Tiho mesto

zelo za

Svet tišine.

Ljudi je nekaj razredčilo, kajti daleč naokrog ni nikogar, razen ruralne družine Abbott, ki pa se obnaša skrajno čudaško. Evelyn (Emily Blunt) in Lee (John Krasinski) ter njuna otroka, Regan (Millicent Simmonds) in Marcus (Noah Jupe), namreč ne govorijo. Ves čas molčijo – sporazumevajo se z znakovnim jezikom. In niso obuti, temveč bosi. Ne, ne kanalizirajo Jezusa Kristusa, pa vendar izgledajo kot mučeniki – živijo v svetu, v katerem ne smejo niti pisniti. Ali bolje rečeno: živijo v svetu, v katerem se morajo delati, kot da jih ni. Manj ko govorijo, bolje za njih. Manj ko govorijo, lažje preživijo. Če se oglasijo, če se jih torej sliši, jih takoj napadejo zunajzemeljske pošasti, invazivni alieni – skrivnostni, eliptični, brutalni, morilski, srhljivi, občutljivi na zvok.

Tiho mesto je postapokaliptična grozljivka, v kateri so kriki prepovedani. Osmega potnika so oglaševali s sloganom: “V vesolju nihče ne sliši tvojih krikov.” Tu, v Tihem mestu, pa te kriki pokopljejo. Še huje: pokopljejo te že besede. Tiho mesto je res tiho – tihi film, nemi film, film brez besed, metafilm, film o filmih, ki so jih ugonobile besede, film, v katerem se akterji ne morejo zanašati na besede, temveč le na vizualni, sugestivni, ekspresivni, eminentno filmski jezik, kar pomeni, da morajo pokazati, kar bi sicer – lenobno, po liniji najmanjšega odpora – povedali z besedami. Zato je Tiho mesto tudi tako lucidno in inventivno – in obenem tako srhljivo. Filmsko besedovanje nam je takoj zlezlo pod kožo, da se nam od groze naježijo kocine, ko izgine. Tiho mesto, remiks Vasi ob gozdu, Ceste in Vojne svetov, je kritika filmov, ki preveč govorijo. Družina Abbott živi v svetu, v katerem je treba vsako besedo pretehtati in v katerem je rojevanje nemi film – zdaj pa to povejte dojenčku!