Gringo

zadržan

Čez mejo.

Ko nekdo pripoveduje o gorilah, ki bi rade jedle banane, a dobijo le korenje, vemo, da bo Gringo komedija o ljudeh, ki namesto banan dobijo korenje – komedija, v kateri umre veliko ljudi. Ne da to preseneča: če nihče ne umre, film itak ni zabaven. To zdaj – po vseh Tarantinovih in Ritchiejevih filmih – že zelo dobro vemo. Toda v tej komediji se toliko pobijajo zato, ker se dogaja v Mehiki, kar pomeni, da bi Trump tvitnil: Vidite, kaj sem vam rekel! Mehičani so kriminalci, morilci, posiljevalci! Gringo je trumpovska komedija. Ali če hočete: komedija Trumpove dobe (ne tako dobra kot Zbeži!). Ni namreč nujno, da vsi, ki umrejo, res umrejo. Nekateri smrt le fejkajo. Harold Soyinka (David Oyelowo), uslužbenec farmacevtskega giganta Promethium, ki je izdelal marihuansko tabletko (Cannabax), pokliče svoja šefa (Joel Edgerton & Charlize Theron) in jima sporoči, da so ga v Mehiki ugrabili (in da hočejo orjaško, večmilijonsko odkupnino), a ni nujno, da je res ugrabljen. Svojo ugrabitev lahko tudi fejkaš.

Povsod kar mrgoli mehiških gangsterjev, pripadnikov kartelov, a ni nujno, da so res gangsterji. To, da so gangsterji, lahko le fejkajo. Gringo, ki ga je posnel nekdanji kaskader, je groteska, ki nas odpelje v svet, v katerem kraljujejo fake news. Tu ni nobene gotovosti, vse je prekarno, korporativni pohlep vse spreminja v oportuniste in kameleone, nihče ni to, kar pravi, da je. Še celo natakarji so v resnici kartelisti, rent-a-vojaki pa humanitarci. In ja, farmacevtski giganti so le poslovni partnerji kartelov. Svet, ki temelji na fake news, je vulgaren, nor, kaotičen, stresen in nasilen – Gringo je poln retro humorja, preskokov, digresij in preobratov (kot Družabni večer in Kako se znebiti šefa?), tako da včasih niti sam ne ve, kje je. Ko je v Mehiki, se zdi, da je v Ameriki – tako si Mehiko predstavljajo Američani. Kot deželo, v kateri lahko počnejo, kar hočejo – v Mehiki lahko počnejo to, česar v Ameriki ne smejo. Kot Las Vegas – samo da je čez mejo.