Corpus Christi

za +

Ultimativni duhovnik.

Duhovniki je v filmih zadnje čase niso ravno dobro odnesli – če niso bili pedofili, so na koncu pristali z apokaliptičnim eksplozivom okoli pasu. Spomnite se le Schraderjeve mojstrovine First Reformed. Poljaki, največji izvozniki duhovnikov v Slovenijo, pa imajo hud problem z lažnimi duhovniki – z osebami, ki se pretvarjajo, da so duhovniki. Saj veste – z goljufi in prevaranti. Daniel (Bartosz Bielenia), fant vdrtih modrih oči, protagonist poljskega filma Corpus Christi, hrbtne strani mjuzikla Nune pojejo, ni ne goljuf ne prevarant, temveč delinkvent, ki je sedel zaradi nečesa strašnega, toda v ječi – neke vrste prevzgojnem domu, med divjimi, brutalnimi, destruktivnimi fanti – je med nedeljsko mašo nekajkrat ravno dovolj intenzivno ministriral duhovniku, očetu Tomaszu (Lukasz Simlat), da po pogojni izpustitvi nima namena delati na žagi (ne, življenja nima namena preživeti za mukotrpnim, depresivnim tekočim trakom), ampak se Elizi (Eliza Rycembel), punci, ki jo spozna v cerkvi, na vprašanje, kaj počne, raje kar zlaže: »Duhovnik sem!« Dekle mu ne verjame (»In jaz sem nuna!«), a Daniel je po drugi strani vendarle tako zapeljiv in prepričljiv in karizmatičen, da mu obenem tudi verjame, zato ga odpelje k lokalnemu vikarju (Zdzislaw Wardejn), ki ravno potrebuje zamenjavo za bolnega, odsotnega duhovnika.

In Daniel, ki mu je oče Tomasz rekel, da ne bo mogel nikoli postati duhovnik, ker je sedel, postane natanko to – oče Tomasz. Še dobro, da je pred izpustitvijo iz ječe sunil duhovniško obleko, s talarjem vred. Farani ga entuziastično sprejmejo. Ne brez razloga: mesto je pred kratkim doživelo hudo tragedijo – prometno nesrečo, ki je vzela sedem mladih življenj (odmev Egoyanovega Sladkega poslej). Kar seveda pomeni, da potrebujejo nekoga, ki bo znal zgodbe o bolečini, krivdi, grehu, trpljenju, odrešenju, zveličanju, pokori in mučeništvu pretopiti v dobro, učinkovito prozo – nekoga, ki jim bo vrnil vero v vero. In Daniel – okej, oče Tomasz – je odličen retorik, sijajen pridigar, rojen populist, kot ustvarjen za mejne, stresne, brezupne situacije. Ja, takšne, kot je on, vedno pošlje Bog. Vsaj tako se zdi. V vsem tem kaosu, ki je zajel mesto, deluje kot čudež. Njegove maše, pridige in spovedi so tako nevsakdanje, nekonvencionalne, nedogmatične, strastne, tvegane, izzivalne, transgresivne, transformativne, da takoj pritegnejo – nevernike spreminjajo v vernike. Moč, ki jo ima, ga hrani, žene, podžiga, omamlja, navdihuje, kulira. Daniel – impersonator, fantazist, parazit – je fejk, lažni duhovnik, toda da bi besede, ki jih izreka, delovale, jih mora le dovolj originalno in katarzično zaviti v ritual – in ritual potem sam poskrbi, da pride tudi vera. Vera je v formi – s formo pa pride tudi vsebina. Populisti so odvisni od publike, ali bolje rečeno – ustvari jih publika. In Daniel je tak populist – publika ga spreminja v duhovnika. Še več: publika ga spreminja v vernika. Kot bi rekel Jerry Maguire: »Help me ... help you!« Daniel je duhovnik, ki verjame svojim besedam, svojim pridigam, svojim spovedim, celo svojim blagoslovom – duhovnik, ki zapelje samega sebe. Ultimativni duhovnik. Če česa ne ve, pa pogugla. (Kinodvor)