Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 4  |  Kultura  |  Film

Kaj, če lahko ljubezen obstaja le, če temelji na manipulaciji?

To, da ljubezen potrebuje veliko socialnega dela, pa itak vidimo

zelo za

Novi red. Spomin (Memory, 2023, Michel Franco).

Ali lahko ženska pozabi na splošno toksičnost moškega – na toksično zgodovino njegovega spola, na njegovo toksično splošnost? Sylvia (Jessica Chastain), nekdanja alkoholičarka in zelo hladna, depresivna socialna delavka iz Brooklyna, ki se izogiba socialnim stikom, živi s hčerko in mučno preteklostjo, ki jo hoče – tudi s pomočjo luksuznega varnostnega sistema in kopice ključavnic – zakleniti ven, a je ne more in ne more pozabiti. Saul (Peter Sarsgaard), ki začne na lepem – kot nekakšna kombinacija zombija, mesečnika in zalezovalca – laziti za njo, pa se svoje preteklosti – očitno prav tako travmatične – ne more in ne more spomniti. Mučijo ga demenca, amnezija in zatemnitve. Sylvia ga obtoži, da jo je spolno nadlegoval (»posilil«, »prisilil v fafanje«), ko jih je štela dvanajst, on pa »sedemnajst ali osemnajst«, a se izkaže, da se je zmotila in da je to storil nekdo drug, njegov prijatelj ali sošolec. Če se je to sploh zgodilo. Morda se ni. Morda se je. Morda jo je razdejalo kaj drugega. Morda le manipulira. Morda išče le opravičilo za zavoženo življenje, alkoholizem in socialno osamljenost. Morda le išče socialni stik. Morda se mora zaleteti v nekoga, da bi sploh kaj čutila.

Saul se itak ničesar ne spomni. Lahko si rečete: tipični moški! Moški se ne spomnijo svoje toksične, nasilne preteklosti – ne zavedajo se svoje vsakdanje toksičnosti. »Spomniš se le, ko ti ustreza«, vzklikne Sylvia in doda: »Zaslužiš si, da si takšen, kot si!« Zakaj jo začne Saul kar na lepem zalezovati? K njej brez besed prisede na obletnici mature, potem pa ji brez besed sledi domov – po ulicah, z metrojem, spet po ulicah do doma. In prespi kar pred njenim vhodom. Zdi se, kot da to počne avtomatično. Kaj, če s tem počne le to, kar je nekoč počel, ko je lahko – še nekaznovano in brez slabe vesti, pred transformativnim prihodom gibanja #MeToo – nadlegoval, harasiral in molestiral ženske? Kaj, če zdaj benevolentno in vljudno počne to, kar je nekoč počel agresivno? Kaj, če ga nezavedno vodi po poteh »spominov« in »srečnih« trenutkov? Kaj, če se njegovo nezavedno spomni, da je bil vendarle zraven? In kaj, če se Sylvia moti, ko misli, da Saula ni bilo zraven, ker je prav on v tem krutem, hladnem, toksičnem svetu, v katerem je izgubila stik s človeštvom, njeno edino upanje?

Zato niti ne preseneča, da Michel Franco, avtor briljantnega Novega reda in še briljantnejšega Sončnega zatona, potem vse te dileme poravna v vprašanje: ali se lahko ženska zaljubi v moškega, v katerem je še malo prej videla pošast, in ali se lahko moški zaljubi v žensko, ki ga je še malo prej obtoževala spolnega nadlegovanja in posilstva? Kaj, če lahko moški zasije le na ozadju svoje toksičnosti – napačne, zmotne predpostavke? In kaj, če lahko ljubezen obstaja le, če temelji na napačni, zmotni predpostavki, manipulaciji? To, da ljubezen potrebuje veliko socialnega dela, pa itak vidimo. (Cankarjev dom)

s409qQaYGzs

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.