Tujci v paradižu

To, da v Sloveniji še vedno preganjajo vse, ki so prisluškovali Edvardu Kocbeku, in da nas še vedno strašijo z Udbo in udbaši, ki da so med nami in ki da prežijo na vsak naš korak, ni le presenetljivo, temveč je absurdno in že kar noro. Še toliko bolj, če pomislite, da nam ameriška Nacionalna varnostna agencija, alias NSA, lahko prisluškuje po mili volji, da nas lahko brezmejno nadzoruje in da lahko zbira podatke o nas. Po mili volji lahko spremlja vsak naš korak, identificira in evidentira vsak naš premik, kar velja tudi za ameriške informacijske gigante, sicer zasebne korporacije, kot so Google, Facebook in Microsoft, ki naše osebne podatke, kot je razkril Edward Snowden, izročajo ameriškim obveščevalnim službam (ne pozabite, Facebook lahko že na podlagi vaših všečkov predvidi vašo raso, vašo spolno usmerjenost, vaše politično prepričanje, vaš status, vašo osebnost, pa tudi to, ali uživate droge). Ta digitalni Veliki brat je že davno presegel, preglasil in zasenčil Udbo. Ali to koga pri nas skrbi? Ne. Bi nas moralo skrbeti? Absolutno. Je tako hudo? V resnici je še huje.

Giganti, ko so Google, Facebook, YouTube in Twitter, nastopajo v vlogi velikega cenzorja. In to dobesedno: cenzurirajo spletne vsebine, razkriva dokumentarec Čistilci (The Cleaners), ki sta ga posnela Hans Block in Moritz Riesewieck. Za začetek, Google, Facebook, YouTube in Twitter nočejo, da bi jih imeli za cenzorje, saj bi jim to okrnilo ugled (Jernej Kopitar je bil genij, pa še vedno velja za svinjo, ker je cenzuriral Prešerna!), zato cenzuro prepuščajo – okej, avtsorsajo – podjetjem iz tretjega sveta, ceneni delovni sili, recimo filipinski.

Tako spoznamo kopico Filipincev, bolj ali manj mladeničev in mladenk, ki si pravijo moderatorji, njihova naloga pa je čiščenje družabnih omrežij – odstranjevanje spornih, sumljivih, nesprejemljivih spletnih vsebin. Da garajo, ni nobenega dvoma. Še več: v tem, kar počnejo, je nekaj stahanovskega – neka mladenka pravi, da mora na dan klikniti in pogledati okrog 25 tisoč fotografij. In ko jih klika, se mora na hitro odločiti – naj fotko ignorira ali odstrani? Ignore or delete je njen biti ali ne biti. Točno, algoritem tega še ne zna.

Ta digitalni Veliki brat je že davno presegel, preglasil in zasenčil Udbo. Ali to koga pri nas skrbi? Ne. Bi nas moralo skrbeti? Absolutno. Je tako hudo? V resnici je še huje.

Vsi ti anonimni, slabo plačani, ne ravno kvalificirani moderatorji, spletni »čuvaji«, ki pravijo, da varujejo uporabnike, čistijo umazanijo in skrbijo za »zdravje platform«, brišejo predvsem ekstremne, grozljive, pretirano šokantne pornografske in nasilne vsebine, umore, samomore, obglavljenja, mučenje, zlorabe otrok in cyberbullying (to so njihove »uradne« tarče), toda težava je v tem, da je od brisanja pornografskih in nasilnih vsebin le korak do brisanja političnih vsebin. In moderatorji počnejo natanko to: ko zagledajo fotografijo ali karikaturo, ki smeši turškega predsednika Erdogana, jo izbrišejo. In ko zagledajo sliko golega Trumpa, jo prav tako izbrišejo. A po drugi strani: ko pridejo do mjanmarskih spletnih vsebin, ki pozivajo h genocidnemu pregonu in čiščenju Rohingov, muslimanske manjšine, jih pustijo – no, ignorirajo. In seveda, ko pridejo do filipinskih spletnih vsebin, ki podpirajo Dutertejev brutalni obračun z odvisniki (in dilerji), jih prav tako pustijo. Odločanje o tem, kaj bo ostalo in kaj izginilo, ni nič nevtralnega. Če rasistične vsebine puščaš, slike žrtev rasizma pa brišeš, pomeni, da je tvoje cenzorsko početje – tvoje »moderiranje« – spolitizirano.

Že to, da megakorporacije odločajo, kaj je sprejemljivo in kaj ne, kaj je zakonito in kaj ne, kaj je dovoljeno in kaj ne, je hudo, še huje pa je, da lahko te megakorporacije, ki nadzorujejo in cenzurirajo globalni tok informacij, svoje storitve prodajo kateremukoli režimu, kateremukoli diktatorju, katerikoli stranki in kateremukoli fašistu – in »negativne« vsebine čudežno izginejo.

Cenzura je stresno delo. Moderatorji so neprestano izpostavljeni strašnim, grozljivim, srhljivim fotkam in videom. Nekatere to tako presune, da se obesijo. Drugi pa so prepričani, da se z bojem proti »grehu« na družabnih omrežjih žrtvujejo – kot Jezus. Kar je seveda dobro: korporacije potrebujejo prav delovno silo, ki je poceni in fanatična, ki prepozna »greh«, ki se v čiščenje povsem vživi in ki se je voljna ugonabljati in žrtvovati.

Družba zastonj kosil

Kako bi to moralo izgledati, vidite v poljskem dokuju Čez bolečinski prag (Over the Limit), v katerem Marta Prus – nekdanja ritmična gimnastičarka – portretira rusko ritmično gimnastičarko Margarito Mamun, ki fanatično, neutrudno, stahanovsko trenira (v duhu Črnega laboda), in njeno trenerko, groteskno motivacijsko fašistko s klobukom, fino damo, ki jo divje, brutalno, surovo, sadistično priganja. »Crknila boš, prasica!« Psuje jo, napada, žre, ponižuje. »Jebi se s svojim tresenjem!« To, da Margaritin oče umira, trenerke ne ustavi – to naj bi Margarito le še dodatno motiviralo, tako da bo njen nastop še boljši, še sijajnejši, še popolnejši! Ko imaš tako trenerko, ne potrebuješ dopinga. Korporacije od svojih zaposlenih vse bolj terjajo to, kar ruska trenerka terja od varovanke – perfektnost, ugonabljanje v delu, stahanovščino, nenehno vklopljenost. Če je to mogoče doseči le z nasiljem, nič hudega.

Sodeč po dokuju Čez bolečinski prag je strah, da bo delo vse bolj nasilno, upravičen. Strah, da bo digitalizacija – digitalna revolucija, če hočete – grobarka delovnih mest, pa je očitno odveč. Sodeč po Čistilcih bo digitalna revolucija ustvarila množico delovnih mest – spletnih cenzorjev. Glede na bliskovit razvoj tehnologije in kopičenje spletnih vsebin jih bodo megakorporacije potrebovale veliko. Vse več. Da ima tehnologija, ki podžiga antidemokracijo, prisluškovanje in cenzuro, vedno tudi drugo – precej svetlejšo in res revolucionarno – možnost, vidite v dokuju Najbolj oddaljen (The Farthest), v katerem Emer Reynolds, znana po dokuju Tu je bila Kuba (2013), popisuje ono pravo Odisejo v vesolju – potovanje obeh Voyagerjev, genialnih sond, rezimejev 20. stoletja. Leta 1977 so ju opremili z največjimi hiti človeštva (Johnny B. Goode via Chuck Berry, Bach via Glenn Gould, Beethoven via Quartetto Italiano, folk via Blind Willie Johnson, Kesarbai Kerkar in Valja Balkanska, skeč Steva Martina ipd.), ju prelevili v ultimativno kamero ter ju lansirali v vesolje, od koder nam še vedno – po 40 letih! – pošiljata neverjetne in osupljive posnetke najbolj oddaljenih planetov (od Urana do Neptuna, od Saturna do Rimske ceste), ultimativne sci-fije, ultimativne filme. In če že Voyagerja, produkta 40 let stare tehnologije, še vedno plujeta po globinah vesolja in raziskujeta in snemata, si lahko živo predstavljate, kaj vse bi bilo mogoče početi z vso to novo digitalno tehnologijo.

Namesto da z njo odstranjujemo slike golega Trumpa, bi lahko odstranili ekonomsko neenakost in revščino. In ja, namesto da z njo uvajamo cenzuro in prisluškovanje, bi lahko uvedli univerzalni temeljni dohodek (UTD).

Da za UTD tako fanatično navijajo številni magnati, ne preseneča – vidijo, kaj se dogaja, in vedo, kam to pelje, zato nočejo pristati na vilah. Nočejo, da bi kdo ljudi pozval, naj jih pobijejo.

Razlog več, da se avstrijski doku Družba zastonj kosil (Free Lunch Society: Komm Komm Grundeinkommen), v katerem Christian Tod popisuje odisejo univerzalnega temeljnega dohodka, začne v vesolju. V neki epizodi TV-serije Zvezdne steze: Naslednja generacija se ljudje, ki so kriogenično »zaspali« v 20. stoletju, prebudijo v 24. stoletju, kjer jim kapitan Picard (Patrick Stewart) pojasni, da se je svet medtem radikalno spremenil: »Ljudje niso več obsedeni s kopičenjem stvari. Eliminirali smo lakoto, revščino, potrebo po lastništvu.« Ljudje po novem dobijo »zastonj kosilo«, kar pomeni, da je uvedba univerzalnega dohodka uspela. Vsaj v prihodnosti. Toda tehnologija zdaj ustvarja prav takšno prihodnost, pač prihodnost, v kateri bi lahko dividende od skupnega bogastva – od digitalne revolucije (ne pozabite: Facebook je korporacija, za katero trenutno brezplačno delata več kot dve milijardi ljudi!) – delili tako kot na Aljaski delijo dividende od nafte (tega definitivnega skupnega bogastva), kar je nekakšen univerzalni temeljni dohodek.

Z njim so eksperimentirali nekoč (v Winnipegu in Dauphinu v Kanadi), z njim eksperimentirajo danes (na Finskem, v Namibiji), ameriški predsednik Richard Nixon (!) je pripravo zakona o univerzalnem temeljnem dohodku, imenovanem »family assistance plan«, prepustil mlademu Donaldu Rumsfeldu (!), a je kongres leta 1971 vse skupaj povozil, neoliberalci – od Miltona Friedmana do Friedricha Hayeka – so zanj navijali, toda le zato, da bi lažje odpravili socialno državo (Friedman je UTD imenoval »negativna dohodnina«), vsi tisti, ki pravijo, da bi univerzalni temeljni dohodek ljudi osvobodil »tiranije suženjskih razmer«, pa pozabljajo, da prav suženjske razmere, ki se v neoliberalni dobi, ozaljšani z zapovedmi »Kdor ne dela, naj ne jé!«, »Bodi priden!« in »Ubogaj!« (odmevi neoliberalne mantre, da »zastonj kosilo ne obstaja«), distopično stopnjujejo in izrojevajo (dirka navzdol, »pronicanje« bogastva navzgor ipd.), preprečujejo sprejetje utopičnega univerzalnega temeljnega dohodka, ki bi zelo koristil 70-letnemu Bogdanu, obubožanemu, invalidnemu, povsem deklasiranemu lastniku razpadlega in preperelega wartburga (popolnega antiavta), glavnemu junaku poljskega dokumentarca Najgrši avto na svetu (Najbrzydszy samochód swiata). Ko 94-letno mamo odpelje najprej v Majdanek, nekdanje nacistično taborišče smrti, v katerem je bil interniran njen mož, in potem še v Nemčijo, da bi obiskala – zdaj zaprto, propadlo, verjetno avtsorsano – tovarno, v katero so jo nacisti med II. svetovno vojno poslali na prisilno delo, to zveni kot namig, da fašizacija družbe, ki je več kot očitna, prihaja v paketu z neoliberalno diktaturo. Ta se zdaj, po krizi, levi kot pošast, ponižuje, žali, izsiljuje, odpušča in tali vse trdno, s čimer ustvarja toksično atmosfero, v kateri vstajajo populisti, ki si ratinge nabijajo s šikaniranjem imigrantov in beguncev.

V času, ko delo vse bolj izgleda kot prisilno delo, ko se ekonomska neenakost naglo poglablja, ko srednji razred vse bolj razpada, ko celo neki newyorški taksist opaža, da se ljudje delijo le še na bogate in tiste, ki delajo za bogate, ko roboti zamenjujejo ljudi in ko izračuni obenem kažejo, da je družbenega bogastva dovolj za vse, bi bil univerzalni temeljni dohodek vsaj dober izhod v sili, če že ne ravno rešitev. Da zanj tako fanatično navijajo številni magnati (Götz Werner, solastnik Drogerie Markta, ameriški investitor Albert Wenger, švicarski podjetnik Daniel Häni itd.), ne preseneča – vidijo, kaj se dogaja, in vedo, kam to pelje, zato nočejo pristati na vilah. Nočejo, da bi kdo ljudi pozval, naj jih pobijejo.

V napeti sedanjosti

Dvajseti Festival dokumentarnega filma, ki se bo odvrtel med 14. in 21. marcem (Cankarjev dom, Kinodvor, Slovenska kinoteka), bo zavrtel številne dokuje: v srbskem Sladkem niču (Slatko od ništa), ki ga je posnelo 62 snemalcev, vlogo »poetičnega« Niča, sicer naratorja, igra Iggy Pop, Razstavljalec min (The Deminer), portret kurdskega deminerja Fakhirja Berwarija, izgleda kot resnična verzija filma Hurt Locker (z vsemi šoki vred), ko boste gledali doku Zahodno od reke Jordan (West of the Jordan River), ki ga je posnel veliki Amos Gitai, vam bo jasno, zakaj je mirovni proces v slepi ulici, in zakaj je priznanje Palestine nujno, Mila Turajlić, ki je zablestela z dokujem Cinema Komunisto, v Drugi strani vsega (Druga strana svega) predstavi beograjsko stanovanje z idealnim razgledom na razpad Jugoslavije, v romunskem Mrtvem narodu (Tara moarta), ki ga je posnel Radu Jude (Bravo!), pa se »nedolžne« ateljejske fotografije, posnete med letoma 1937 in 1945 v nekem malem romunskem mestu, pred našimi očmi prelevijo v slike antisemitske nacije, ki se pripravlja na genocid – le tedanje radijske oddaje, domoljubne pesmi in fragmente iz dnevnika nekega judovskega doktorja jim moraš dodati. Ne, holokavst »vsakdanjega« življenja ni motil. Mrtvi narod nas še enkrat spomni na »banalnost zla«.

Na voljo bosta tudi dva dokuja sester Weiss, My Way 50 in Peter vs. Harry. V prvem Maja Weiss, filmarka in nekdanja punkerka, portretira samo sebe, v drugem pa Ida Weiss portretira Majinega moža Petra Braatza, alias Harryja Raga, nemškega filmarja in nekdanjega punkerja. Recite temu Weiss Cinematic Universe. Maja, ki pravi, da so vsi njeni filmi le pokora za izvirni greh (njeno »naivno« žalovanje za Titom), opozori, kako aktualen je postal Varuh meje, ki ga je posnela leta 2002. Vsekakor: dogaja se v Beli krajini, na slovensko-hrvaški meji, zdaj vklenjeni z žico, tu je posesivni, seksistični moški (Jonas), šovinistični populist, in tu so tri atraktivne študentke, njegove žrtve, ki se opolnomočijo in postanejo predhodnica gibanja #MeToo.

Maja Weiss opozori, kako aktualen je postal njen Varuh meje: dogaja se na meji, zdaj vklenjeni z žico, tu je posesivni, seksistični moški (Jonas) in tu so njegove žrtve, ki se opolnomočijo in postanejo predhodnice gibanja #MeToo.

No, gibanje #MeToo, ki v nasprotju s pričakovanji ni ravno okupiralo letošnje podelitve oskarjev, bi se lahko zgledovalo pri »magičnem« revolucionarnem letu ’68, razvpitem času spontanega antikapitalističnega revolta in vrenja (»šok za sistem«), ki ga kolažno – z arhivskimi in amaterskimi posnetki – popisuje brazilski dokuesej V napeti sedanjosti (No Intenso Agora), če ne bi režiser João Moreira Salles opazil nekaj zelo čudnega: vsi arhivski posnetki iz revolucionarnega leta ‘68, ki jih je zbral, kažejo predvsem moške – ženske pokažejo le, če so pridne in poslušajo moške, svoje Junake, velike voditelje Revolucije in Zgodovine.

Kot slišimo, je bilo leta ’68 »mogoče vse, razen dejanskega prevzema oblasti«, toda spolna meja je očitno ostala. Imela je dobre varuhe. »Obstaja zelo jasna meja med dobrim in zlim,« pa smo slišali v Varuhu meje, »in to mejo je treba braniti. Tako kot branimo deželo pred tujci, tako moramo braniti to mejo!« To res zveni zelo »domače«, zelo aktualno. Svet so obsedli »varuhi meje«, in to tako zelo, da imigranti ne morejo več dihati – v dokuju Morje, morje (El mar la mar), ki sta ga Joshua Bonnetta in J. P. Sniadecki posnela v Sonorski puščavi na ameriško-mehiški meji, se »nedokumentirani« mehiški imigranti – že itak revni, obupani, deklasirani – prelevijo v abstrakcije, nevidne ljudi. Ni jih več videti. Izginejo. Od njih ostane le to, kar v puščavi izgubijo (telefoni, rožni venci ipd.), in to, kar govorijo o njih, saj o njih poteka non-stop javna razprava, ki pa jih z vsako novo polemiko ali zaostritvijo le še bolj dehumanizira. Nekateri imigranti po Sonorski puščavi blodijo, dokler jih kdo ne najde in vrne v Mehiko, drugi v tej puščavi – v tem puščavskem morju – preprosto utonejo. Kot afriški imigranti v Sredozemskem morju.

Tujec v paradižu (Stranger in Paradise), nizozemski igrani doku, cinični mockumentary, ki ga je posnel Guido Hendrikx, nas, drugače kot Braunsteinov Debatni krožek (Atelier de conversation), v katerem spremljamo imigrante vsemogočih statusov, nacionalnosti, veroizpovedi, socialnih provenienc in poklicev (pek, sodnik, študent, kaligraf ipd.), ki se v javni knjižnici pariškega kulturnega centra Georgesa Pompidouja vsak teden družno – debatno, magari polemično, a strpno, niti malo sovražno – učijo francoščine, jezika svoje nove »domovine« (Ex Libris, Wisemanov doku o newyorški javni knjižnici, itak lepo pokaže, da knjižnice že dolgo niso več le skladišča knjig, temveč so prizorišča skupnostnih projektov, izobraževalnih delavnic, recitalov, spletnega opismenjevanja ipd.), sooči z obema stranema evropske javne razprave o imigrantih in beguncih.

Na eni strani imate ošabnega, avtokratskega, rasističnega Učitelja (Valentijn Dhaenens), ki imigrantom in beguncem v razredu razlaga, da jih v EU ne potrebujejo, da so predragi, da se ne izplačajo, da niso dovolj kvalificirani, da mnogi ne bodo delali niti dneva (»le naš denar boste pobirali«), da svoje otroke utapljajo v Sredozemlju (kdo je kriv za smrt tistega triletnega sirskega dečka, ki so ga leta 2015 našli na turški obali? njegov oče, ker ga je odpeljal na nevarno pot!), da ogrožajo »naše« kulturne vrednote, da prihajajo tako množično, da bodo kmalu večina (»tega pa nočemo«), in da jim je Alahov zakon pomembnejši od evropskega zakona, na drugi strani pa imate prijaznega, liberalnega, strpnega Učitelja (prav tako Valentijn Dhaenens), ki imigrantom in beguncem razlaga, da so dobrodošli, da so jih Evropejci kolonizirali, oropali in posilili, da bi jim morali zdaj to vse povrniti, da bi bilo treba odpraviti vse meje in da bi bilo treba vsem omogočiti boljše življenje, toda medtem ko se Evropejci narcistično in ekshibicionistično utapljajo v svoji priljubljeni »polariziranosti«, se imigranti in begunci utapljajo v Sredozemskem morju, slepih ulicah, brezizhodnih situacijah in neznosnih cliffhangerjih.

Učitelja igra igralec, toda imigranti, ki sedijo v razredu, so pravi imigranti. Morali bi videti njihove obraze – šokirane in zgrožene, ko jim predava nestrpni Učitelj, in vesele in vznesene, ko jim predava strpni Učitelj. To le še dodatno poudari, kako groteskno, kruto, brutalno in cinično je evropsko poigravanje z emocijami, željami, sanjami in življenjem imigrantov. Ker v Evropi ni »konsenza« in ker uradna politika meni, da je tudi ona druga, nestrpna, rasistična, fašistoidna stran povsem legitimna, naj imigranti in begunci umirajo – ali pa leta in leta vegetirajo v taboriščih!

Toda ko nestrpni Učitelj imigrante nekje vmes pozove, naj raje uredijo svoje države, doma ustvarijo socialno državo in odstranijo skorumpirane voditelje, ki jih bodo morali morda celo pobiti (kot jih je moral njegov oče med II. svetovno vojno in po njej), to – ironično! – zveni tudi kot poziv samim Evropejcem, ki izgubljajo države, socialno državo in demokracijo. Si predstavljate, da bi Evropejcem kdo rekel, naj pobijejo svoje skorumpirane voditelje?

V dokuju Morje, morje se »nedokumentirani« mehiški imigranti prelevijo v abstrakcije, nevidne ljudi. Nekateri blodijo, drugi v tej puščavi preprosto utonejo. Kot afriški imigranti v Sredozemskem morju.

Če hočete videti muslimana, ki sledi pozivu tega Učitelja (uredite svoje države!, ustvarite si socialno državo!, odstranite svoje skorumpirane voditelje!), pa si oglejte doku O očetih in sinovih (Of Fathers and Sons), v katerem se Talal Derki, ki hlini vojnega snemalca, naklonjenega Islamski državi, vrne v povsem razdejani, ožgani sirski Idlib, sicer svoj rojstni kraj, da bi dve leti snemal življenje muslimanske družine, ki ji poveljuje Abu Osama, islamistični ostrostrelec, borec Al Nusre, fen Korana, džihada in kalifata.

Osama – ljubeč oče, družinski človek – najstarejša sinova, sicer še otroka, že mojstri v streljanju in ubijanju, vceplja jima patriarhalni kodeks, ki ne izključuje kamenjanja deklic, in religijo (»Najprej Koran, potem očka!«), pripoveduje jima junaške zgodbe z apokaliptične fronte, tudi o tem, kako je obglavil nekega človeka, pošlje ju celo v Al Nusrin boot camp, da bi se lahko čim prej priključila Alahovi vojski ter se vključila v boj za svobodo muslimanov. Če bo kateri izmed njiju padel, nič hudega. »Na vsakega ubitega otroka se bo rodilo tisoč novih otrok.« In ko borci Al Nusre zajamejo sirske vojake, vemo, kaj se bo zgodilo z njimi, pa četudi tega potem ne vidimo.

Nič, Abu Osama gradi svojo državo, Islamsko državo, ustanavlja socialno državo in odstranjuje skorumpirane voditelje. Včasih mora katerega celo ubiti.

Filmski festival:
20. Festival dokumentarnega filma
Kje: Cankarjev dom, Kinodvor, Slovenska kinoteka, Ljubljana
Kdaj: od 14. do 21. marca 2018

Nujnih 5

Čistilci
Hans Block & Moritz Riesewieck
Cenzuriranje družabnih omrežij

Čez bolečinski prag
Marta Prus
Ritmična gimnastika kot neoliberalni ideal

Mrtvi narod
Radu Jude
Fotografiranje romunskega genocida

O očetih in sinovih
Talal Derki
V postelji z Islamsko državo

Tujec v paradižu
Guido Hendrikx
Neznosna lahkost javne razprave o imigrantih