Črni panter

za +

Najprej Wakanda!

Črni panter ni prvi holivudski superjunaški film s temnopoltim superjunakom (ledino so orali Blankman, Meteor Man, Blade in Hancock), toda definitivno ne bo zadnji. Ali bolje rečeno: temnopolti superjunaki bodo zdaj šele poleteli. Navsezadnje, identitetna politika dela zanje, belski policaji, ki se znašajo nad temnopoltimi, delajo zanje, alt-right, ki podžiga rasne napetosti (in rasno vojno), dela zanje, in tudi Donald Trump, rasist v Beli hiši, dela zanje. A zanje delata tudi kampanja #OscarsSoWhite in črnsko opolnomočenje, ki se jima za svoj ogenj in svoj srd ni treba opravičevati. Črni panter, sicer Marvelov superjunak, ki sta ga leta 1966 ustvarila Stan Lee in Jack Kirby (in ki ste ga videli v filmu Stotnik Amerika: državljanska vojna), je dejansko T’Challa (Chadwick Boseman), kralj Wakande, afriške dežele, ki na daleč izgleda kot umazana, zaostala, revna dežela tretjega sveta, kar pa je le »potemkinovska« optična prevara – Wakanda je namreč v resnici Raj, najrazvitejša dežela na svetu, nikoli kolonizirana država totalne socialne, kulturne in ekološke blaginje, tehnološka utopija (stoletja pred Silicijevo dolino!), ki je obogatela z vibranijem, dragoceno superkovino, potem pa se povsem, tako rekoč nepredušno zaprla pred ostalim svetom.

Trgovci z orožjem (Andy Serkis) in Cia (Martin Freeman) imajo s fantomsko Wakando, geopolitično revizijo afrofuturističnega Ellisonovega Nevidnega človeka, utopično verzijo afrofuturistične distopije Welcome II the Terrordome, tipično kolonialistične zarotniške načrte, a jih zasenči Erik Killmonger (Michael B. Jordan), wakandski eksilant, besni nasprotnik izolacionistične politike (»Najprej Wakanda!«), ki ne more razumeti, zakaj je bogata, močna in razvita Wakanda ostale afriške dežele – svoje brate in sestre – prepustila kolonizaciji, izkoriščanju, revščini, lakoti, represiji, suženjstvu in vojnam. Ni kaj, številne afriške dežele bi izgledale kot Wakanda, če jim naravnih bogastev, z dragocenimi superkovinami vred, ne bi odnesli kolonialisti, kar pomeni, da ima morilski Killmonger vendarle prav. In unikatnost Črnega panterja je v tem, da ob superjunaškem protagonistu – ki je kralj, potemtakem rojeni monarh, in obenem velik demokrat (v fantazijah gre to skupaj!), prvi človek kraljevine, v kateri ženske, od bojevnice (Danai Gurira) in špijonke (Lupita Nyong’o) do tehnogenialke (Letitia Wright), izgledajo kot implementacija načel gibanja #MeToo – ponuja antagonista, panafriškega diasporista, ki ima res tehten razlog za svojo »negativnost«. Nič čudnega, da hoče prestol in posledično moč, s katero bi lahko rešil in osvobodil zatirane brate po drugih deželah. Črni panter, ki ni brez bondovskih trenutkov, je afrofuturistični superjunaški film, pri katerem navijaš za protagonista in antagonista. Tako kot je dobremu človeku težko biti kralj, je tiranu težko biti demokrat.