Foxtrot

Na fronti.

V Tel Avivu (Izrael) se prst stegne proti stanovanjskemu zvoncu, na katerem piše Feldmanovi, vrata se odprejo, Dafna (Sarah Adler), gospa Feldman, jih odpre, in eden izmed dveh prišlekov, očitno vojakov, ki ju sicer ne vidimo, uvidevno dahne: »Gospa Feldman ...« Ničesar več mu ni treba reči. Dafna ve, kaj sta prišla povedat – da je Jonathan (Yonaton Shiray), njen sin, sicer vojak, padel. Zato omedli. Tudi Michael (Lior Ashkenazi), njen mož, nekdanji vojak, bi omedlel, če ne bi ob strašni novici okamenel. In obnemel. Zdravnik mu reče, naj vsako uro spije kozarec vode, toda voda mu ne vrne glasu. Vse skupaj se mu zdi nesmisel. Morali bi videti njegov mučeniški obraz – ne more dihati. Celo psa brcne. Agonija, ki ga preplavi, je le simptom izraelske »vojne proti terorju«, ekstremni close-up agonije izraelske države nacionalne varnosti, ki je v permanentni vojni, permanentnem stresu, permanentni paranoji.

Del tega je, kot vidimo, tudi Jonathan, baziran na kontrolni točki sredi puščave: tu in tam mimo pripelje kak avto (ali pa se priziblje kamela), toda vojaki, ki stražijo, se brezmejno dolgočasijo. Namesto da bi uživali v mladosti in počeli to, kar počnejo njihovi vrstniki, so obsojeni na foxtrot – na ples s puško. Stalno – po vsakih treh korakih – se vračajo na isto mesto. Toda od trpke anemičnosti in eksistencialističnega spleena, ki bi imponiral tako Jimu Jarmuschu kot Royu Anderssonu, do eksplozije in vojnega zločina je le korak. Tako kot v Folmanovem Valčku z Baširjem – ali pa v Libanonu, Maozovem srhljivem prvencu. Strupena, cinična, tako rekoč nihilistična atmosfera, ki vsem stalno sugerira, da se bo zdaj zdaj zgodilo nekaj hudega, kar kliče srdite, panične, nagonske, katastrofalne, nesorazmerne reakcije, ki bi izgledale absurdno, če ne bi bile tako tragične. Dolgčas, odmev praznine, v kateri lebdijo vojaki, je banalen, a smrtno nevaren, res morilski. Samuel Maoz, nekdanji tankist, je leta 2009 posnel Libanon, ki se je v celoti odvrtel v tanku – Foxtrot, ki bi bil lahko naslovljen tudi Plačilo za strah, izgleda kot pogled skozi tankovsko cev. Mimo bi morala pridrsati le še Jevgenija Medvedeva, ruska umetnostna drsalka, ki je svojo točko v Pjongčangu prelevila v morbidno kontemplacijo smrti, saj je bilo na soundtracku Wrightove Ane Karenine slišati tudi škripanje vlaka, pod katerega skoči Ana Karenina. (Kinodvor)