Tadej Golob: Svinjske nogice

Barton Fink z Jame

Risar svinjskih stripov se s partnerko in sinom občutljivcem preseli v še eno v nizu najemniških stanovanj, seveda nekje skoraj na podeželju oziroma na mestnem obrobju, kar je še dodatna zagata, saj mu ob deževju ne vžge nobeden od obeh avtov oziroma avtomobilskih podrtij, in je potem s stanovanjem veliko sranje. Skoraj hkrati dobi naročilo za malo bolj drzno, no, opolzko varianto stripa o Martinu Krpanu, Krpanov vs Brdavsov tič in narajcane cesarične in ves dvor, takšne stvari. Potem se začne dogajati, skoraj apokaliptično; invazija žab, sparjenih in jahajočih druga drugo kljub jeseni, fekalna pumpa, izsuševanje fasade s strašnim aparatom, prijatelj pride po odrezano šibrovko, ki jo ima ob skrivnostni vrečki v edinem amuletu in fetišu, mizi. Stripar začne risati z džojntom, potem pa beza iz podnih fug kokain, ki ga je raztresel med napadom ustvarjalnosti, dokler zadeve ne zakoplje, sam pred sabo, seveda, in spet odkoplje in tako naprej. Kokain pripada prijatelju z odrezano šibrovko. Zgodba tako dobiva vse bolj zapletene obrate, kreativnost se v pospešenem tempu sprevrača proti norosti, poba že prej zelo slabo kroti svojo jezo, v njegovem pospešenem svetu je tudi nekaj kolateralnih žrtev, partnerica in otrok in partnerstvo so recimo že med njimi, in konec je prav streznitven. Pride parkelj, in to prav svinjski, čeprav je sam naslov romana posvečen vajeništvu v tetoviranju, ki ga prakticira na ustreznejših kožah, kot je človeška, in morda je ravno finesam in podrobnostim s tega študija posvečeno malo preveč prostora.

Golob ima sicer dober občutek za suspenz, zna zavirati in se sukljati na detajlih takrat, ko najbolj vleče, zna pospešiti, kadar se material nakopiči; zgodba se razvija kot količenje teritorija po tistem, ko jo je neka informacija, neki del zgodbe preobrnil in odskočil od pričakovanega. Pri tem je bolj kot naracija pomembno kopičenje, ki kaže sam ustroj glavnega lika, zadeva je pisana prvoosebno, gre pa za nekoga, ki ves čas pomalem pizdi čez vse, čez hrup in bivališča in sploh vse, kar ga moti pri njegovem ustvarjanju, in so potem nagli izbruhi nekontrolirane jeze in nasilja nekako pričakovani, ob tem pa zna dovolj spretno opisovati vsakdanjik (pre)mladih staršev v težavnem finančnem položaju. Svinjske nogice so napisane z dovolj pretiravanja in ironije, pripovedna lega pa omogoča živahen, žmohten jezik, ki se ponekod dovolj dobro približuje simulaciji pogovornega, tudi sama naracija sledi asociacijam in zarisuje pred nami niz dovolj zanimivih epizod o poslanstvu in stranpoteh kreativnosti.