Ismaelovi duhovi

za

Čas vrnitve.

Ismaël (Mathieu Amalric), ekscentrični, nervozni, egomanični, kaotični, zapiti, težavni, kreativno blokirani režiser, ki mu je ime kot glavnemu junaku Melvillovega Mobyja Dicka (»Call me Ishmael«) in ki izgleda kot oni potepuh v Renoirjevi klasiki Iz vode rešeni Boudu (1932), snema hladnovojni triler – nekaj v slogu Johna Le Carréja. Pričakujte groteskne Ruse, turbulentne atentate in telefone, ki letijo v zrak. Toda zgodba o diplomatu/vohunu temelji na življenjski zgodbi njegovega brata (Louis Garrel), vohuna, morda dvojnega agenta, ki je skrivnostno izginil v vzhodni Evropi. Ime mu je Ivan, piše se Dedalus – kot lik iz Joycovega Uliksa (Stephen Dedalus). Ismaël je poročen z znanstvenico Sylvio (Charlotte Gainsbourg), ki zares obstaja (znanstveni fakt), ni pa nujno, da Ismaëlov brat še obstaja, saj je lahko le fantom, le duh – kot Carlotta Bloom (Marion Cotillard), Ismaëlova žena, ki se piše kot oni drugi sloviti junak Uliksa (Leopold Bloom) in ki je pred dvajsetimi leti izginila z vlaka (vsi so mislili, da je mrtva), zdaj pa se je vrnila. Morje jo je naplavilo – živo. Kot Odiseja. In kot mrtve, ki so v francoskem filmu Povratniki vstajali od mrtvih in se vračali domov – k družinam. Kar je seveda mučno. Živi in mrtvi se ne mešajo najbolje. Razlog več, da Ismaëla zgrabi vrtoglavica, Hitchcockova Vrtoglavica, posneta po Boileau-Narcejacovi kriminalki Med mrtvimi.

Preteklost (Carlotta), ki se vrača in ki hoče spodriniti sedanjost (Sylvio), je pač slaba novica, toda Carlotta ni zadnji duh, ki testira teksturo realnosti – in meje Ismaëlove psihoze, ki so postale meje Ismaëlovega sveta. Carlotta hoče, da z Ismaëlom nadaljujeta tam, kjer sta pred mnogimi leti končala, toda preteklost nikoli ne nadaljuje tam, kjer je končala. Ljubezenske zgodbe pa se nikoli ne končajo. Kot bi rekel Joycov Stephen Dedalus: »Zgodovina so moraste sanje, iz katerih se hočem prebuditi.« Ismaël bi potreboval eksorcista, da bi mu izgnal hudiča, in Jacquesa Lacana, da bi mu dešifriral mindfuck, v katerega se je ujel. Ob takšni obsedenosti s preteklostjo je nemogoče uživati v sedanjosti.

Bi radi brali film – in gledali roman? Bi radi gledali film, ki si želi, da bi bil kot roman, ki ga mora človek prebrati večkrat, če ga hoče razumeti ter ujeti smisel vseh referenc, asociacij, citatov, aluzij, parodij, digresij, teatraličnih monologov, slogovnih ekscesov, flešbekov, maddinovskih projiciranih ozadij, izginotij, ponovnih pojavitev, odsotnosti in lacanizmov?

Potem si vsekakor poglejte Ismaelove duhove. Posnel jih je francoski auteur Arnaud Desplechin, ki je vedno delal vse, da bi bili njegovi filmi – predvsem Mrtva straža (La Sentinelle), Kako sem se prepiral … moje spolno življenje (Comment je me suis disputé … ma vie sexuelle), Kralji in kraljica (Rois et reine) in Trije spomini na mojo mladost (Trois souvenirs de ma jeunesse) – videti kot (post)modernistični romani. Ali pa kot Lani v Marienbadu, enigmatični, misteriozni, labirintni epos, ki ga je pred davnimi leti, leta 1961, posnel francoski novovalovec Alain Resnais, Desplechinov dobri duh in mentor. Ista reč – Resnais je itak poskrbel, da je bil film Lani v Marienbadu tako kompleksen kot modernistični roman. Naslednje leto je posnel Muriel ali čas vrnitve, enigmatični, misteriozni, labirintni epos o trgovki s starim pohištvom, njenem ljubimcu, ki se po dolgih letih vrne k njej, ekscentričnem filmarju, ki živi pri njej, in duhovih, ki se vračajo iz alžirske vojne. Ismaelovi duhovi, ki nenehno skačejo (v času, prostoru, tonu, emocijah), izgledajo kot escherjevska transfiguracija filma Muriel ali čas vrnitve, ki ni skrival, da je realnost vedno malce sanjska. Če ni, potem ni realnost. Zakaj Ismaël sploh snema filme? Zakaj potrebuje te fikcije? Iz preprostega razloga: da sama realnost ne bi več izgledala tako irealno, da bi torej realnost sploh izgledala kot realnost. Realnost lahko utrdijo le filmi, le fikcije. (Kinodvor)