si niso mogle privoščiti sramote poraza), dahne: »Vedno sem hotel biti del malega upora.« Bagdikian, ki kseroksirane Pentagonske dokumente v dveh velikih škatlah s potniškim letalom – na sedežu poleg sebe – iz New Yorka prepelje v Washington, govori v imenu Stevena Spielberga, navsezadnje, Zamolčani dokumenti so dokaz, da hoče biti tudi sam del malega upora.

Jasno, upora proti Trumpu, ki neprestano napada in psuje medije (z Washington Postom vred), jih razglaša za fake news in sovražnike ljudstva, s čimer kaže svoje (ne)razumevanje demokracije, I. ustavnega amandmaja in svobode govora – nedavno je skušal celo sodno preprečiti izid Wolffove knjige Ogenj in srd. V tem spominja na ameriškega predsednika Richarda Nixona, ki je tako preziral medije, da je skušal preprečiti objavo Pentagonskih dokumentov (ki jih je skrivaj – za bodoče rodove – naročil obrambni minister Robert McNamara, izdelal pa vojaški analitik Daniel Ellsberg). Ironično, to mu je sprva celo uspelo – sodišče je odločilo, da mora New York Times, ki se je prvi dokopal do teh dokumentov, začasno počakati z objavo, da ne bi slučajno ogrozil ameriške nacionalne varnosti. Toda ta nepričakovani »moratorij« izkoristi Washington Post, ki ravno potrebuje inspirativni, prelomni, transformativni trenutek ameriškega sna: Ben Bradlee (Tom Hanks), glavni urednik, ima dovolj tega, da časopis v pomembnosti in prestižnosti caplja za New York Timesom, medtem ko je Katharine Graham (Meryl Streep), založnica, ki ji upravni odbor – sami moški, rojeni seksisti, ki kličejo klofuto gibanja MeToo – ne zaupa, tik pred tem, da delnice časopisa, ki potrebuje dokapitalizacijo (»svež kapital«), ne pa škandalov, prepusti borzi. A brez skrbi, mučno vprašanje, ali naj Washington Post »zajedavsko« unovči zgodbo, ki jo je odkril New York Times, preglasi in na koncu povsem zasenči vprašanje, ali naj Washington Post objavi Pentagonske dokumente, če bi to lahko vse skupaj – od Grahamove do Bradleeja – pripeljalo v ječo.

Grožnja z ječo pa vse te dobre, poštene, pokončne Američane le še dodatno motivira, tako da se lažje – resda precej didaktično, nabreklo, s pretiranim odmerkom populistične sentimentalnosti, po kateri so nekoč, ob koncu tridesetih let prejšnjega stoletja, sloveli filmi Franka Capre, recimo Mr. Smith v senatu, Spoznajte Johna Doeja ali Mr. Deeds gre v mesto – uprejo trumpovskemu Nixonu. »Komu služijo mediji – državljanom ali državnikom?« Jasno, državljanom. »Pravico do tiska lahko uveljavljaš le tako, da tiskaš,« poudari Bradlee. Zato tudi film, kombinacija mehkega trilerja (cliffhangerska bitka s časom), romantične komedije (uravnavanje spolne neenakosti), politične moralke (romance med politiko in mediji je konec) in predzgodbe Vseh predsednikovih mož (od Pentagonskih dokumentov do Watergata je le korak), zajedavsko potezo tako zlahka prekvalificira v moralno odločitev, prava moralna odločitev pa vedno – hej, to je Spielberg!, to je Hollywood!, to je nostalgična himna samaritanskemu kapitalizmu, kakršen živi le še v starih filmih! – prinese dobiček.