Srečen konec

Džungla.

Hanekejev Srečen konec ne predstavlja ravno happy enda za bogataško, elitno dinastijo Laurent iz Calaisa, francoskega obmorskega mesta, v katerem je, kot vemo, polno beguncev (eks »Džungla«), ki jih ne pustijo v Veliko Britanijo. Ekonomska neenakost je očitna, razredni prepad je globok in krut, toda Michael Haneke ne sooči dinastije in beguncev, elite in ljudstva. Do stika ne pride. Tudi do revolta ne. Au contraire, ljudstvu – in beguncem – se dinastije sploh ni treba dotakniti, saj razpada kar sama. Vsi, od patriarha (Jean-Louis Trintignant) do njegovih otrok (Mathieu Kassowitz, Isabelle Huppert), ki se stiskajo v stari palači, zaudarjajo po postanih in preperelih privilegijih, smrti, trohnobi, gnilobi, senilnosti, korupciji, dekadenci, dolgčasu, sociopatiji in morbidnih manipulacijah ( ja, funny games), v katerih prednjači najmlajša med njimi, 12-letna Eva (Fantine Harduin), mala fejsbuška fašistka, somišljenica neonacističnih zakoncev, ki v Akinovi Obupani razstrelita pisarno turškega Nemca, in Antoina (Matthieu Lucci), osamljenega najstnika, skrajno desničarskega fena računalniških igric, ki v Cantetovi Delavnici – postavljeni v depresivni La Ciotat, mesto s propadlo ladjedelnico – svoj manifest začne takole: »Ja, lahko ubijaš iz dolgčasa. Človeka lahko ustreliš samo zato, da se kaj zgodi.

Vseeno je, koga ubiješ – geja, črnca ali Arabca. Lahko bi ubil tudi sebe.« Eva diši po Hanekejevem Belem traku (Antoine, ki diši po Camusovem Tujcu, bi bil res lahko njen Adam!), dinastija Laurent pa po dinastiji D’Ascoyne iz britanske komedije Pot do plemstva, toda s pomembno razliko: člane dinastije D’Ascoyne je bilo treba pobiti, medtem ko bi bilo treba Laurente le malce dregniti, pa bi padli, a levica – gibanje, vstajniki, 99% ipd. – nima niti toliko moči. Nič, neoliberalne elite komaj stojijo pokonci, a vladajo, ker je multituda brez moči, brez idej in brez volje. (tudi Kinodvor)