Grega Repovž

13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Uvodnik

100.000 evrov na leto

Svet slovenske energetike je izrazito politična zadeva. Celotno področje bi lahko poimenovali kar mali politični in strankarski raj. Energetika je namreč navidezno pravi konkurenčni posel, s katerim kot da država nima in ne sme imeti nobene zveze, ker sicer ne bi deloval po ekonomskih načelih. To naj bi bil resen biznis, s konkurenco, trgom, velikimi igralci, hudimi boji za vsakega odjemalca. Pa ni. V resnici je to popolnoma državni sistem, ki pa je ravno dovolj izločen iz države, da zanj ne veljajo pravila javnega sektorja, hkrati pa je ravno dovolj vključen v državo, da lahko politika na energetiko vpliva. Strankam na primer ni nikoli uspelo uvesti pokrajin, a ko gre za razdelitev vpliva v energetiki, so se politične stranke sposobne dogovarjati in tudi dobro sodelujejo. Med strankami velja tiha zaveza molka in tudi vsaka nova stranka, ki vstopi v vladne prostore, hitro dobi svoj »energetski okoliš«. V inkriminirani družbi Sodo sta si na primer vpliv v harmoničnem sodelovanju delili sicer največji politični nasprotnici SDS in SD.

Spopad za sanjske službe v državni energetiki, kjer vsak direktor zasluži več kot 100.000 evrov na leto

Le redkokdo izmed prebivalcev Slovenije je do minulega tedna, ko je izbruhnila nova afera z vladnim kadrovanjem in v katero se je tokrat zapletla infrastrukturna ministrica Alenka Bratušek, slišal za kratico »Sodo«. Vemo, da obstaja Elektro Maribor in Elektro Ljubljana, ali pa ELES, ampak kaj, zaboga, je Sodo? V člankih in televizijskih prispevkih, ki so jih mediji, kot se spodobi za aferaško dvigovanje temperature, z vedno novimi in novimi podrobnostmi objavljali kot po tekočem traku, je pojasnilo te kratice, če sploh, sledilo povsem na koncu. Češ, Sodo je »sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo, domnevno odgovoren za državno distribucijsko omrežje, ki letno obrne nekaj sto milijonov evrov«. Kar pa žal ne pove veliko. Kajti odgovor na to vprašanje je nemara bistven za razumevanje celotne peripetije.

Dan Podjed, antropolog: Digitalni totalitarizem, sistem družbenega razvrščanja, bo deloval

Dan Podjed (1975) je antropolog, ki raziskuje pod okriljem Inštituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, projektno sodeluje z Inovacijsko-razvojnim inštitutom Univerze v Ljubljani ter poučuje na ljubljanski Filozofski fakulteti. V raziskovalnem delu na presečišču različnih ved preučuje družbene fenomene, povezane z odnosom med ljudmi in sodobnimi tehnologijami. Za svojo nedavno izdano knjigo Videni, ki nosi podnaslov Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo, pravi, da je »bila zastarela v trenutku, ko je izšla«, saj v njej raziskuje hitro razvijajoč se svet visoke tehnologije, s katerim je tako rekoč nemogoče ostati ustrezno seznanjen: »kot bi bil na tekočem traku, na katerem tečeš hitreje in hitreje, a si ves čas na istem mestu,« pravi.

Zaprite oči in mislite na Slovenijo!

Ameriška trgovska veriga Costco je nedavno z vsem vikom in krikom odprla svoj prvi hipermarket na Kitajskem – v Šanghaju. Toda prišlo je toliko ljudi, da so ga skoraj podrli. Preplavili so ga in zgazili – kot stampedo, kot cunami, kot potres. Naval je bil brezmejen. Niti policija – kitajska, idealna za obvladovanje takšnih ekscesnih, »izgredniških« množic! – ni mogla krotiti prometa. Množice, ki so se valile v Costco, so ustavile tudi promet v širši okolici. Kupci so samo na parkiranje čakali tri ure. Otroci niso mogli iz bližnjih šol.

N'toko

13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Žive meje

Ne splača se delat

Neverjetno, kako vneto smo se vsi spravili v lov na goljufe. S kakšno strastjo navajamo zgodbe o ljudeh, ki »hodijo z audijem po socialno pomoč«. Kako znamo vsi na pamet našteti družbene skupine, ki naj bi živele na davkoplačevalski račun. Leni študenti, mame s preveč otroki, cigani in migranti … vsi bi nekaj zastonj! In kako radi buljimo v tiste grafe, ki nam jih vsak dan kažejo na TV-ju in ki prikazujejo pičlo razliko med najnižjo minimalno plačo ter najvišjim možnim socialnim prejemkom. »V tej državi se sploh ne splača delat!« si ponavljamo. Novinarji in TV-napovedovalci zaskrbljeno kimajo z nami. Predsednik vlade nas razumevajoče gleda in tolaži, da tega že ne bo dovolil. Vsa država je odločena, da je treba te goljufe zlepa ali zgrda prisiliti k delu.

Zakaj moramo na prevode uspešnic čakati tako dolgo

Na dan, ko je izšel roman The Testaments Margaret Atwood, nadaljevanje Dekline zgodbe, so slovenski bralci svoj izvod že lahko kupili v izbranih knjigarnah Mladinske knjige. Pohvale za ažurnost. Vendar pa so španski, italijanski in nemški bralci na ta dan že lahko brali isto knjigo v svojem jeziku. Prevodi so izšli simultano z izvirnikom.

Izgubljeni s prevodom

Sira, tudi sama nekoč begunka, dela kot prevajalka za več jezikov v azilnih postopkih. V zameno za (begunski) denar resnične zgodbe prosilcev za azil spreminja v zgodbe, na podlagi katerih je pridobitev statusa begunca skorajda zagotovljena. Sira je osrednji lik v filmu Le temps des égarés (Doba izgubljenih op.p.) in zgodba se dogaja v Franciji. A eno od sporočil fikcije je v tem primeru tudi povsem realna, bistvena, pogosto odločilna vloga, ki jo imajo prevajalci v postopkih pridobivanja mednarodne zaščite, v azilnih postopkih. »Usoda beguncev ni v njihovih rokah ali v rokah odločevalcev na strani države, pač pa v rokah prevajalca v konkretnem azilnem postopku,« je lani ob tem času za Mladino povedal iranski begunec Ramin Shadani, ki je v času begunske krize konec leta 2015 delal kot prevajalec za UNHCR ter kasneje za Slovensko filantropijo.

Nika Ham, umetnica, ki pred galerijskimi nadzornimi kamerami zganja navihane vragolije

Če se boste nič hudega sluteči sprehajali po kakšni ugledni umetniški ustanovi, denimo po dunajskem muzeju Albertina, pa bo mimo vas priskakljalo razigrano dekle s plinsko masko, se nikar ne čudite. To je verjetno Nika Ham, sedemindvajsetletna umetnica iz Ljubljane, letošnja nominiranka za nagrado OHO in članica umetniškega kolektiva Laibach. Mlada umetnica si čas krajša s tem, da v muzejih in galerijah po Evropi zganja vragolije, ki jih snemajo nadzorne kamere, nastale posnetke pa nato montira v duhovite videokolaže. Kot dolgoletna čuvajka v ljubljanski Moderni galeriji dobro ve, česa obiskovalci ne smejo početi, ko pa v poznih večernih urah v galerijskih sobanah ostane sama, počne ravno to, česar drugi ne smejo: od sprehajanja psov prek kotaljenja po tleh do prižiganja cigaret v družbi stalne zbirke slovenskih impresionistov.

Tanja Kerševan Smokvina, državna sekretarka: Demokracije ni brez svobodnih medijev

Ministrstvo za kulturo je sredi poletja pripravilo nov zakon o medijih. Pred dnevi se je končala javna razprava in zdaj na ministrstvu pregledujejo pripombe. Veliko jih je, pahljača različnih, nekateri so utemeljene, druge strokovne, tretje takšne, da je iz njih jasno prepoznaven kapitalski ali kakšen drug interes. Zakon naj bi malenkostno popravili, tudi pri vprašanju sankcioniranja sovražnega govora, in ga poslali v parlamentarno proceduro. Kakšna bo njegova usoda, ga čaka referendum ali ne, je težko napovedati.

Varčevanje pri revežih

Dodatek za delovno aktivnost smo v Sloveniji uvedli leta 2011 zaradi gospodarske krize. Denarna socialna pomoč je bila tedaj nizka – znašala je 230 evrov –, z dodatkom za delovno aktivnost pa je država tedaj izboljšala položaj socialno ogroženih, večinoma enostarševskih družin in med njimi večinoma mater samohranilk. Do tega dodatka so bili upravičeni zaposleni in osebe, ki opravljajo dejavnost in imajo nižji prihodek od denarne socialne pomoči. Višina dodatka je tako odvisna od opravljenih ur: za aktivne od 60 do 128 ur na mesec je 102 evra, za več kot 128 ur pa 200 evrov.