Vztrajanje

za

Drevo življenja.

Vztrajanje, Knifičev hommage Terrencu Malicku, z offi, šepetanjem, introspekcijo, kolažiranjem in eliptičnostjo vred, je film o življenju – od rojstva do smrti, od poroda v živo, ki postaja trademark slovenskega filma (videli smo ga tako v Ivanu kot Družini), do umirajočega Rusa, ki ga na hodniku neke bolnišnice “igra” slovenski filmski trademark, Demeter Bitenc. Toda trik je v tem, da ne gledamo filma o življenju enega človeka, temveč se mozaično vključujemo v življenja različnih ljudi na različnih koncih sveta: slepo dekle v muzeju gleda Gauguinovo sliko, barska plesalka ne ve, kaj bi z dojenčkom, mladega duhovnika muči dvom, šolarji si ogledujejo Benetke, v neki hiši najdejo razpadajoče žensko truplo, moški in ženska divje fukata, otroci se skrivajo v koruzi, alpinist omahne, tovornjakarjeva hči izgine, starka gazi v snegu, vojaki ubijajo, manekenka pozira, boksar boksa, džanki se fiksa, plesalci plešejo. Vsak izmed njih sicer vztraja, da je to njegova zgodba, a od zgodbe ostane le šepetanje – malickovsko šepetanje v offu.

Vsi o sebi – o svojih pričakovanjih, svojih željah, svojih sanjah – le še šepetajo, nihče ne dvigne glasu, nihče ni več glavni, vsi gredo s tokom. Življenje ne more več postati življenje. In bolj ko se podrejajo konceptu individualnosti, bolj postajajo stranski igralci v svojih življenjih. Pa vendar je v tej agonični izgubljenosti, o kateri noče nihče govoriti, nekaj osupljivo lepega, kinetičnega, magičnega. Kot v Malickovih filmih, v katerih lepota in destrukcija vedno prideta skupaj. Vsi ti ljudje, ki se prižigajo in ugašajo (in ki jih je ustvarilo to, kar so pozabili), se drug drugega ne bodo spominjali, pa četudi so si tako blizu, da bi se lahko dotaknili. Toda vsaka replika, ki jo slišimo v offu, izgleda kot film, ki ga je nekdo zamolčal in zadržal zase: “Odšla sem in nisem se več vrnila” ... “Brez tvoje ljubezni nisem nič” ... “Hočem, da se vrneš” ... “Ne vedo, kdo smo” ... “Najlepše je biti otrok – vse je še pred tabo”. Vsi ti ljudje, ki gredo “čudežu naproti”, so zgodbe le še zato, ker imajo začetek in konec. Konec pa ni nikoli dober. Vztrajanje je film o ljudeh, ki od življenja pričakujejo, da jih bo razočaralo – o ljudeh, ki so svoja pričakovanja prilagodili omejenosti neoliberalnega stroja. (Kinodvor)