23. 3. 2018 | Mladina 12 | Kultura | Film
Tomb Raider
Tomb Raider, 2018, Roar Uthaug
zadržan
Larina pesem.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
23. 3. 2018 | Mladina 12 | Kultura | Film
zadržan
Larina pesem.
Tomb Raider – reboot Lare Croft – je posnet po videoigrici iz leta 2013, toda izgleda tako, kot da je posnet po Spielbergovem Lovu za izgubljenim zakladom in drugimi avanturami Indiane Jonesa. Lara Croft je digitalni Young Indy. Da je svetovna prvakinja v lokostrelstvu, mešanih borilnih veščinah in kolesarskem dostavljanju pic, vidimo v uvodu, ki nas seznani z njenimi »izvori« in »začetki«. In ker se vse začenja znova, je ne igra Angelina Jolie, temveč Alicia Vikander, občutljiva oskarjevka (Dansko dekle). Da je Lara Croft tokrat bolj čustvena, bolj senzibilizirana, bolj resnobna, bolj tuzemska in bolj v rimi s tem aktivističnim časom vemo po tem, da raje dela (raznaša pice), kot pa da bi živela od skrbniškega sklada, ki ji ga je odprl oče (Dominic West), »originalni« Indiana Jones.
Levičarka, ki noče biti multinacionalka, temveč indie? Ne, le priznati si noče, da je njen genialni oče, ki je pred leti – menda na Japonskem – izginil, res mrtev. To bi bilo preveč travmatično! To bi jo čustveno pogubilo! A še preden rečete trust fund, se prek Hongkonga, kjer si omisli kitajskega kompanjona, ki ga igra Daniel Wu (da bodo film v Aziji – okej, na Kitajskem – lažje in bolje prodajali), že zavihti na skrivnostni japonski otok (King Kong redux), kjer ob slabih replikah in brez smisla za humor išče izgubljeni zaklad, mistično grobnico »Kraljice smrti«, ki je menda zakleta, tako da bi se lahko prelevila v orožje za množično uničevanje, toda ne glede na to, da se Lara prelevi v Rambeto (s pridihom Hitrih in drznih), hladnokrvno rešiteljico sveta (NGO!), da se ji nastavi več pasti kot Indyju in da en passant visi nad orjaškimi slapovi, pada v vrtoglave brzice, sodeluje pri brodolomu leta in neštetokrat skoraj utone (film je pač posnel Roar Uthaug, režiser Vala, slovitega norveškega filma fjordske katastrofe), je jasno, da je pravi izgubljeni zaklad njen oče, ki ji je pustil ravno dovolj šifer, ugank in zagonetk, da se lahko z njim »v mislih« igra še dolgo v noč, ki grozi, da bo zalila svetlobo sveta. Če hoče ženska preživeti, mora misliti in ubijati, hoče verjetno reči tale Indy iz druge roke, ki slavi dinastičnost, nepotizem in rentništvo.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.