Nikoli nisva šla v Benetke

za

Don't look back!

Nikoli nisva šla v Benetke. Še dobro - v Benetkah umreš. V Benetkah ugotoviš, da poti nazaj ni več - in da je vsa tvoja prihodnost že za tabo. Ko je Thomas Mann napisal novelo Smrt v Benetkah, verjetno ni niti slutil, da bo Benetke za vedno povezal s smrtjo. In ko je Luchino Visconti potem - mnogo let kasneje - Smrt v Benetkah ekraniziral, je bilo jasno, da se Benetke ne bodo več znebile smrti. Film jih je zaznamoval, še več - ugrabil. Kar seveda pomeni, da Benetk ni več mogoče gledati brez zadrege, brez mučnega občutka in brez nelagodja. Le kako bi lahko bilo drugače? Ne pozabite: ko komponist Gustav von Aschenbach (Dirk Bogarde) na začetku Viscontijeve klasike s trajekta prestopi v gondolo, s katero drsi po morju, se zdi, kot da prečka reko Styx - na drugi strani je smrt. Ali natančneje: na drugi strani sta smrt in kolera, apokaliptični znak konca neke dobe - njegovega časa. Umirajoči umetnik, obseden z mladostjo in vitalnostjo dečka, malega Tadzia, napol vizije, napol fantoma, bi lahko zrecitiral vse replike princa Fabrizia Saline (Burt Lancaster), umirajočega aristokrata iz Viscontijevega Geparda - saj veste, vse tisto o želji po smrti in času, ki je potekel in ki bo geparde spremenil v šakale, leve pa v ovce. V novem Kraljestvu zanj ni prostora, kvečjemu opresivni takti Mahlerjeve Pete simfonije, ki jo je Visconti za vedno povezal z Benetkami - tako kot so Mamas and Papas štikel California Dreamin' za vedno povezali s Kalifornijo. Von Aschen-
bach ve, da mora Benetke zapustiti, obenem pa tudi ve, da jih ne more zapustiti - in da jih ne bo nikoli zapustil. Von Aschenbach diši po norosti, preden zadiši po smrti. Ko zagledaš Benetke, se ne moreš več premakniti - saj veste, lepota tega mesta te paralizira. Toda ta lepota temelji na smrti: Benetke so bile nekoč, v davni preteklosti, vojaško-pomorsko-trgovska velesila, Imperij, ki se je stegoval daleč naokrog - in ki je prinašal smrt. Nič, Smrt v Benetkah je Benetkam povedala le resnico: lepota, v kateri se izgublja turistični pogled, je zrasla iz smrti.
Grega (Aljoša Ternovšek) in Maša (Iva Krajnc), glavna junaka slovenskega filma Nikoli nisva šla v Benetke, gresta v Benetke, toda mrtva sta, še preden prideta v Benetke. Ali bolje rečeno: obnemita, še preden vidita Benetke. In še preden vidita Benetke, se že ne moreta več premakniti. Njune oči so brez žara, brez iskre, brez življenja. Ko ju vidimo prvič, v njunem stanovanju, bolščita predse - srepo, nemo. Kot da se je zgodilo nekaj hudega, pa ne vemo, kaj. Tudi ko ju obišče Gregov oče (Peter Ternovšek), ki pripotuje iz Nemčije in ki ve, kaj se je zgodilo, to ničesar ne spremeni: tišina, že od nekdaj najbolj varno stanje slovenskega filma, je njuno naravno stanje. In Blaž Kutin, ki je bil film - kljub temu, da so ga pred leti v Cannesu razglasili za »novi talent evropske unije« - prisiljen posneti na lastne stroške, te tišine snema kot konje: beseda morda ni konj, tišina pač. »Pokažita mi zobe,« dahne oče, ki hitro ugotovi, da Maša spi s stisnjenimi zobmi. Grega tudi. V resnici je še huje: oba izgledata tako, kot da sploh ne spita. To, kar se je zgodilo, jima je vzelo besedo. Dobesedno: za to, kar se je zgodilo, ni besed. In film to spoštuje. Pod vsako tišino bi lahko stal podnapis: brez komentarja! Oče ju hoče malce razvedriti, zato dahne: »A gremo na sladoled?« Ta »sladoled« mutira v »A se gremo kopat na jezero«, to »jezero« pa mutira v »A gremo v Minimundus«. Jasno, za Minimundus je že prepozno - v tem letnem času je že zaprt. Benetke pa so vedno odprte, toda po beneških ulicah se potem sprehajajo robotsko, s pohodniškim korakom - kot da bi hoteli čim prej opraviti to ritualno formalnost. Njihovo nemo korakanje po Benetkah izgleda kot obešenjaška, groteskna karikatura »družinskega izleta«, »družinskega piknika«, tistega »soka s slamico«, z eno besedo - družinskega minimundusa. In tako izgledajo tudi druge postaje na njihovem tripu: kopanje v jezeru, postopanje po gozdu, obisk prijatelja (Tadej Toš). Vmes se odnos med Gregom in Mašo prelevi v teater krutosti: mučenje, sikanje, puljenje las, pretepanje. In ko ne mučita drug drugega, razbijata otroško kolo ali pa s kamni ludistično obmetavata kante za smeti - hej, ali pa avto. Ne vemo, ker nam film ne pusti, da bi videli, kaj ciljata. In ko ju oče gleda z distance, kako se na travniku objemata, misli, da je vse okej - da se poljubljata. Ne nujno: kamera ostane na distanci, daleč stran, tako da ne vemo, kaj točno počneta. Lahko, da se davita.
Film, ki je opazno obredel mnoge festivale (!), ki je potreboval dobro leto, da je prišel na redni spored (!), ki traja le diskretnih 62 minut (!) in ki se začne s 5-minutnim kadrom, verjetno najdaljšim »one-shotom« v zgodovini slovenskega filma (!), se jima noče približati. Ne, ne spusti nas zraven. To ni naša stvar. Film ju zaščiti pred nami, šakali in ovcami. Kot bi hotel reči: Don't Look Now! Tako se namreč glasi naslov slovitega filma, ki ga je Nicolas Roeg posnel v Benetkah in ki ni brez zveze s Kutinovim prvencem. Početje vseh treh junakov se zdi nelogično in iracionalno, toda kot se izkaže, je povsem logično, celo srhljivo in katastrofalno logično, pa tudi neznosno racionalno. Nikoli nisva šla v Benetke je film s twistom, ki pride linearno - kot vse katastrofe. Kot vse grozote. Kot Benetke.
(Kinodvor)