Najtemnejša ura

zadržan +

Teorija vsega.

Ko Nemčija leta 1940 zlomi Belgijo in Francijo, britansko vojsko pa zmelje, poniža in stisne na obalo pri Dunkirku, je vprašanje le: ali je zdaj na vrsti Britanija? Bo Hitler zdaj zgazil še otok otokov? Premier Neville Chamberlain, sicer torijec, je prepričan, da lahko Britanijo pred uničenjem reši le mirovna pogodba s Hitlerjem, britanski parlament, s torijci vred, pa je prepričan, da Britanija potrebuje nekoga, ki jo bo rešil pred Hitlerjem in Chamberlainom. Za Jamesa Bonda je še malce prezgodaj, Najtemnejša ura pa ni Dunkirk, da bi agonijo »ujete« in paralizirane britanske vojske prelevila v spektakel voda-zemlja-zrak, zato kot velikega rešitelja pokaže Winstona Churchilla (Gary Oldman) – v postelji, med zmečkanimi rjuhami, s cigaro v eni roki in viskijem v drugi, svoji novi tajnici (Lily James) besno nekaj narekuje, ob tem pa sprejema tudi telefonske klice, ki le stopnjujejo njegov posteljni teater. Iz zadimljene in zatemnjene postelje se premakne šele, ko mu sporočijo, da bo zamenjal Chamberlaina, postal premier in Britanijo odpeljal do zmage, kar potem tudi stori, jasno, na zelo podoben način kot vokalno hendikepirani, jecljajoči kralj Jurij VI. v Kraljevem govoru – z govorom, besedami, retoriko.

Ko v parlamentu – in v neposrednem radijskem prenosu, ki ga spremlja ves svet – recitira svoj sloviti govor (»Nikoli se ne bomo predali«, »Borili se bomo na obalah«, ipd.), vikont Halifax (Stephen Dillane), ki mu je naklonjen toliko kot Chamberlain ali pa kralj Jurij VI. (Ben Mendelsohn), cinično zamrmra: »Mobiliziral je angleščino in jo poslal na vojno.« Kot da bi vedel, da bo Churchill kasneje – leta 1953 – dobil Nobelovo nagrado za književnost. Vse Churchillove dileme, itak precej manjše kot v filmu Churchill (v katerem je največji Britanec skoraj preprečil D-Day, zavezniško izkrcanje v Normandiji!), so brez prave napetosti, saj so povsem podrejene velikemu govoru, ki prihaja in ki je tako neizbežen kot zmaga. Film pač ve, da Churchill ni podlegel »temni sili« in da so Nemci vojno izgubili (kar potrdi tudi finalni napis!), zato se ne trudi preveč. Namesto drame, ki bi pokazala, da zgodovina res visi na nitki, dobimo populistično glorifikacijo »velikega voditelja« (in nekdanje imperialne odločnosti), patriotski postbrexitski poziv k nacionalni enotnosti, dober propagandni film, ki je na Churchillovi strani – in ki si to šteje za dosežek. Kot da je imel tudi drugo možnost.