30. 5. 2008 | Mladina 22 | Kultura | Plošča
Edo Maajka: Balkansko a naše
2008, Menart
+ + + +
Pred šestimi leti je Edo Maajka brez velikega promocijskega pompa - precej težko je namreč našel razumevajočo založbo - pretresel eksjugoslovanski glasbeni prostor z izvrstnim prvencem Slušaj mater, ki je do danes pridobil status kultnega izdelka popularne kulture. Album je izšel ravno v času razcveta hrvaške hiphop scene, kamor lahko Maajko uvrstimo, čeprav prihaja iz Brčkega v Bosni, od takrat pa se je zgodilo marsikaj. Hrvaška raperska produkcija je bila okoli preloma tisočletja daleč najprogresivnejša in hkrati najobsežnejša na ozemlju nekdanje skupne države, podobno kot dobrih pet let pred tem plesne, tako imenovane rejverske kulture. In podobno kot velja za elektronske godbe, pri ponudbi katerih je kmalu nastopila kriza, tudi hrvaški hiphop že nekaj let stagnira oziroma nazaduje. Seveda se kdaj pa kdaj pojavi kaj nadvse zanimivega, hkrati pa je kar nekaj izvajalcev, ki so pred leti na široko razturali, zabredlo v pop vode ali pa so postali preprosto dolgočasni. Eden simptomov klavrnih razmer je nedavni koncert ameriškega emsija Akila iz priznane skupine Jurassic 5 v zagrebškem Aquariusu, ki si ga je ogledala zgolj peščica obiskovalcev.
Kako se potemtakem v teh okoliščinah dandanes znajde Edo Maajka? Tako, da je izdal že četrto plato, na kateri ima še zmeraj marsikaj povedati, čeprav teme niso tako angažirane kot na prejšnjih ploščkih, se pa zato bosanski mojster tokrat izkaže v klasični raperski formi. Doslej so Edu bite na albumih vedno delali po trije, štirje producenti, kar je pomenilo razgibanost materiala, na Balkansko a naše pa je prvič vse podlage dostavil en sam, verjetno najbolj vešč, definitivno pa najbolj uveljavljen hrvaški hiphop producent Koolade. Jasno, Koolade je vedel, kaj dela. Podlage niso dolgočasne, marsikatera je narejena v slogu zlatega hiphopa devetdesetih let, nekatere spadajo med klubske drmalice, tretje spet so počasne in ležerne. Nekaj malega je posnetih inštrumentov, pri izbiri vzorcev pa je Koolade - recimo temu tako - kradel tudi s petintrideset let starega posnetka Josipe Lisac.
Balkansko a naše ni Edova najpronicljivejša plata doslej, je pa zagotovo suveren in udaren izdelek. Glede na pogoje, ki jih postavlja glasbena industrija, je velik dosežek že to, da balkanskemu raperju uspe izdati štiri brezkompromisne albume - in da pride tako daleč, ne da bi "popušil" svojo integriteto in legitimnost pri različnih publikah. Edo ima namreč neverjetno širok domet, njegovo poslušalstvo je razpršeno po raznih starostnih, socialnih in ne nazadnje etničnih skupinah. Kar šteje še toliko več. Maajka je že ob izidu prejšnjega albuma namigoval, da je zadnji. Še sreča, da se njegove napovedi niso uresničile. Neposredno, brez odvečnega balasta.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.