Obupana

zadržan +

Samotna volkulja.

Nemški neonacisti so leta 1992 v Möllnu (pri Hamburgu) z zažigalnimi bombami ubili tri turške priseljenke, leto kasneje pa so v Solingenu (pri Düsseldorfu) zažgali še pet turških priseljenk. Sledili so burni protesti ter pozivi k obračunu z neonacizmom, ksenofobijo in institucionalnim rasizmom, toda na začetku novega stoletja, med letoma 2000 in 2006, so nemški neonacisti – člani organizacije Nacionalsocialistično podzemlje (NSU) – hladnokrvno, v slogu eksekutorjev ubili še osem turških priseljencev (in enega grškega), malih, a dobro integriranih kšeftarjev (prodajalci kebaba, cvetličarji, krojači ipd.). Dva izmed neonacistov sta se kasneje samomorilsko pobila v avtodomu (pri Eisenachu), njuna konkubina, ki je razstrelila hišo, v kateri so prej živeli, pa se je predala policiji. Vse to je kakopak klicalo film – in Obupana je videti kot precej selektivna in svobodna reimaginacija teh resničnih dogodkov.

Ko peklenski stroj ubije Nurija Sekercija (Numan Acar), nemškega državljana turško-kurdskega rodu, nekoč dilerja, ki se je v ječi spreobrnil, zdaj malega hamburškega kšeftarja, ki se preživlja kot davčni svetovalec priseljencem, policija najprej pomisli, da je šlo le za obračun v dilerskem podzemlju, med imigrantsko mafijo (tudi po »likvidacijah« onih osmih Turkov je policija najprej rekla, da gre za mafijske obračune, prekupčevanje z mamili, etnična maščevanja in kaznovanja tistih, ki niso poravnali – bodisi izsiljenih ali hazarderskih – dolgov), toda njegova žena, Katja (Diane Kruger), ki je povsem zlomljena (ob eksploziji je umrl tudi njun sin), je prepričana, da so bombni atentat izvedli neonacisti. Njena jeza mutira v nemoč, nemoč v tesnobo, ta pa v obup, tako da bi naredila samomor, če ne bi policija sporočila, da je odkrila storilca – neonacistični zakonski par Möller (Hanna Hilsdorf & Ulrich Friedrich Brandhoff). Ne da to kaj spremeni: sojenje neonacistoma namreč kmalu izgleda kot sojenje njenemu možu in njej, potemtakem žrtvam neonacističnega napada. Ko pa sodišče oba neonacista na koncu celo oprosti (kot da je neonacizem le »drugačno« politično mnenje, ki ga je treba »uravnoteženo« spoštovati), Katji ne preostane drugega, kot da se prelevi v »vojno proti terorju« – v mučeniško maščevalko, samotno volkuljo. Film pokaže, kaj se zgodi, ko se država obnaša, kot da neonacizem, belski nacionalizem, ksenofobija in sovražni govor ne obstajajo, ko torej država s svojim toleriranjem neonacizma, belskega nacionalizma, ksenofobije in sovražnega govora ustvarja moralni kontekst, v katerem se morajo priseljenci – žrtve institucionalnega rasizma – obnašati kot teroristi, da bi lahko živeli kot normalni, dobro integrirani ljudje.