Damir Globočnik: Kulturnozgodovinske študije

+ + + +

Podobe v časnikarstvu iz časa Avstro-Ogrske in humor v likovni umetnosti v dobah pred začetkom druge svetovne vojne.

Dr. Globočnik je kot umetnostni zgodovinar objavil več knjig o karikaturah v množičnem tisku iz prvega stoletja slovenske časopisne zgodovine. Tokratno delo sestavlja niz člankov, ki osvetljujejo velike mite: spomin na Ilirske province, lik Bismarcka, kakopak Prešerna, »Brenclja«, škofa Jegliča, Riharda Jakopiča, cerkvene freske in panjske končnice.

Pravzaprav je presenetljivo, koliko bralne vneme izzove pot v oddaljeno preteklost. Naj si bo slikarjeva ironija »Mrtvaškega plesa« iz 15. stoletja, karikatura militantnega nemškega kanclerja v »Pavlihi« iz l. 1870, obešenjaške politične risbe Maksima Gasparija v »Jutru« in »Dnevu« med leti 1910-14, ali pa ostrina karikatur, ki jih je na Jegličev račun prinašala »Osa« leta 1906. Vseskozi gre za bogato tradicijo ironične kritike na Slovenskem. Kar je blagodejno, saj bralcu pokaže, da svet ni od danes, da velika žurnalistična dela datirajo več kot stoletje nazaj in da se najbolj radikalno časnikarsko ironiziranje avtoritet ne dogaja v sedanjosti. Doba Avstro-Ogrske je s tovrstnimi deli rehabilitirana; ne deluje namreč kot bridki čas »ječe narodov«, ampak kot zlata doba časnikarstva. Ne le, da so časniki vznikali eden za drugim, tudi propadali so drug za drugim, vmes pa bili bitke s cenzuro, ki jih je resda često zaplenila, a preganjanih idej nikoli do konca iztrebila. Duhovitost, vztrajnost in pogum časnikarjev in karikaturistov tvorijo ta simpatični aspekt zgodovine, tudi temnega obdobja fašizma na Primorskem, ki je sicer sistematično izkoreninjal Slovenstvo, toda slikar Tone Kralj je množično poslikaval cerkve z motivi negativcev, ki nosijo Mussolinijev obraz.

Skratka delo, posvečeno pozabljenim stranem zgodovine.