Ivan Esenko: Vrt, učilnica življenja

+ + + + +

Avtor številnih del s področja človekovega bivanja z naravo je tokrat zastavil s primarnim korakom: od kod naj človek dobi prvinski odnos do opazovanja narave, če ne bo imel izkušnje vrta?

Kateregakoli: naj si bo zelenjavni, okrasni, sadni, arboretumski, zapuščeni, kmečki, zaraščeni, v vsakem je na voljo čudesni svet rastlin in živali. Esenko, ki je pisec in fotograf obenem, bralcu streže z zgodbami, izkušnjami in redko videnimi prizori življenja in vivo. Senica pri njem ni aseptična lepotica, temveč lovec, ki ga ujame z zeleno gosenico v kljunu, detel pa ni angel, marveč plenilec, ki iz gnezdilnice krade tuje mladiče. Pojem lepega tu ne izhaja iz apotekarskega reda, temveč iz zgledov divjine. Kaj sodi na trato, če ne staro trohneče deblo, ki ga preraste mah in vzpenjalke, v njem pa si najdejo dom številne živalce, vse skupaj kot primer naravnega prehoda, v katerem mrtvo postaja kraj živega.

Francoski filozof Rousseau je pisal hvalnice narave, vendar pa je Esenko bližje slavnemu esejistu Montaignu, ki je esenco uma nahajal v renesančnih italijanskih vrtovih. Vrt pri njem namreč ni okupacija, ni sinonim za delo ali garanje, marveč igralnica duha, v katero vstopaš tudi kot demiurg, ki vanj zanese semena s hribovskega senika, in potem radovedno čaka, kaj iz neznane flore bo vzklilo, drugič ustvari mlako in počasi motri, kdo vse se bo vanjo naselil, tretjič pa ustvarja tako, da ne stori nič in iz žive meje ligustra ne iztreblja vanjo prikradene rastline bezga, drena ali češmina, s čimer postane priča živopisne meje.

Knjiga je pisana kot esejistični učbenik, ki razkriva s sliko in besedo, vseskozi pa beleži tudi entuziaste, od katerih eden proučuje življenje redkih čebel samotark, drugi uživa v prvobitnem oranju s konjem, tretji svoj čas namenjajo reševanju žab, medtem ko četrti posveti svoj interes proučevanju čmrljev.

Ekosofsko delo, vabljivo za oko in za duha.