Mike Davis: Planet slumov

+ + + + +

Običajni pogled na naseljenost planeta bo menil, da večina ljudi živi po mestih in vaseh, nekaj malega pa tudi po predmestnih barakah oz. slumih. Davies s svojo študijo slumov razbije to iluzijo, saj pokaže, da obrobni pojem postaja dominanten.

Na svetu namreč živi že več kot milijarda ljudi v slumih. Toda, kaj so to slumi? To so mrgolišča, »Libertador«, ki je na robu Caracasa, šteje 2,2 milijona ljudi, več kot celotna Slovenija! Kako si predstavljati zgoščenost, nakaže slumovska četrt v »Dharaviju« zraven Mumbaia, v kateri biva 18 tisoč ljudi na enem akru zemlje, kar pomeni 4 ljudi na kvadratni meter!!? Toda slum ne zajema le zidanih stavb ali grajenih koč iz blata, vej in polivinila, temveč tudi pločnik denimo na Filipinih, na katerem spijo ljudje in za to plačujejo celo najemnino lokalni policiji.

A Davis poleg evidentiranja fenomena slumov proučuje tudi okoliščine, kako in kje nastajajo. Spontano priseljevanje podeželanov je že v prvem hipu del premišljene vladavine trgovcev z zemljišči in lokalnimi župani. Na toksičnih zemljiščih opuščenih tovarn in na smetiščih organizirajo naseljevanje, čez čas tja napeljejo vodo in elektriko, potem pa jih bodisi s požari bodisi s plačanci in buldožerji preženejo in na njihovem mestu zgradijo novo sosesko, slumi pa se preselijo na novo mestno obrobje. V Kairu se je npr. v mesto mrtvih, v mameluške grobnice, naselilo kar milijon ljudi.

Toda slumi so kraj, kjer je družba drugače postavljena. V predmestjih Dake le 7 odstotkov otrok pod 14 let hodi v šole, ostali preživljajo sebe in družine s priložnostnimi deli. V Riu so favele postavljene na nestabilnih tleh, kjer se pogosto utrga plaz in pokoplje pod seboj stotino ljudi. V Venezueli je l. 1999 v poplavah umrlo 30 tisoč ljudi slumov.

Vendar slumi niso tujek sodobne družbe: v njih podjetniki najdejo poceni delovno silo, lastniki zemljišč služijo z oddajanjem prostora, »Chennai« pri Madrasu pa je znan kot »farma ledvic«.

Od tod je celo Zolajev »Germinal« čista romantika.