Drago Jančar: To noč sem jo videl

+ + + + +

Roman, ki je letos prejel kresnika, bi še leta 1985 končal v bunkerju zavoljo motivike partizanskih zločinov.

A dela nikakor ne bi mogli uvrstiti v žanr protikomunistične literature. V filmskem svetu bi rekli, da je narejeno po rašamonski poetiki. Vendar pri Jančarju udeleženci ne pripovedujejo različic enega dogodka, saj šele vsem pripovedim skupaj uspe sestaviti celoto. Glavna junakinja je femme fatale, ki presega svoj čas, čas med letoma 1937 in 1944. Drznejši mladci so naredili izpit za motor, ona leti z avionom. Moralne norme se pred njo razblinjajo v prah, da zmanjkuje celo besed in pojmov, ki bi jo lahko opisali. Toda vsebinsko gre za ljubezenski roman, ne ženskega Casanove, temveč za zgodbo trubadurske ljubezni. Seveda tudi nesrečne, a v izhodišču ostaja način življenja, kjer junakinja ostaja vseskozi zvesta sami sebi. Celo ob koncu pod bestialnostjo zmagovalcev iz gozdov.

Kajpak je lik ta, ki nosi pripoved. Samo da ona nikoli ne spregovori kot pripovedovalka, tudi njen mož ne. Pisatelj si je umislil odlično metodo razkrivanja, kjer razkriva sloj za slojem, a tako, da bralcu ne uspe predvideti, kaj bo pod naslednjim. Še več, nepredvidljiva je celo izbira naslednjega pripovedovalca. Sam naslov sicer ponuja rdečo nit, a smisel njegove izbire ostaja skrivnosten vse do zadnjih strani.

Hkrati z junaki se razpleta tudi slika časa, predvojnega in usodne vojne, pri čemer se avtor izmakne klišejem, tistim banalnim pogledom, ki nam vsiljujejo dihotomično odločitev: za okupatorja ali za domovino. V romanu spregovorijo vsi: nemški častnik, partizan, graščak, kraljevi poročnik, služkinja, meščanska dama. Vsi so takrat bivali in živeli onkraj ideološkega konstrukta vojne. Ostajali so preprosto ljudje, ki so jih določale vrednote civilizacije, in podirala ljubosumja.

Torej zgodovinski roman, ki je v resnici resničnejši od zgodovine.