13. 4. 2018 | Mladina 15 | Kultura
»Smo strpni, toda ...«
Režiser Žiga Divjak v predstavi o mladoletnih beguncih preizprašuje konformistični rasizem evropske tihe družbene sredine
Igralci v sprednjem delu odra interpretirajo misli in občutja zaposlenih v kranjskem dijaškem domu ob nastanitvi begunskih otrok v tej ustanovi
Ko so pred dvema letoma, na vrhuncu begunske »krize« v Sloveniji, pristojna ministrstva iskala primerne namestitve za 22 mladoletnih prosilcev za azil, tedaj nastanjenih v centrih za tujce in azilnih domovih, je bila Judita Nahtigal, ravnateljica Dijaškega in študentskega doma Kranj, ena izmed redkih upravnic dijaških domov v Sloveniji, ki so bile pripravljene takoj in brez zadržkov sprejeti v tej ustanovi šest begunskih otrok, ki so jih njihovi starši v želji, da bi jih rešili iz pekla državljanskih vojn, revščine in brezperspektivnosti, same poslali v Evropo. Nahtigalova je predlagala, da bi otroke, stare od 8 do 15 let, nastanili v eno izmed praznih poslopij dijaškega doma. Še pred sprejemom odločitve je starše v domu nastanjenih otrok in člane sveta staršev pisno povabila na pogovor.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
13. 4. 2018 | Mladina 15 | Kultura
Igralci v sprednjem delu odra interpretirajo misli in občutja zaposlenih v kranjskem dijaškem domu ob nastanitvi begunskih otrok v tej ustanovi
Ko so pred dvema letoma, na vrhuncu begunske »krize« v Sloveniji, pristojna ministrstva iskala primerne namestitve za 22 mladoletnih prosilcev za azil, tedaj nastanjenih v centrih za tujce in azilnih domovih, je bila Judita Nahtigal, ravnateljica Dijaškega in študentskega doma Kranj, ena izmed redkih upravnic dijaških domov v Sloveniji, ki so bile pripravljene takoj in brez zadržkov sprejeti v tej ustanovi šest begunskih otrok, ki so jih njihovi starši v želji, da bi jih rešili iz pekla državljanskih vojn, revščine in brezperspektivnosti, same poslali v Evropo. Nahtigalova je predlagala, da bi otroke, stare od 8 do 15 let, nastanili v eno izmed praznih poslopij dijaškega doma. Še pred sprejemom odločitve je starše v domu nastanjenih otrok in člane sveta staršev pisno povabila na pogovor.
S svojim vabilom staršem pa je v kranjski skupnosti sprožila, kot pravi sama, val »nerazumne histerije« in »obsedno stanje«. Nekateri izmed staršev, ki so se odzvali njenemu vabilu, so a priori nasprotovali sprejemu begunskih otrok v dijaškem domu, drugi so izrazili sočutje s prebežniki, a hkrati dejali, da jih nočejo v svojem okolju. Celo 24 profesorjev in profesoric Gimnazije Franceta Prešerna, torej pedagoških delavcev, je nasprotovalo njihovi nastanitvi v domu. Obsed(e)no stanje je v tistih pozno februarskih dneh zajelo tudi sosednji Šenčur, saj je 3000 njihovih občanov protestiralo proti gradnji migrantskega centra v njihovi občini. Ministrstva so spričo ogorčenja lokalne skupnosti seveda opustila namero o naselitvi otrok v kranjskem dijaškem domu.
Režiser Žiga Divjak meni, da smo takratno »nerazumno histerijo« kranjske skupnosti – podobno so se sicer odzvali tudi prebivalci drugih občin, kjer so hoteli nastaniti begunce – »pometli pod preprogo«, kot družba pa nismo zares reflektirali, kaj je privedlo do tako obsed(e)nega nasprotovanja nastanitvi begunskih otrok. Zagotovo so olja na ogenj razgretih strasti dan za dnem prilivali nekateri mediji s svojim selektivnim poročanjem o kriminalnem početju nekaterih prebežnikov v Evropi, zaradi česar so verjetno starši svoje strahove o beguncih projicirali celo v begunske otroke. Svojo vlogo so odigrali tudi evropski ksenofobni politiki, ki netijo v ljudstvu strah pred tujci zato, da bi se sami predstavili kot varuhi nacionalne, verske in rasne čistosti njihove nacije in Evrope.
Gre seveda za staro prakso skrajne desnice: s polresnicami, lažmi in manipulacijami očrniti določeno skupino ljudi – nekoč Jude, Rome in Slovane, danes pa prebežnike iz muslimanskih držav –, da bi lahko homogenizirala družbeno telo za lastne politične potrebe in cilje. Režiser Divjak v predstavi z naslovom 6 osvetli tudi ta vidik begunske krize, toda bolj kot anatomija (sodobnega) fašizma ga zanima, zakaj se pripadniki »zmerne« sredine ob takšnih ekscesih zavijejo v molk in dopustijo, da nestrpni glasovi postanejo vse glasnejši, dokler ne prevpijejo glasov, ki pozivajo k pomiritvi strasti.
Da bi lahko premislil o odgovoru na to vprašanje, Divjak v predstavi – ta je plod večmesečnega raziskovalnega dela, ki ga je opravil v sodelovanju z Majo Avo Žiberna – celovito predstavi v tedanji slovenski javnosti prevladujoče pro et contra argumente o nastanitvi begunskih otrok v Kranju. Da bi izostril antagonizem med javnim in zasebnim v premislekih o beguncih, oder razdeli na dva dela: v zadnjem delu igralci navajajo javne dokumente in morebitno korespondenco protagonistov »krize« v dijaškem domu, v sprednjem delu odra pa igralci interpretirajo misli in občutja zaposlenih v kranjskem domu ob nastanitvi begunskih otrok v tej ustanovi. Zanima ga, zakaj ti ljudje, ki so bili sprejemu otrok sprva naklonjeni, upogibajo hrbtenico, dokler ne sprejmejo volje večine.
Z vzpostavitvijo antagonizma med zasebnim in javnim Divjak razkrije mehanizme rasizma tihe družbene sredine, ki ni nastrojena proti Drugemu zaradi drugačne kulture, barve kože ali vere, temveč je podstat njihovega rasizma ekonomska. Zaposleni v dijaškem domu se namreč uklonijo volji večine šele takrat, ko je zaradi groženj staršev, da bodo v primeru nastanitve begunskih otrok izpisali svoje otroke iz doma, ogrožena njihova lastna socialna varnost ali socialna varnost njihovih družin.
Misel, da je (ne)strpnost posameznika zamejena z njegovo ekonomsko svobodo, Divjak v predstavi še podkrepi s poudarjanjem »rasizma« (pre)ambicioznih staršev, ki nasprotujejo sprejemu begunskih otrok zato, ker nočejo, da bi njihove otroke, med njimi so nekateri vrhunski športniki, med bivanjem v domu karkoli zmotilo na poti k njihovemu cilju. »Rasizem 21. stoletja se kaže tudi v nestrpnosti do vseh, ki bi lahko ogrozili vizijo življenja, ki so si jo za svoje otroke zamislili starši,« pravi Divjak.
Obrazi šestih begunskih otrok, ki jih v videu gledamo v ozadju predstave, zato izpričujejo, da begunska tragedija ni le posledica nekakšne »zaostalosti« držav, od koder prihajajo begunci, temveč da ima Evropa globok problem s svojim razumevanjem življenja, dela in sočloveka, ki se kaže tudi v odnosu do otrok, ki so pribežali iz pekla državljanskih vojn.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.