Sacco Di Tempo: TEMPO DI SACCO

Peter Cimprič, multiinstrumentalist iz vrst stoner rock veteranov, zasedbe Carnaval, je drugo solo ploščo naredil bolj zase kot za vesoljno občestvo, a pri tem je ustvaril nekaj res posebnega – enajst pesmi, ampak take močne, s pezo, ki govorijo zato, da v nas nekaj premaknejo. Idealne za Val 202! Kot liričen izbruh njegovega notranjega brbotanja in zunanjega opazovanja nas omrežijo z živahnim kitarskim izrazom (preplet zasedb Haiku Garden, Big Thief, Sunny Day Real Estate in Tomaža Pengova), evokativnimi verzi, polnimi eteričnih podob narave in izrazov naklonjenosti, ter melodijami njegovega sočutnega baritona. Biserček podzemnega kantavtorstva, ki v nas zbudi željo, da bi najbližjim izpovedali brezpogojno ljubezen.

Paris Texas: They Left Me With a Sword/Gun

Dve leti po izdaji izjemnega studijskega prvenca MID AIR je dvojec Paris Texas presenetil z dvema, sestrskima malima ploščama, ki ju zlahka obravnavamo kot dolgometražni album, s katerim dvojec nadgradi svojo značilno, takoj prepoznavno mešanico hiphopa in postpunka. Čeprav slednjega tokrat, žal, nekoliko zapostavi in več prostora nameni surovim (t)rap bangerjem, se na tem polju popolnoma razbohoti. In to ne le zato, ker sta Felix in Louie Pastel v vmesnem času ostro nabrusila rimoklepaške veščine, temveč predvsem zaradi še bolj razigrane in kaotične energije, kot smo je vajeni z dvojčevih zgodnjih izdaj, kar lahko deloma pripišemo vplivu Tylerja, the Creatorja, ki mu Paris Texas ogreva odre na pravkar potekajoči turneji.

Haiku Garden: Gradient

Zadnjih nekaj let v kontekstu kitarskih muzik doživljamo veliki pohod dveh domačih bendov mlade generacije. Tudi velika večina medijskega prostora je rezervirana za ti dve zanimivosti. Čeprav smo si ob prepoznem koncu ere nekaj imen, ki so vztrajala v ospredju, a vrteč se v krogu niso znala ponuditi nič novega že zadnjih dvajset let, globoko oddahnili, hkrati opazujemo nekakšen unikum: ni veliko okolij, ki svoji popularni glasbi v medijih namenjajo tako malo pozornosti kot slovensko. Z nedavno ukinitvijo glasbene oddaje 33/45 na nacionalki je je še toliko manj. To so neugodne, celo turobne okoliščine, v katerih pa je dvema ali trem bendom uspelo nekaj precej posebnega, morda iznajdljivega – delovanje nekje vmes, med mainstreamom in sceno, med prijetnim in prodornim. Tovrstne »dvoživke« lahko grobo kartiramo s povsem preprosto metodo – z odgovorom na vprašanje, »katere domače bende rolajo približno redno na Valu 202 in Radiu Študent«.

Lars Svendsen: Filozofija osamljenosti 

Spontano velja, da si osamljen, če si sam. A kaj ko se človek lahko počuti tesnobno tudi sredi množične zabave ali v družinski idili na božični večer, nekdo, ki je sam sredi pustinje, pa občuti polno zadovoljstvo, v katerem sploh ne pogreša družbe. Avtor v celotnem delu preigrava koncepta osamljenost vs. samota in ju motri z več perspektiv.

Andraž Rožman: Tega se ne da izbrisati

Andraž Rožman (1983) je že v prvi knjigi, Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano, mešal reportažni žanr z intervjujem in dodajal polliterarne vložke o lastnem doživljanju begunske usode, o kateri pripoveduje njegov sogovornik, sirski pregnanec in strastni, verjetno tudi zelo osebni in vpleteni poznavalec Muhamad. Tokrat se je v podobno mešani žanrski tehniki lotil izbrisa.

Holland

Nancy (Nicole Kidman), mati in žena, ki živi idilično življenje v povsem razgledniškem Hollandu (Michigan), postlanem s tulipani in mlini na veter, nenadoma zasumi, da njen mož ni to, za kar se predstavlja, da je (poslovno preveč potuje), zato se prelevi v detektivko, kar je seveda priložnost, da svoje podeželsko vegetiranje nabije z adrenalinom, zalezovalsko vzburjenostjo in občutkom pomembnosti, toda očitno se ima bolje kot gledalec, ki kakšnega posebnega vznemirjenja ali suspenza ne čuti, tem bolj, ker se Nancy – zadihana ujetnica belskega udobja, privilegijev, dvoličnosti ipd. – sijajno poda svojemu možu. (Amazon Prime Video)

Blood Star

Blood Star je enostaven in eleganten B-triler, ki svojo premiso – igra mačke z mišjo sredi puščave – izčrpa do zadnjega diha. Bobbie (Britni Camacho), tatica, ki se z avtom prebija čez Novo Mehiko, trči ob šerifa (John Schwab), ki jo začne tako vztrajno in sistematično zastraševati, maltretirati in terorizirati, da ni nobenega dvoma, kaj hoče reči: ženski ne pomeni da!

The Last Showgirl je za Pamelo Anderson to, kar je bil Rokoborec za Mickeyja Rourkea

The Last Showgirl je za Pamelo Anderson to, kar je bil Rokoborec za Mickeyja Rourkea – afirmacija spodletelosti ameriškega sna. Las Vegas je srce in resnica Amerike – tu nič ne traja. Na sceni ostaneš le toliko časa, dokler si donosen – potem te odpišejo, odpihnejo, odpustijo. Brez milosti. Tudi lasvegaški revijski šov Le Razzle Dazzle, kičast in artificielen kot Las Vegas, se je izpel, ni več donosen, zato ga bodo vrgli v smeti, kar potre Shelly (Pamela Anderson), eno izmed plesalk (no, »zadnjo plesalko«), ki je bila dolga leta zaščitni znak tega šova, zdaj pa nenadoma ostane brez prihodnosti. Las Vegas, anus kapitalističnega hazarda, hoče bolj »umazane« šove. Shelly se patetično zatopi v preteklost, zamujene priložnosti, napačne odločitve, neuresničena pričakovanja, pretirane sanje in travmatični odnos s hčerko (Billie Lourd), ki jo je – zaradi plesne kariere – prepustila njenemu očetu, a tudi v utopično plesno skupnost, alternativno »družino«, ki jo je v vseh teh letih spletel Le Razzle Dazzle, od katerega je bila neločljiva, tako kot je Pamela Anderson neločljiva od Obalne straže.

Minecraft film / Zakaj bi tisti, ki igrajo to igrico, gledali film, ki ga ne morejo igrati?

Minecraft film je film o blagovni znamki – igrici Minecraft. Tako kot je bil Lego film film o Legu. In tako kot je bil Lego film oglas za Lego, je Minecraft film oglas za Minecraft, ki je itak tako kockast kot Lego, tako da je Minecraft film videti kot spin-off Lego filma. Toda očitno ne cilja le tistih, ki igrajo Minecraft, saj hiperaktivni protagonisti, Garrett (Jason Momoa), Henry (Sebastian Hansen), Natalie (Emma Myers) in Dawn (Danielle Brooks), ki jih magični portal butne v Čezsvet, kjer jih okrepi nesojeni idahojski rudar in patentirani eskapist Steve (Jack Black), zadolžen za comic relief, drug drugemu nenehno razlagajo pravila igre, kot da je treba tu zares kaj razumeti in kot da to ni svet, v katerem preživi le ta, ki ima dobro domišljijo (tu tvoje misli – z biblično vnemo – postajajo meso) in ki je kreativen (»Kreativnost je ključ do preživetja«), potemtakem ta, ki se ne samocenzurira in samoomejuje.

April

Gruzijski April se začne s posnetki golega humanoida, nadaljuje pa s klinično posnetim porodom (v živo), ki se ponesreči – otrok umre. Porodničarka Nina (Ia Sukhitashvili), ki je, kot slišimo, »na svet spravila tisoče otrok«, je skrušena. »Otroka bi rešil carski rez,« ji reče doktor, sicer njen nekdanji ljubimec, ki naj bi vodil preiskavo, a Nina odvrne: »Mati je želela naravni porod.« Doktor vztraja – ženska itak ni bila pri sebi, zato se ni mogla prisebno in razumsko odločati. Nina ga prosi za »pošteno preiskavo«, saj je prepričana, da iščejo le razlog, da bi jo odpustili, službe pa noče izgubiti.

Končno – dokumentarec o Albancih, ki živijo v Sloveniji

Končno – dokumentarec o Albancih, ki živijo v Sloveniji. Veliko jih je – in stalno se priseljujejo. S trebuhom za kruhom. Pretežno se še vedno – tako kot nekoč, v času Jugoslavije – zaposlujejo v gradbeništvu. Pomeni, da gradijo Slovenijo (v težkih delovnih pogojih, ob vsakem vremenu), obenem pa so v nenehnem boju s stereotipi, predsodki, albanofobijo in drugimi »izzivi« (nekateri skrivajo svojo identiteto, včasih celo vzamejo slovensko ime, da bi bili sprejeti).

Gregor Zorc / Igralec, performer in scenarist, ki globok odtis pušča v gledališču, filmu in animaciji

Gregor Zorc je človek številnih talentov, pogledov in zanimanj, ki ga je nemogoče pospraviti v en sam predalček. In ga tudi ni treba. Je gledališki in filmski igralec, ki je osvojil skoraj vse najvidnejše domače stanovske nagrade, od vesne na Festivalu slovenskega filma do Borštnikove nagrade za igro ter nagrade Tedna slovenske drame za najboljšega igralca. Je tudi performer in eden najprepoznavnejših obrazov domače neodvisne scene ter dolgoletni član kolektiva Via Negativa. In je scenarist, ki skupaj s svojo življenjsko sopotnico in neredko tudi sodelavko Špelo Čadež, animatorko svetovnega formata, snuje zgodbe, ki se bodo nekoč prelevile v animirane podobe.

Unknown Mortal Orchestra: IC-02 Bogotá

Tehnična podkovanost članov portlandskega benda Unknown Mortal Orchestra je pri njihovih običajnih psych-pop izdelkih sicer očitna, a navadno se ne bahajo s svojimi veščinami, saj prostor požrtvovalno odstopijo petju frontmana Rubana Nielsona. Morda so serijo plošč IC leta 2018 lansirali prav zato, da na njih lahko pokažejo, kaj znajo: v sklopu projekta potujejo v daljne kraje – prvo ploščo v seriji so posneli v Hanoju, tokrat so se ustavili v Bogoti –, tam srkajo navdih iz lokalnih glasbenih tradicij in snemajo seanse instrumentalnih improvizacij. Posrečeni trenutki albuma, ki jih ni malo, kar kričijo po tem, da bi iz njih nastali pravi komadi, preostanek plošče pa je sicer prijetna zvočna kulisa, a zares ni kaj več kot le zapohan džemsešn.

Različni izvajalci: Senzorama vol. 2

Tudi drugi pregled domačega ambientalno-elektroakustičnega cvetobera podpisuje veteran scene in voditelj istoimenske radijske oddaje Tine Mulej Vrabič (Nitz), ki sta se mu pridružila Evan in Hana-Uma Zagmajster. Prvi pregled je štel dvajset skladb, novi jih prinaša devet (povratnica rouge-ah in osem frišnih imen), morda zaradi zmanjšanega zanimanja za introspektivnejše elektronske izraze v pokoronskem času – potrpežljive forme, pritajene dolge tone, atmosferično pršenje, modulirane terenske posnetke, zagličane teksture, picajzlasti zvočni dizajni in nezemeljske vokalizacije. Presežki: Ita Kora (psihedelični poklon klavirskemu impresionizmu), Mind Machines (ritmične abstrakcije v duhu Autechre) in Uroš Potočnik (mežik Jonu Hassllu).

Sam Akpro: Evenfall

Iz Londona vsako leto prileti vsaj ena dolgometražna postpunk, postrock, postdub … zanimivost, vredna preverbe. Letos je za zdaj obvezno normo potrdil mladinec, a ne novinec Sam Akpro. Drugače od serije samozavestnih, čeprav slogovno raztresenih krajših izdaj je njegov prvenec precej bolj osredotočen, celovit in konsistenten. Evenfall je nekaj več kot polurno sivo in deževno odpotovanje, pri čemer kombinacija vseprisotne temačnosti postrockovskih rifov in ritmov ter mirnosti Akprojeve vokalne dostave ne deluje ne deprimirajoče ne pomirjujoče, ampak nas ravno prav zaniha nekam vmes. Plošča, ki nima niti enega odvečnega elementa, a zaradi bendovskega izhodišča in slogovne monotonije ne zveni preveč pusto.

Playboi Carti: MUSIC

Ena izmed daleč najtežje pričakovanih plošč zadnjih let je končno tu, pa čeprav se je zaradi nenehnega prestavljanja datuma izida zdelo, da počasi dobiva status mitološke prerokbe. Ker pa je od izdaje prejšnjega, prav tako napol kuhanega izdelka Whole Lotta Red minilo že dobrih pet let, je precej nenavadno, da tudi novi album zveni, kot bi bil skupaj zmetan v naglici. Je surovost plošče, ki je resnično slišati kot zbirka skic, načrten odraz avtorjeve punkovske brezbrižnosti ali gre enostavno za površnost iz lenobe?

Ivan Illich: Orodja za sožitnost; Pravica do koristnega brezdelja; Vernakularni spol 

Slovenska izdaja si je izbrala ponesrečeno formo naslova, ki bolj spominja na klasifikacijski listek v biblioteki. Čeprav je avtor tekste napisal pred pol stoletja, še pred časom spletne revolucije, so danes še bolj aktualni. V izhodišče namreč postavi tržno gospodarstvo, ki ljudem ponuja neskončno ponudbo izdelkov in storitev. A Illich v tem ne vidi paradiža, temveč zaton človeka, ki ni več vodilo svojih lastnih potreb. Pravi, da se posameznikove potrebe ujemajo skoraj izključno s potrošnim blagom. Njegove želje izvirajo iz reklamnih oglasov, ki mu diktirajo, kaj si mora še kupiti, da bo potešil potrebe. A kaj ko očaranost nad moderno produkcijo vsega zamisljivega in nezamisljivega paralizira ljudi. Dobesedno, ko koga zadene slabo počutje telesa, se bo odzval na dva načina: tekel v lekarno ali pa k zdravniku. Da bi sam poskušal rešiti svoje telesne tegobe, je iz sveta pozabe, čeravno so to počeli nekoč malodane vsi. Poplava izdelkov in obilja ohromi človekovo avtonomno delovanje. Obenem državni predpisi izničujejo podjetnost, saj ljudem vcepijo predsodke do samogradnje. Reveži so znali uporabljati odpadke in ropotijo in si iz njih postaviti bivališča. Omenja resda Caracas, toda tudi slovenski zakon izpred desetletja, ki prepoveduje sosedsko pomoč, ima natanko isti učinek pasivnosti. Jasno, da nasprotuje nuklearkam, vendar ne le zaradi sevanja, ampak ker njihova dominacija v državnih projektih blokira razmišljanje o manjši porabi energije.

Constance Debré: Play boy

Constance Debré (1972) je bila uspešna odvetnica, poročena in s sinom, ko je ugotovila, da se dolgočasi, da je življenje postalo preveč predvidljivo in da se mora ozreti po alternativah. Med te je sodila sprememba spolne orientacije in v romanu Play boy, ki je osrednji del romaneskne trilogije, se posveča predvsem lezbičnim začetkom, negotovim in brez jasne predstave, kam vse skupaj pelje in kako preobrazbo izpeljati.

Nevarni gradbinec

Jason Statham, redkobesedni gradbinec, špartanski delavec in patetični ločenec, sicer nekdanji specialec, postane Godzilla za ruske mafijce, trgovce z ljudmi, ki ugrabijo šefovo hčerko, kar pomeni, da v svojem modusu operandi zgosti adrenalin Čebelarja, Ledenega morilca, Prenašalca in Dnevov besa (Sylvester Stallone je koscenarist), toda ko gledamo njegovo mačistično zavzetost in vigilantsko učinkovitost, delovno vnemo, s katero razbija gangsterje in razsuva podzemlje (tip je tak sommelier nasilja kot Liam Neeson v Ugrabljeni), si želimo, da bi to revolucionarno energijo, ki jo investira v waterboarding, raje investiral v boj proti fašizmu, avtokratom, davčni »optimizaciji« in ekonomski neenakosti. (kino)