Greta

Boj za preživetje.

Greta Thunberg gre desničarjem – zanikovalcem podnebnih sprememb, antifeministom, malim spletnim fašistom – brezmejno na živce. V nekem trenutku vidimo, kako na telefonu prebira negativne odzive nase – vsa tista »forumska« psovanja. »Histerična«, »depresivna«, »žrtev Aspergerjevega sindroma«, »misli, da je mesija«, »govori neumnosti«, »ni sposobna obvladovati svoje jeze«, »tesnoben, nesrečen otrok«, »sploh ne pozna dejstev«, »mentalna bolnica«. Vidimo Trumpa, kako se spakuje. Vidimo Putina, kako se zmrduje. Greta dahne le: »Briga me za priljubljenost!« I Am Greta – po naše Greta – je odličen švedski doku o deklici, ki je sprožila globalno protestno gibanje. Ko leta 2018 sedi pred švedskim parlamentom z napisom »Šolski štrajk za podnebje«, pristopi neka starejša gospa in jo vpraša, zakaj ni raje v šoli, češ otroci se morajo izobraževati, ne pa štrajkati. Greta odvrne: »Kaj mi bo izobrazba, če ne bo prihodnosti?«

Tu lahko vidite, kako so jo podnebne spremembe tako deprimirale, da je nehala govoriti, kako je s katamaranom potovala na podnebni vrh Združenih narodov, kako je v slogu Emila Zolaja »obtožila« svetovne voditelje (»Kako si drznete ... Ukradli ste mi sanje in otroštvo ... Ljudje umirajo, vi pa govorite le o denarju in gospodarski rasti ... Kako si drznete gledati stran ... Sprememba prihaja, pa če hočete ali ne«), kako so jo sprejeli Macron, Bruselj in papež Frančišek, kako se je z vlakom vozila z enega množičnega protestnega shoda na drugega, kako je ustvarila pravo podnebno evforijo in na milijone gret, podnebnih aktivistk in aktivistov, kako se je v enem letu iz osamljene štrajkarke prelevila v gibanje – gibanje za podnebno pravičnost in planet, na katerem bo mogoče živeti. »Politiki so nas pustili na cedilu,« ponavlja, a se zaveda, da bodo morali situacijo zdaj – ironično! – rešiti prav ti politiki, saj se preveč mudi, da bi lahko čakali, da bo njena generacija odrasla. Podnebje se prehitro spreminja. Ko bo njena generacija odrasla in usodo planeta vzela v svoje roke, bo že prepozno.

Ko se je na podnebni vrh odpravila s katamaranom, so rekli, da je teatralična, toda hej: resnica potrebuje teater. Suhi podatki brez interpretacije, brez zgodbe, ne letijo. In ko pravi, da bomo morali spremeniti način življenja, ima še kako prav. Zgodba o tem, da je neoliberalni kapitalizem brez alternative, preprosto ne drži več vode – bolj ko je namreč neoliberalni kapitalizem brez alternative, hujše in globlje so krize. Nalagajo se druga na drugo – od finančne, tehnološke (izrivanje delovne sile), politične (nezaupanje v demokracijo, politiko, razmah populizma) in energetske (presihanje naravnih virov, pitne vode) do demografske (staranje), podnebne (segrevanje planeta, dezertifikacija), pandemijske (covid-19) in mentalne (tesnoba, panika). Tudi tesnobe se nalagajo druga na drugo, ubijajo kolektivno imaginacijo in ustvarjajo apokaliptično občutenje sveta, ki zgodovini ne pusti, da bi se začela, ljudi pa sili, da si lažje predstavljajo konec sveta kot pa konec kapitalizma. Kapitalizem brez alternative je tako odvisen od kriz, da ne ogroža več le demokracije, temveč tudi samo preživetje človeštva. (od 8. aprila na slovenskih portalih videoteka.demiurg.si & online.artkinomreza.si)