Andrej Hrausky in Janez Koželj: Maks Fabiani: Dunaj, Ljubljana, Trst

Slikovno-tekstovni hommage arhitektu, ki je bival zadnjega pol stoletja v senci Plečnikove slave.

Doživel je skoraj stoletnico (1865-1962), doktoriral na Dunaju, tam bil redni profesor na dunajski univerzi za predmet arhitekturna kompozicija, vodja povojne obnove Gorice, župan Štanjela 1935-1945, častni inšpektor za lepe umetnosti v Goriški provinci, obenem pa arhitekt Narodnega doma v Trstu, avtor urbanističnega načrta za poljsko mesto Bielsko, palače Urania na Dunaju, ki jo je zasnoval kot veliko ladjo, privezano k bregu, v Ljubljani si je zamislil Dekliški licej (danes znan kot Mladika), po potresu Slovenski trg (zdaj Miklošičev trg), je avtor številnih meščanskih hiš: Bambergove, Hribarjeve, Krisperjeve, Jakopičevega paviljona, v Trstu pa impozantne hiše Bartoli, palače Stabile in drugih stavb, ki danes štejejo za umetnine, v Opatiji, Štanjelu, Gorici, Šempetru, Benetkah, pa tudi avstro-ogrskega paviljona na znameniti Svetovni razstavi v Parizu leta 1900.

Podobe Fabianijevih del so v sodobnem trenutku še posebej pomenljive, saj se človek ove, da ga že sam pogled na urbanistično stvaritev dobesedno priklene. Posledica je nejevolja nad stvarnostjo novogradenj, ki mesta spreminjajo v termitnjake. Še zlasti ob podobi mestne ubožnice, ki ji je arhitekt vsaj z videzom dal nekaj dignitete, sodobni azilni domovi pa so že na prvi pogled zgolj odlagališča.

Ker knjiga poleg aktualnih prinaša tudi številne stare fotografije, bralcu omogoči potop v zgodovino, ko se denimo zazre v prvotni spomenik Francu Jožefu pred sodno palačo v Ljubljani ali pa bazen z deževnico v Ferrarijevem vrtu v Štanjelu, ki ni sterilna paša za turistične oči, ampak kraj, v katerem čofotajo otroci.

Skratka, aktualizacija Fabianija, ki deluje kot polemika z zdajšnostjo.