Nikoli premagani prvak

V času, ko celo mnogi ljubitelji šaha ne vedo, kdo je pravzaprav svetovni prvak: Anand ali še vedno Kramnik, ali morda največji igralec zadnjih dveh desetletij Kasparov, odjekne vest, da je umrl nikoli premagani svetovni šahovski prvak - Bobby Fischer!

Vsi svetovni prvaki v šahu so izgubili svoj naslov: Steinitz proti Laskerju, Lasker proti Capablanci, Capablanca proti Aljehinu, Aljehin, ki je l. 1946 resda umrl kot prvak, je naslov začasno izgubil proti Euweju (1935-37), Euwe proti Aljehinu, Botvinik proti Smislovu, Smislov proti Botviniku, Talju proti Botvniku, Petrosjan proti Spasskemu, Spasski proti Fischerju, Karpov proti Kasparovu, Kasparov proti Kramniku, Kramnik proti Anandu, Anand proti jutrišnjemu izzivalcu. Vsi razen Fischerja. Fischerja, ki je bival in vztrajal na aksiomu, da svetovni šahovski prvak lahko postaneš samo tako, da v šahu poraziš starega prvaka.

Kdo je bil torej Bobby the greatest?

Čudežni otrok, sicer po pomoti. Starejša sestra, ki bi morala čuvati bratca, je problem rešila tako, da mu je kupila šahovski komplet, mu pokazala par potez, potem pa ga pustila, da je leta igral šah sam s seboj. Mali Bobby dolgo sploh ni vedel, da je to igra za dva. In pri 13 je prišel že med šahovske legende, ko je z ingeniozno žrtvijo kraljice v dvoboju z ameriškim mojstrom Brynom prišel v šahovske antologije. Leto pozneje je ameriški prvak, še leto pozneje se na medconskem turnirju v Portorožu uvrsti v dvoboj kandidatov za izzivalca svetovnega prvaka. Po vsega treh letih tekmovalnega šaha je najmlajši velemojster v takratni zgodovini in najboljši nesovjetski igralec na svetu.

V naslednjem ciklu 1962. zmaga na medconskem turnirju v Stockholmu in vse kaže, da bo postal izzivalec svetovnega prvaka Botvinika. Toda ko je na turnirju osmih kandidatov v Curacau šele četrti, obtoži Sovjetsko zvezo za zaroto. Da se je peterica Sovjetov: Petrosjan, Talj, Korčnoj, Keres in Geller, dogovarjala med seboj za izide in ga izigrala, saj je igral sam proti njim. Zato sklene, da bo kar neposredno izzval Botvinika, in mu vnaprej ponudi dve točki prednosti. Iz ponudbe ni nič in Fischer napove, da ne bo nikoli več sodeloval v bitki za svetovnega prvaka.

Kolega velemojster Robert Bryne mu svetuje, da obišče psihiatra, a Fischer ga zavrne, češ da bi moral psihiater priti k njemu in mu plačati za privilegij, da bi lahko proučeval njegove možgane.

Potem ko v naslednjih letih premočno zmaguje na turnirjih - celo 11 zmag v 11 igrah, se leta 1967 premisli in na medconskem turnirju v Soussi po sedmih kolih gladko vodi s šestimi točkami. Toda ker kot Žid spoštuje sabat, v soboto ne igra in s šahovsko zvezo FIDE pride v spor, zaradi katerega protestno zapusti turnir.

Potem ko že drugič izpade kot prvi favorit za izzivalca prvaka, se za leto in pol umakne iz šaha. Leta 1970 se odloči, da bo spet igral na medconskem turnirju in na Palmi de Mallorci zdrži do konca v veličastni zmagi: 15 zmag, 7 remijev, 1 poraz. Nato izpelje serijo kandidatskih dvobojev, ki je svetovna zgodovina ne pozna. Najprej izloči Tajmanova in Larsena s 6 proti 0!, v finalu pa prebrisanega Petrosjana s 5 zmagami proti 1 porazu ob 3 remijih.

Po porazu v prvi partiji finalnega dvoboja s Spasskim v Reykjaviku 1972 zahteva, da iz prvih sedem vrst v dvorani odstranijo publiko. Ker mu ne ustrežejo, bojkotira nadaljevanje, tako da Spasski prevzame vodstvo z 2 : 0. Toda to ni več samo šahovski dvoboj, zaradi Fischerja zdaj ameriške televizije prikazujejo komentarje partij publiki, ki dotlej sploh ni vedela, kaj je šah. V pogajanja o nadaljevanju dvoboja se vmeša celo ameriški zunanji minister. Fischer se vrne za šahovnico, doseže sedem zmag, medtem ko Spasski zmaga samo še enkrat. Po četrt stoletja Sovjetska zveza izgubi šahovsko krono, Fischer pa zasije kot simbol svobode, ki je zlomil dominat sovjetskega bloka. Zavlada veliki šampion, ki je med letoma 1962 in 1972 zmagal na vseh turnirjih razen dveh.

Fischer iz amaterskega šaha naredi šah kot virtuozno igro najvišjega ranga: ko je Spasski postal svetovni prvak, je dobil 1600 dolarjev nagrade, zdaj jih Fischer pobere 250.000! Ne po naključju, tik pred dvobojem napove, da ne bo nastopil, nato se vplete ameriški državni sekretar Kissinger, ki najde bankirja, ki za naslov prvaka ponudi sanjsko številko. Fischer kot prva zvezda dominira šahovsko igro tudi tako, da določa praktična pravila igranja šaha: kako velika naj bo šahovnica, na kateri igra, koliko svetlobe naj pade na šahovsko mizo, koliko hrupa je lahko v šahovski dvorani; na Sv. Štefanu si privošči, da od organizatorja doseže, da zaradi zvočne izolacije postavi stekleni zid med šahistoma in publiko.

Toda ko Fischer postane prvak, se začne tudi obnašati kot prvak. Ne sodeluje več na turnirjih, čaka samo na izzivalca. Ko se leta 1975 prikaže Karpov in za dvoboj FIDE pripravi spremembo, po kateri v primeru neodločenega izida prvak ne obrani naslova, Fischer pošlje telegram, v katerem sporoči, da pod temi pogoji ne bo sprejel dvoboja z izzivalcem. FIDE, ki je po desetletju vojne s Fischerjem samo čakala, da z njim dokončno obračuna, je zdaj brezkompromisna in razglasi Karpova za novega prvaka.

Fischerja pograbi bes, FIDE obtoži za židovsko-sovjetsko zaroto, ko pa v osemdesetih v svetovni Leksikon judovstva uvrstijo Kasparova, Fischer napiše pismo, v katerem zahteva, da ga izbrišejo iz leksikona. Iz Jeruzalema mu pošljejo odgovor, da bodo v naslednjih izdajah spoštovali njegovo voljo, ob njegovi smrti pa Jerusalem Post vseeno ne more, da ne bi zapisal, da je tedaj Fischer padel v stanje klinične paranoidne shizofrenije.

Za svetovni šah povsem ponikne, prikrade se kdaj kot rumena vest, kot na začetku osemdesetih, ko so ga v Pasadeni aretirali in vrgli v zapor z obtožbo, da je bančni ropar - Fischer se kajpak ni hotel identificirati -, ali pa kot mit, o katerem so pisali, da mu je filipinski diktator Marcos ponujal 5 milijonov dolarjev, če se sreča na dvoboju s prvakom Karpovom. Seveda Fischer take ponudbe ne more sprejeti, ko pa je vendar prvak on in ne Karpov. Njegov odnos do realnosti je substancialen. V letih finančne krize mu Master Card ponudi milijon dolarjev, če nastopi v reklami, a on ga hladno zavrne, da ne bo reklamiral kartice, ki je ne uporablja. Leta 1987 pa doseže, da ameriški senat izglasuje resolucijo 545, ki Fischerja prizna za svetovnega prvaka.

A navzlic tej politični zmagi se zdi, da je za vedno zapustil šah. Toda ko po začetku vojne v Bosni sprejmejo embargo zoper Jugoslavijo, se ponudi zgodovinska priložnost. Fantomska banka Jugoskandic ponudi Fischerju najvišjo nagrado v zgodovini šaha: 3,4 milijona dolarjev za zmago, izolirana Jugoslavija pa pristane na vse Fischerjeve pogoje, tudi uradni naziv Povratni dvoboj med prvakom Fischerjem in izzivalcem Spasskim.

Fischer v svojem slogu gladko porazi Spasskega 10 zmag proti 5 porazom in postane begunec, ki ga odtlej preganja ameriška administracija zaradi kršitve embarga.

Vsa svetovna šahovska smetana budno spremlja dvoboj, podrobno analizira partije in veliki Kasparov nonšalatno izjavi, da je Fischer kar dober, samo proti njemu pa da nima šans. Fischer mu ne ostane dolžan, saj ga obtoži, da so bili njegovi dvoboji s Karpovom vnaprej dogovorjeni.

Odtlej Fischer nastopa kot legenda, ki se pojavi sem ter tja, denimo ob 11. septembru 2002, ko za filipinsko televizijo v intervjuju pozdravi napad Al Kaide. Zdaj živi v Budimpešti, kjer druguje s sestrami Polgar, s katerimi igra "Fischer-šah" (patent, po katerem pred vsako partijo izžrebajo položaje figur v prvi vrsti), zdaj na Filipinih, kjer se mu l. 2000 rodi hčer Jinki Ong, za tem na Japonskem, kjer ga zaradi neveljavnega potnega lista aretirajo in ga hočejo izročiti ZDA, potem se po azilu vrne v kraj svoje sreče v islandski Reykjavik.

Dasiravno ne igra šaha, šahovski svet vidi v njem še vedno genija in ugiba, kako bi igral, ko bi se vrnil. Nekdanji izzivalec Kasparova Nigel Short nekega dne sporoči osupljivo vest, da je po internetu igral z neznancem, ki ga je premagal šestkrat zaporedoma, v zamotanih partijah, kakršne danes nihče ne igra - torej s Fischerjem. Skupina organizatorjev na Islandiji pa pride na noro idejo, da bi odigrali nikoli odigrani dvoboj med Fischerjem in Karpovom - 30 let pozneje. Shema je idealna: na eni prvak Fischer, na drugi zdaj že leta eksprvak Karpov, ki bi igrala po pravilih gotskega šaha, na tabli deset krat osem, s po dvema dodatnima kmetoma in konjema.

Vse z željo izmeriti, koliko je vreden Fischerjev šahovski um; njegovega možganskega so mu izmerili v srednji šoli - IQ 186.

Od tega dvoboja seveda ni nič, pride januar 2008, leto, v katerem bi Fischer dopolnil 65 let, toda Bobby nenadoma umre za neznano boleznijo. Kasparov ga je opisal kot kentavra, ki je pol šah in pol človek. Toda Fischer seže celo prek te metafore, saj je bil njegov konec bolj podoben koncu šahovske igre kot smrti. Geniju igre na 64 poljih je pri 64 letih zmanjkalo polj in je lahko odskočil samo še k Bogu.