Jaz sem Greta

Kako zelo gre Greta Thunberg nekaterim na živce, se lahko prepričate, če na portalu IMDB vtipkate naslov dokumentarca o njej, I Am Greta, in pogledate, kakšno oceno ima: 3,1! Tako nizke ocene nima niti The Room, ki po novem velja za najslabši film vseh časov. In tako nizke ocene nima niti Plan 9 from Outer Space, ki je pred tem veljal za najslabši film vseh časov. Greta Thunberg gre desničarjem – zanikovalcem podnebnih sprememb, antifeministom, malim spletnim fašistom – res na živce.

V nekem trenutku vidimo, kako na telefonu prebira negativne odzive nase – vsa tista »forumska« psovanja. »Histerična«, »depresivna«, »žrtev Aspergerjevega sindroma«, »misli, da je mesija«, »govori neumnosti«, »ni sposobna obvladovati svoje jeze«, »tesnoben, nesrečen otrok«, »sploh ne pozna dejstev«, »mentalna bolnica«. Vidimo Trumpa, kako se spakuje. Vidimo Putina, kako se zmrduje. Greta dahne le: »Briga me za priljubljenost!«

I Am Greta – po naše Greta – je odličen švedski doku o deklici, ki je sprožila globalno protestno gibanje. Ko leta 2018 sedi pred švedskim parlamentom z napisom »Šolski štrajk za podnebje«, pristopi neka starejša gospa in jo vpraša, zakaj ni raje v šoli, češ otroci se morajo izobraževati, ne pa štrajkati. Greta odvrne: »Kaj mi bo izobrazba, če ne bo prihodnosti?«

Tu lahko vidite, kako so jo podnebne spremembe tako deprimirale, da je nehala govoriti, kako je s katamaranom potovala na podnebni vrh Združenih narodov, kako je v slogu Emila Zolaja »obtožila« svetovne voditelje (»Kako si drznete ... Ukradli ste mi sanje in otroštvo ... Ljudje umirajo, vi pa govorite le o denarju in gospodarski rasti

... Kako si drznete gledati stran ... Sprememba prihaja, pa če hočete ali ne«), kako so jo sprejeli Macron, Bruselj in papež Frančišek, kako se je z vlakom vozila z enega množičnega protestnega shoda na drugega, kako je ustvarila pravo podnebno evforijo in na milijone gret, podnebnih aktivistk in aktivistov, kako se je v enem letu iz osamljene štrajkarke prelevila v gibanje – gibanje za podnebno pravičnost in planet, na katerem bo mogoče živeti.

»Politiki so nas pustili na cedilu,« ponavlja, a se zaveda, da bodo morali situacijo zdaj – ironično! – rešiti prav ti politiki, saj se preveč mudi, da bi lahko čakali, da bo njena generacija odrasla. Podnebje se prehitro spreminja. Ko bo njena generacija odrasla in usodo planeta vzela v svoje roke, bo že prepozno.

Kapitalizem brez alternative je tako odvisen od kriz, da ne ogroža več le demokracije, temveč tudi samo preživetje človeštva.

Ko se je na podnebni vrh odpravila s katamaranom, so rekli, da je teatralična, toda hej: resnica, neprijetna še toliko bolj, potrebuje teater. Suhi podatki brez interpretacije, brez zgodbe, ne letijo. In ko pravi, da bomo morali spremeniti način življenja, ima še kako prav. Zgodba o tem, da je neoliberalni kapitalizem brez alternative, preprosto ne drži več vode – bolj ko je namreč neoliberalni kapitalizem brez alternative, hujše in globlje so krize. Nalagajo se druga na drugo – od finančne, tehnološke (izrivanje delovne sile), politične (nezaupanje v demokracijo, politiko, razmah populizma) in energetske (presihanje naravnih virov, pitne vode) do demografske (staranje), podnebne (segrevanje planeta, dezertifikacija), pandemijske (covid-19) in mentalne (tesnoba, panika). Tudi tesnobe se nalagajo druga na drugo, ubijajo kolektivno imaginacijo in ustvarjajo apokaliptično občutenje sveta, ki zgodovini ne pusti, da bi se začela, ljudi pa sili, da si lažje predstavljajo konec sveta kot pa konec kapitalizma. Kapitalizem brez alternative je tako odvisen od kriz, da ne ogroža več le demokracije, temveč tudi samo preživetje človeštva.

Oči sveta

Zdaj, ko divjajo pandemija, populizem, refašizacija, erozija demokracije, karantene, policijske ure, zapore, paranoja, »železne pete« novih avtokratov in distopično občutenje sveta in ko se kapitalizem čuti vse ogroženejšega, velja opozoriti, da je Jack London, ameriški pisatelj proletarskega rodu, nekdanji rudar, mornar in zlatokop, znan predvsem po avanturističnih romanih (Klic divjine, Morski volk, Beli očnjak, Dolina meseca ipd.), s katerimi je blazno obogatel, pred davnimi leti objavil distopični roman Železna peta, v katerem Ameriko opustoši huda gospodarska kriza. Kapitalizem odpove, besa vse bolje organiziranih množic pa ni več mogoče krotiti, zato vlada v spregi s totalitarno oligarhijo – »Železno peto« – vpelje trdo roko, diktaturo, ki brutalno zatre upor, ustavi množice in reši kapitalizem. Toda roman ni bil preroški le v času dogajanja (konča se leta 1932!), ampak tudi v tem, ko je pokazal, kako so veliki trusti zmonopolizirali Ameriko, pokopali mala podjetja, ustvarili srednji razred (»delovno kasto«), s katerim vzdržujejo socialno in politično ravnotežje, getoizirali brezposelne in manualce, si podredili šolstvo, medije in politiko (demokratska in republikanska stranki sta le še »kreaturi plutokracije«), lansirali tajno policijo, ki kontrolira disidente, uprizarja »love na čarovnice« in inscenira bombne atentate, vojsko pa prelevili v svojo podaljšano roko, ki se v trenutku, ko se ameriški kapitalizem znajde v krizi, takoj vključi v boj za svetovne trge. »Ko bo kombinacija trustov obvladovala zakonodajo, bo kombinacija trustov Vlada.«

London, sicer socialist, član Socialistične stranke in podpornik Eugenea Debsa, socialističnega predsedniškega kandidata, je izraz »železna peta« pobral v kongresnem govoru, ki ga je imel leta 1888 ameriški predsednik Grover Cleveland: »Ko gledamo dosežke nakopičenega kapitala, odkrivamo obstoj trustov, kapitalskih kombinacij in monopolov, medtem ko državljani capljajo daleč zadaj ali pa jih do smrti potepta železna peta. Korporacije, ki bi morale biti skrbno zadržane kreature zakona in služabnice ljudstva, postajajo gospodarice ljudstva.«

Železna peta, ki so jo slavili George Orwell, Lev Tolstoj in Anatole France, je pokazala dvoje. Prvič, da se lahko veliko protislovje med kapitalom, ki je v rokah manjšine, in revščino, ki je v rokah večine, razreši le na dva načina – z apokaliptično socialistično revolucijo ali pa s fašistično diktaturo. In drugič, da je razlika med kapitalizmom in fašizmom manjša, kot se zdi – fašizem je le oblika, ki jo prevzame kapitalizem, ko se čuti ogroženega. A kot rečeno: zdaj, v času covidske pandemije, karanten in popolnih zapor (»lockdown«), se kapitalizem čuti vse bolj ogroženega. Jack London bi rekel: pred vami je socializem ali fašizem!

Razlika med kapitalizmom in fašizmom je manjša, kot se zdi – fašizem je le oblika, ki jo prevzame kapitalizem, ko se čuti ogroženega.

Ko se roman leta 1932 konča, zmaga oligarhija, ki zlomi in zgazi odpor, Ernesta Everharda, vodjo odpora, pa obsodijo na smrt in usmrtijo. Socializem – »Bratovščina človeka« – sicer zmaga, toda šele 300 let kasneje. Prepozno. Everhard je neke vrste genialni revolucionar oz. revolucionarni genij, toda vladajoča elita je močnejša od njegovega burnega in bujnega individualizma.

Jack London je Železno peto objavil leta 1908 – naslednje leto je objavil roman Martin Eden, »veliki tekst«, ki ga je v posvetilu svojemu prijatelju Uptonu Sinclairju, prav tako socialistu, označil za »napad na individualizem«. Tudi na svoj lastni individualizem. Gustave Flaubert, avtor Gospe Bovary, je menda rekel: »Jaz sem gospa Bovary.« No, London pa je zapisal: »Jaz sem bil Martin Eden.« Prav res – tudi Martin Eden je proletarskega rodu, tudi Martin Eden postane pisatelj, tudi Martin Eden blazno uspe, tudi Martina Edna individualni uspeh loči od proletarskih korenin, od proletarskega kolektiva, in tudi Martin Eden ugotovi, da individualizem vodi v avtodestruktivnost.

Nova filmska verzija Martina Edna, ki jo je posnel italijanski dokumentarist Pietro Marcello, se ne dogaja v kalifornijskem Oaklandu na začetku 20. stoletja, temveč v Neaplju v nekem povsem nedoločnem, tako rekoč brezčasnem, anahronem času. Martin Eden (Luca Marinelli), zagrenjeni proletarski mornar, pred pretepači reši fanta, za katerega se izkaže, da je brat Elene Orsini (Jessica Cressy), lepotice iz bogate, aristokratske družine, v katero se fatalno zaljubi. Ker je divji, vulgaren, neuk in premalo »kultiviran« (za Baudelaira še ni slišal) in ker je obenem prepričan, da bi bil za Eleno in cinično elito, ki ji pripada, sprejemljivejši, če bi se izobrazil, začne žreti knjige – filozofske, znanstvene, ekonomske, politične. Kar ga prelevi v uspešnega pisatelja. Izobrazba ga sicer individualizira, a obenem desocializira, talent, ki ne gre v revolucijo, pa gre v nič – razrednega prepada med proletariatom in elito ne premosti. Prepad je močnejši od njega. In tudi od njegove jeze, njegovega prezira do sveta, njegovih ambicij, njegove poezije in njegove sle, da bi postal »oči sveta«. Elite hočejo ljudi »kultivirati« in »izobraziti« le zato, da bi jim bolje služili. Da bi si jih torej lažje in lukrativnejše podredile. Marcellov Martin Eden naslavlja najpriljubljenejšo topiko Thomasa Pikettyja in njegovega Kapitala v 21. stoletju – ekonomsko in dohodkovno neenakost.

Izbrisati zgodovino

Martin Eden bo eden izmed dvaindvajsetih filmov, ki jih bo med 11. do 22. novembrom zavrtel letošnji Liffe, toda »zavrtel« jih ne bo v Cankarjevem domu (in Kinodvoru ali Kinoteki ipd.), temveč kar pri vas doma. Ti filmi, sicer razvrščeni v tradicionalne programske sklope (Perspektive, Predpremiere, Kralji in kraljice, Ekstravaganca, Kinobalon, Evropa na kratko ipd.), bodo v tem času na voljo na platformi www.liffe.si, ali bolje rečeno – lahko jih boste strimali in gledali na zahtevo. Če jih je manj kot prejšnja leta, nič hudega – pokrijejo vse topike zeitgeista: spletne influencerke (Švic), toksične moške (Sol solza), #MeToo ženske (Undine), LGBTQ (Poletje ’85), Michela Houellebecqa (Terapija), leto 1992, ko se je zdelo, da se lahko vojna začne povsod, razen v Sarajevu (Zberi se, babica), kugo, ki ljudem spreminja identiteto (Sadeži pozabe). Oh, in ker smo že ravno pri »kugi«: Koronacija, apokaliptični doku, ki ga je iz pritihotapljenih skrivnih posnetkov zrežiral veliki kitajski disident Ai Weiwei, nudi imerzivni vpogled v to, kako so kitajske panoptične oblasti brezdušno karantenizirale in nepredušno zaprle Vuhan, kar pa jim ni bilo ravno težko, saj so se na to pripravljale desetletja. Upor tu ni bil mogoč – Weiweijevi tajni »agenti« so lahko le snemali to brezhibno delovanje Sistema.

V iranskem filmu Zlo ne obstaja Heshmat (Ehsan Mirhosseini), moški srednjih let, z ženo debatira o financah, s hčerko se odpravi po nakupih, zgledno skrbi za ostarelo taščo, z družino preživlja srečne trenutke. Navsezgodaj se zbudi, obrije in stušira ter se odpelje v službo, vstopi v svojo pisarno, ošine steno, na kateri na komandni plošči utripajo rdeče lučke, kar ga zmoti le za hip ali dva, saj mirno nadaljuje s svojimi opravki. Šele ko začnejo utripati zelene lučke, stopi proti okencu poleg komandne plošče, pogleda skozenj in mirno pritisne na črn gumb – in pred našimi očmi obvisi pet moških. Vidimo le njihove noge, ki trzajo. Po nogah jim začne teči urin. Heshmat je eksekutor – obesil jih je. Verjetno niti ne ve, kdo so. To ni edini eksekutor v tem eposu, toda vsi niso tako voljni. Nekateri – recimo Pouya (Kaveh Ahangar), mlad vojak – se celo uprejo. Film je posnel Mohammad Rasoulof, ki ga režim že tri leta ne pusti v tujino.

Elite hočejo ljudi »kultivirati« in »izobraziti« le zato, da bi jim bolje služili. Da bi si jih torej lažje in lukrativnejše podredile.

Toda Pouya, Greta Thunberg in Martin Eden ne bodo edini, ki se bodo uprli obstoječemu redu. Au contraire: letošnji Liffe ponuja množico filmov, ki se posvečajo uporu, odporu, rezistenci, protestu. Če ste pred leti gledali film Louise-Michel, ki sta ga posnela Gustave de Kervern in Benoît Delépine, potem se gotovo spomnite, da je šlo za zgodbo o delavcih, ki sklenejo, da bodo najeli poklicnega morilca – likvidiral naj bi direktorja, ki je čez noč zaprl tovarno, v kateri so pustili svoja življenja, svoj znoj, svojo kri. No, v komediji Izbrisati zgodovino, ki sta jo posnela Delépine in de Kervern, pa trije socialni marginalci, ki so postali žrtve nove spletne »ekonomije«, sklenejo, da bodo obračunali s tehnološkimi giganti (Apple, Amazon ipd.). Marie (Blanche Gardin), zapuščena obupanka, se nehote znajde v »porniču«, tako da postane žrtev spletnega izsiljevanja, Bertrand (Denis Podalydès), fen e-trgovine, ima hčerko, ki postane žrtev spletnega zastraševanja, Christine (Corinne Masiero), fenica serij, pa je šoferka (à la Uber), ki ji preživetje ogroža spletni sistem ocenjevanja. Vsi trije so videti kot ludisti, ki skušajo razbiti in ustaviti »stroje« (strežnike), toda če se hočejo znebiti spletnih Scil in Karibd, morajo izbrisati svoje lastne (spletne) zgodovine. Smešni in patetični so, ker šele spontano ugotovijo, da splet – »nova normalnost«, nova odvisnost – življenje spreminja v entertainment, ljudi pa v permanentne protestnike, permanentne borce proti klestenju svobode in zasebnosti.

A tako je danes videti revolucija. To je vse, kar je v dobi individualizma, ki ga narekujeta neoliberalizem in digitalno nomadstvo, ostalo od kolektivne akcije – boj za pravice. Srbski film Oče, ki ga je – po resnični zgodbi – posnel Srdan Golubović, avtor odličnih filmov (Absolutnih sto, Krogi, Past), se začne s protestnim samosežigom. Pred tovarno se polije z bencinom in zažge žena odpuščenega delavca, Nikole (Goran Bogdan). Dobil ni ne odpravnine ne zadnjih plač. Obupani so. Komaj shajajo. Socialna služba Nikolo obvesti, da mu bo otroka vzela, če ne dokaže, da ju lahko preživlja, to pa lahko dokaže le tako, da si najde delo, kar pa je nemogoče – dela ni. Nikoli, ki nima niti denarja za avtobusno karto, tako ne preostane drugega kot 300-kilometrski protestni pohod od Kragujevca do Beograda, pri čemer presenetljivo ni to, da med potjo mučeniško zmrzuje in strada in trpi, temveč to, da se mu nihče ne pridruži. Pričakovali bi, da se mu bodo pridružile množice ponižanih in razžaljenih, odpuščenih in izključenih, zavrženih in pozabljenih, ki bodo potem svoj emancipacijski potencial odnesli v Beograd, na »trg revolucije«. Gibanje bi jih prelevilo v gibanje. A kolektivni refleks je presahnil, solidarnost pa se je preselila v televoting.

Ostanimo še za hip ali dva v Kragujevcu: Dejan (Filip Djurić), 28-letni Kragujevčan, postkomunistični Ojdip (in devičnik), glavni junak Mojega jutranjega smeha, še vedno živi pri mami, zato mu jasnovidec, ki ga igra briljantni, žal pokojni Nebojša Glogovac (1969– 2018), »šloga«, da je čas za prvi fuk in emancipacijo. Generacija, ki je prišla po padcu komunizma, velikih, junaških očetih in mitih o revoluciji, je obtičala doma, pri mamah (očetje so irelevantni), tako da v njenih očeh pravo revolucijo predstavlja že ločitev od nedolžnosti, medtem ko ima ločitev od mame verjetno že kar težo oktobrske revolucije.

Revolucija je le še stvar samotnih volkov – in volkulj. V francoskem Gagarinu mestne oblasti sklenejo, da bodo porušile Cité Gagarine, nekoč slavno pariško multikulti primestno delavsko sosesko, ki jo je leta 1963 obiskal sovjetski kozmonavt Jurij Gagarin, zato Jouri (Alseni Bathily), Gagarinov podjetni, inovativni 16-letni fen, dotrajani stanovanjski kompleks, v katerem je ostal praktično sam, prelevi v vesoljsko ladjo – v alternativni svet. To stori iz protesta, a to je tudi vse, kar lahko naredi. Stanovanjski kompleks svetlobno utripa – kot mothership na koncu Spielbergovih Bližnjih srečanj tretje vrste. Ja, ljudje pridejo, a se ne angažirajo – njegov upor in rušenje svoje soseske gledajo kot predstavo, kot mali resničnostni spektakel. Pogled na rušenje svojega stanovanjskega kompleksa nudi večji užitek kot življenje v njem. A to je logično – v času, ko resničnostni šovi marginalnost in deprivilegiranost brezmejno »estetizirajo« in relativizirajo, bi bilo pač nesmiselno pričakovati, da bodo ljudje v iskanju alternative videli kaj drugega kot eskapizem.

Dragi tovariši

V ameriški Asistentki, ki jo je posnel Kitty Green, se v protestnico prelevi Jane (Julia Garner), krhka mladenka, samotna volkulja, ki v službo prva prihaja in iz nje zadnja odhaja. Pri nekem newyorškem filmskem podjetju (»Miramax«) dela kot asistentka, zelo je pridna in prizadevna, ves čas bolj ko ne molči, vse male moške agresivnosti, stresno okolje in toksično atmosfero stoično prenaša, postati hoče producentka, ko pa se ji zazdi, da veliki direktor (»Harvey Weinstein«), ki ga sicer nikoli ne vidimo, v svoji pisarni spolno nadleguje in zlorablja novo, čedno praktikantko (Kristine Froseth), pri direktorju za kadrovske zadeve (Matthew Macfadyen) vloži pritožbo (»#MeToo«). To je vse. Že s tem preseže svoja lastna pričakovanja – in svoje lastne sposobnosti angažmaja.

Prepričati jo skušajo, da si vse le domišlja – tako kot skuša Nora (Sandra Hüller) v nemško-kosovskem Izgnanstvu svojega moža Xhaferja (Mišel Matičević), sicer Kosovarja, prepričati, da si le domišlja, da ga v službi rasistično šikanirajo in diskriminirajo (saj ne izgledaš kot Arabec!), in da je v resnici problem v njem. Revolucija ni potrebna – pojdi vase, najdi svoj »pravi« jaz, postani sprejemljiv, pa bo vse bolje! Kar se zgodi tudi v Niclouxovi Terapiji, v kateri v zdravilišče – na prenovo, na preobrazbo – pošljejo kontroverznega Michela Houellebecqa in masivnega Gérarda Depardieuja. »Tragedija staranja je, da ostaneš mlad.« Če hočeš, lahko ponovno vstaneš! Smrt je napaka! Imaš lahko tisoč življenj!

Ob tem se lahko spomnimo, kako je Jerry Rubin, ameriški revolucionar, pojem revolucije in kontrakulture, eden izmed ključnih vodij mladine in študentskega revolta ob koncu šestdesetih let, revolucijo v sedemdesetih opustil in raje izkušal vsemogoče terapije – trening est, gestalt terapijo, bioenergetiko, rolfing, masažo, jogging, zdravo hrano, taj či, terapevtski postopek Esalen, hipnozo, sodobni ples, meditacijo, metodo nadzora misli po Joseju Silvi, gibanje Arica, akupunkturo, seksualno terapijo, reichovsko terapijo in samopostrežni tečaj iz Nove zavesti. Revolucijo je prelevil v terapijo, revolt je predelal v masažo in jogging, kolektivno stisko je preobrazil v osebni problem. Iz zgodovine se je umaknil v hlepenje po večnem, brezčasnem sedanjiku in večni mladosti – pri sedemintridesetih se je počutil kot petindvajsetletnik.

Grčijo v somračnih, obešenjaških Sadežih pozabe, ki jih je posnel Christos Nikou, nekdanji Lanthimosov asistent (Podočnik), udari pandemija amnezije, tako da ljudje nepovratno pozabijo, kdo so. Najprej pomislite: družba, v kateri so ljudje tako odtujeni in tako anonimni, da množično in pandemično izgubljajo spomin in identiteto, zahteva revolucijo! Toda ne: bradatega Arisa (Aris Servetalis), ki izgubi spomin (in ki ne »čuti« več, tako da ne ve, ali ima jabolka rad ali ne), pošljejo na terapijo, ki mu bo priskrbela »novo« identiteto. Potrebna je le nova identiteta, pa je spet vse v redu!

Za kar je bila nekoč potrebna revolucija, zdaj zadošča že terapija. Protest velja le še za nekaj patološkega, za napačno percepcijo realnosti, za bolezen – tako kot paranoja. Kaj če si le ljubosumna na novo praktikantko, sprašujejo Jane v Asistentki. Mar niso govorili, da so revolucionarne sanje – z idejami o razlastitvi elit vred – le produkt razredne zavisti?

Splet – »nova normalnost«, nova odvisnost – življenje spreminja v entertainment, ljudi pa v permanentne protestnike, permanentne borce proti klestenju svobode in zasebnosti.

V danskih Nažganih, ki jih je posnel Thomas Vinterberg, znan predvsem po Praznovanju, Lovu in Komuni, so samotni volkovi Martin (Mads Mikkelsen), gimnazijski profesor zgodovine, in njegovi skrizirani kolegi, ki se skušajo revolucionirati tako, da v krvi nenehno ohranjajo pol promila alkohola (človek se rodi s pol promila alkohola premalo, verjamejo), ki jim ustvarja vtis, da so vseskozi na vrhuncu svojih moči, da so bližje alternativi kot kadarkoli in da je zdaj vse mogoče – pravil, ki si jih postavijo, se držijo s pravo revolucionarno vnemo, strogostjo in natančnostjo. To je njihov socialni eksperiment. V kapitalizmu je vse težje preživeti, česar se v obešenjaški farsi Mandibule, ki jo je posnel Quentin Dupieux, avtor Gume, Narobe sveta in Semiš jakne, zavedata tudi Manu (Grégoire Ludig) in Jean-Gab (David Marsais), bebava, infantilna, brezposelna in brezdomna, a evforična outsiderja, precej nadrealistična samotna volkova, ki v prtljažniku zmahanega mercedesa najdeta orjaško muho, svojo veliko priložnost – preleviti jo skušata v dron, ki bo vletaval v banke in odnašal denar. Za Brechtov dictum, kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke, še nista slišala, a ga poosebita. Nič, kapitalizem je postal tako stresen, da je revolucija že to, da preživiš iz dneva v dan. To, da Martin in tovariši delujejo infantilno, ne preseneča – mar niso revolucij vedno prikazovali kot nezrelih dejanj, kot motenj v odraščanju? Odrastite – pa revolucija, ta socialni eksperiment, ne bo potrebna!

Ruski črno-beli film Dragi tovariši, ki ga je posnel Andrej Končalovski, 83-letni veteran (Pobegli vlak, Tango & Cash ipd.), pa nas odpelje nazaj, nekam v leto 1962, ko Novočerkask zajame delavski štrajk – tovarniški delavci, ki imajo dovolj pomanjkanja in draginje (cene hrane poskočijo), se uprejo, partija pošlje vojsko, ki naj bi štrajk ustavila in zatrla, delavce pa umirila, toda navidez rutinska represivna intervencija se konča s kaotičnim pokolom (26 mrtvih). Ljudmila (Julija Visockaja), fanatična partijka, ki še vedno žaluje za Stalinom (»Če bi bil Stalin živ, bi bili že v komunizmu«), spočetka terja srdit obračun s štrajkarji, a doživi notranjo »odjugo«, ko ugotovi, da je med štrajkarji tudi njena hči (Julija Burova), ki izgine. Film o pokolu, ki so ga sovjetske oblasti prikrile, je posnet po resnični zgodbi (kaj se je zgodilo, so Rusi izvedeli šele 30 let kasneje, po razpadu SZ), toda glede na to, da so ruske, putinovske oblasti še vedno zelo »sovjetske« in »partijske« (tisti, ki se upirajo, umirajo v skrivnostnih, nenavadnih okoliščinah), podobnost z nekaterimi liki in situacijami ni povsem naključna. Magari nehote.

A to je tako, kot bi rekli, da je junakinja tega filma nehote ženska, ki jo bolj gane izginotje hčerke kot pa Stalinov teror, ki je vzel milijone življenj. Morda hoče film reči: kaj je Putin v primerjavi s Stalinom? Kaj je kapitalizem v primerjavi s stalinizmom? Ta trik dobro poznamo: to, kar je le ekstrapolacija, prikazujejo kot alternativo. In to lahko seveda nadaljujete: kaj so Janševi »orbanizmi« v primerjavi z nekdanjimi »stalinizmi« slovenske partije? In kaj so pandemija, omejitev gibanja in policijska ura v primerjavi s prejšnjim totalitarnim režimom?

Nujnih 7

Asistentka (Kitty Green)
Dan v življenju borke proti mobingu

Greta (Nathan Grossman)
Leto v življenju borke za podnebno pravičnost

Mandibule (Quentin Dupieux)
Kako postati direktor orjaške muhe

Nažgani (Thomas Vinterberg)
Revolucionarni potencial krize srednjih let

Undine (Christian Petzold)
Ljubezen kot protest in utapljanje v času

Zberi se, babica (Pjer Žalica)
Maratonci tečejo častni krog, part deux

Zlo ne obstaja (Mohammad Rasoulof)
Neznosna lahkost smrtne kazni

Filmski festival:
31. Ljubljanski mednarodni filmski festival
Kje: ogled na zahtevo na platformi www.liffe.si
Kdaj: od 11. do 22. novembra 2020