Rastko Močnik: Spisi iz humanistike

+ + + +

13 tekstov na 537 straneh.

Močnik kakopak ostaja zvest svojemu principu pisanja: pred seboj namreč nima bralca, ki bi ga nagovarjal oziroma zapeljeval v tekst, ampak se preda razvijanju svoje misli. Pač klasični primer teorije, katere dešifriranje je trdo miselno delo, ki presega ležerno esejistično prebiranje.

V času »users friendly« humanistične produkcije je to redko delo, saj je bližje tradiciji humanizma kot sodobnemu bralnemu občestvu. Skratka, čista teorija.

Kaj pa prinaša delo na ravni vsebine? Sama poglavja so posvečena strukturam, superstrukturam in infrastrukturam, za zgled pa vzemimo družbeno dimenzijo teorije.

Avtor ugotavlja, da zunaj univerze in inštitutov zaradi eksploatacije učiteljev, kulturnikov in medijskih delavcev teorije praktično ni več mogoče producirati, sama univerza pa se tudi začenja reproducirati brez teorije. Pri čemer ponudi nastavek, s katerim lahko nahajamo teorijo tam, kjer je ne bi pričakovali: v člankih, ki nastajajo zunaj univerzitetne in raziskovalne produkcije, oziroma v pisanjih, kjer jih vnaprej ne bi pričakovali kot kraje, kjer se vrši premišljevanje o miselnih orodjih. Če prevedemo v jezik Pina Mlakarja, bi paralelo našli v njegovem iskanju neslutenih momentov baletnega gibanja, ki ga je na novo odkrival celo v hercegovskih vasicah v prizorih ljudskega kola, ali pa v ritmu koraka po stopnicah doževe palače v Firencah.

Močnik seveda ne gre v to smer, locus teorije zunaj univerze le nakaže, potem pa polemizira z ustrojem univerze, ki podaja znanja kot tržno blago, s katerim se diplomant okiti in služi v ohranjanju družbenega statusa quo, ne pa kot miselno orožje, s katerim se bo sposoben konfrontirati z vladajočimi idejami in oblikami gospostva.

Skratka, knjiga teoretskih spisov, ki so intelektualna spodbuda tudi na mestih, kjer se z avtorjevimi argumenti ne strinjamo.