Polnočno sonce

proti

Redka bolezen.

Zgodb o ženskah z redkimi boleznimi si ni izmislilo Polnočno sonce, še manj ameriška filmska akademija, ki jih tako rada nagrajuje. Stare so kot sonce. Spomnite se le Dame s kamelijami: Alexandre Dumas (sin) je leta 1848 objavil roman, ki je najprej postal gledališka predstava, potem Verdijeva opera (Traviata, 1853) in na koncu še film (Camille, 1936), v katerem je pariška kurtizana umrla za redko boleznijo ( jetiko). Kot so rekli: Greta Garbo je bila tako lepa, ko je umirala! Prav v tem pa je tudi problem: za žensko je v patriarhatu največji dogodek smrt, zato je najlepša, ko umira. No, preden umre, se še zaljubi. To je njeno družbeno poslanstvo.

Vsa ostala družbena poslanstva imajo moški. Tej logiki sledi tudi Polnočno sonce, film o Katie (Bella Thorne), najstnici z redko boleznijo. Muči jo xeroderma pigmentosum, preobčutljivost na ultravijolične žarke. Ker je fatalno alergična na sonce, pomeni, da podnevi spi, ponoči pa je pokonci. Vse to – in ja, živi sama z očetom, in ja, zaljubi se v hormonskega princa iz soseščine – diši po Somraku, le da je Katie – Bella Polnočnega sonca – sama »vampirka«. Pred zoro mora biti vedno doma, če noče dobiti še redkejše bolezni, ki bi jo pokončala, toda film temelji na predpostavki, da je za žensko največji dosežek bolezen. Šele ko ženska zboli, postane nekaj posebnega – šele tedaj jo je mogoče ljubiti.