Igralec št. 1

za

Skoči!

Uvodni verzi Internacionale – »Vstanite v suženjstvo zakleti, ki jarem vas teži gorja. Zdaj pravda stara v borbi sveti vas kliče za prostost sveta. Ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre; nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse!« – bi se najbolje podali letu 2045, v katerem se odvrti Igralec št. 1. Realnost ni več vredna niti omembe. Tako je brezupna in distopična (smetišča so postala nebotičniki), da ljudem ne preostane drugega kot virtualna realnost, globalna igrica Oasis, v kateri lahko počnejo, kar hočejo, in v kateri tisti, ki so nič, postanejo vse – plezajo z Batmanom, smučajo po piramidah, hazardirajo v igralnici v velikosti planeta.

Da se je ne bi kdaj polastil kak pohlepni, megalomanski tajkun, je njen kreator, ekscentrični James Halliday (Mark Rylance), bolj Tim Berners-Lee in Steve Wozniak kot Steve Jobs, vanjo – pač v duhu Da Vincijeve šifre, Zaklada pozabljenih in Lova za izgubljenim zakladom – skril tri »ključe«, tri svete grale, okej, tri velikonočna jajca, za katerimi se zdaj divje, vrtoglavo in vratolomno, a vedno znova neuspešno poganjajo milijoni igralcev, pravzaprav njihovi avatarji, tudi revni Parzival (Tye Sheridan), Art3mis (Olivia Cooke), Aech (Lena Waithe) in japonski duo Shoto & Daito (Philip Zhao & Win Morisaki), uporniški guniji, virtualni Skywalkerji, Harryji Potterji, ki morajo prematričiti Matrico, če hočejo postati Gospodarji prstanov. Ta, ki bo prvi našel »ključe«, bo prevzel kraljestvo – Oasis. »Zato naj vse bo naša last,« bi pripomnila Internacionala. Razlog več, da »inovativna« megakorporacija, ki jo vodi diabolični Nolan Sorrento (Ben Mendelsohn), nekdanji Hallidayev praktikant, v dirko pošilja trume svojih zombijskih jurišnikov. Gneča je brezmejna (»Že se ljudstvo je zbralo«), še toliko bolj, ker Steven Spielberg, James Halliday in pol, v film skrije kopico velikonočnih jajc, tako da je Igralec št. 1, posnet po kultnem romanu Ernesta Clina, pravi tobogan popkulturnih referenc, aluzij in citatov, navsezadnje, mežikajo nam Akira, Nazaj v prihodnost, Lara Croft, Zadnji akcijski junak, Harley Quinn, Speed Racer, Krull, Buckaroo Banzai, Temni kristal, Chucky, King Kong, Freddy Krueger, RoboCop, Batman, Železni velikan, Jurski park, Superman (1978), Ulični bojevnik II, filmi Johna Hughesa in Kubrickovo Izžarevanje, ki pokažejo, da je nepoznavanje filmov – hotela Overlook, če smo že ravno pri tem – smrtno nevarno.

Dominirajo kakopak artefakti iz osemdesetih, s katerimi je Spielberg – kustos spektakularnega popkorna – tako nostalgično obseden (eighties štikli Jump via Van Halen, Blue Monday via New Order in Take On Me via A-ha to le potrdijo), kot da bi hotel reči: leta 2045 je tako hudo, da lahko ljudi odreši le vrnitev v osemdeseta! Zaljubite se v osemdeseta! Kar je ironično, če pomislite, da so prav v osemdesetih – pod Ronaldom Reaganom in Margaret Thatcher – nastale neoliberalne politike, ki so iztirile prihodnost in leto 2045 spremenile v distopično puščobo, v kateri stabilnost jamči le še popkultura. Tu imate ljudstvo, ki »v zadnjo borbo že hiti«, toda ne zato, da bi odstranilo vzroke svoje socialne smrti, temveč zato, da bi si zagotovilo nemoteno igranje z ultimativnim vlakcem, igrico Oasis. Na začetku filma bi lahko povsem mirno pisalo: Po resnični zgodbi.