Filmske zvezde ne umirajo v Liverpoolu

za

Na samotnem kraju.

Gloria Grahame – otrok Los Angelesa, hči arhitekta in filmske igralke, potomka angleškega kralja Edvarda III. (po očetu) in škotskih kraljev (po materi), vnukinja človeka, ki je dal Oscarju Wildu idejo za Sliko Doriana Graya, kraljica klasičnega Hollywooda, odkritje Louisa B. Mayerja, oskarjevka (Mesto iluzij, 1952), femme fatale iz številnih kultnih filmov noir (Navzkrižni ogenj, Na samotnem kraju, Macao, Nenadni strah, Stekleni zid, Goli alibi, Velika vročina ipd.) – se je leta 1948 poročila z režiserjem Nicholasom Rayem (Upornik brez razloga), toda ko se je nekega dne vrnil domov, jo je našel v postelji s svojim sinom iz prejšnjega zakona, trinajstletnim Anthonyjem, s keterim se je kasneje, leta 1960, poročila. Ja, imela sta tudi otroke. Ja, izbruhnil je škandal. Ja, puritanci so vpili: incest! In ja: Hollywood jo je bolj ko ne izobčil.

Toda počela je le to, kar običajno počnejo moški: ljubila je mlajše. Leta 1978 – tedaj pri štiriinpetdesetih – se je v Liverpoolu zaljubila v Petra Turnerja, 26-letnega britanskega igralca, ki je njuno amour fou popisal v knjigi Filmske zvezde ne umirajo v Liverpoolu. Ko se Gloria Grahame, ki jo zdaj, v ekranizaciji te knjige, igra Annette Bening, leta 1981 – v neki totalni britanski vukojebini (Lancaster!), finančno izsušena, umirajoča za redko boleznijo (naravnost iz Ljubezenske zgodbe) – pripravlja na gledališki comeback (ne v Williamsovi Sladki ptici mladosti, v katero se je ujela, temveč v Williamsovi Stekleni menažeriji), se pogleda v zrcalo, a vidi le preteklost, Normo Desmond – čas, ki je vse pokvaril. Ko se v flešbekih plete s Turnerjem, fantom iz proletarske družine, ki ga igra Jamie Bell (dedič Colina Clarka, tretjega asistenta režiserja, ki je leta 1956 preživel teden z Marilyn Monroe, in predhodnik Hugha Granta, ki je leta 1999 – v Notting Hillu – preživel teden z ‘Anno Scott’), ko se stiska k svoji upočasnjeni slavi, ko tesnobo preganja z romantičnimi klišeji (in štiklom California Dreamin’), ko svojim divjim hard-boiled replikam daje senzualni spin in ko gleda O smega potnika ( ja, ko pošast bušne iz Johna Hurta, se zareži), se zdi, kot da skuša dobiti bitko s časom – in prehiteti razpadanje. A kot je rekla: »Vedno si v bitki s časom. Niti malo si ne domišljam, da gre življenje na bolje. Le kako bi lahko šlo? Tvoje telo začne razpadati.« In Gloria Grahame noče, da bi kdo videl detajle. S Turnerjem sta igralca, ki se žreta in spravljata, o vlogah in filmih pa se ne pogovarjata – delata se, kot da sta fiktivna. On iz obzirnosti, ona iz nuje.