Tunja: Kolajna

Najzanimivejši so ustvarjalci, ki ne hlepijo po zunanji afirmaciji, stanovskem trepljanju po ramenih in državnih odlikovanjih, z neizstopajočo pojavnostjo pa ne kažejo ambicij po večnosti. V domačem raperskem panteonu bi težko našli posameznika oziroma lik, ki to bolje pooseblja kot Tunja, najskrivnostnejši član tria Matter, prizemljeni vesoljec, antibahač, dobrodušni kriminalec, kamniški flâneur in kralj absurdnega besedotvorja.

Gabor Maté, Daniel Maté: Navidezna normalnost

Izhodišče je turbulentno: 45 odstotkov Evropejcev ima zvišan tlak in 70 odstotkov Američanov jemlje najmanj eno zdravilo na recept. Tolikšen delež bolnih ljudi v družbi preteklosti nikoli ni bival. Stvar je še hujša, če pomislimo, kaj vse medicini uspe pozdraviti. Avtorjev zastavek je logičen – bolezen ni stanje, ampak proces, ki ga spodbuja sodobni način življenja. V besedilu ga argumentira z vrsto kliničnih primerov na smrt obolelih, ki so z dramatično spremembo svojega bivanja čudežno ozdraveli. Še en šarlatan?

Martin Michael Driessen: Reke

Reke so zbirka treh novel nizozemskega pisatelja Martina Michaela Driessna (1954), ki se dosledno dogajajo ob ali na rekah, in te so vseh vrst, od takšnih bolj veslaških do mirnih flamskih in zato namenjenih transportu, pa tudi divjih gorskih, zato mora seveda menjati prizorišča od izvirov pritokov Rena do izliva v morje in zakotnih francoskih vasic, kjer v dolini še žuborijo potoki, ki spreminjajo meje. Ker poleg rek je prestopanje mej glavna tema tega pisanja.

Saturday Night

»Live from New York, it’s ‘Saturday Night,« je 11. oktobra 1975 kriknil in napovedal Chevy Chase – in začela se je prva epizoda serije Saturday Night Live, ki je postala megahit, senzacija, kult in fenomen. Toda kot vidimo, se je ta ultimativna komedija, ki je udomačila kontrakulturo, rodila iz popolnega kaosa, saj je šlo na dan premiere vse narobe, vse je odpovedovalo, komični egi – tedaj še anonimni – so cvrčali, vsi so bili v vojni z vsemi, nekateri so v zadnjem trenutku odšli, nekateri so se v zadnjem trenutku zadrogirali, nekateri so se skoraj poklali, posebej nonšalantni Chevy Chase (Cory Michael Smith) in odbiti John Belushi (Matt Wood). Lahko bi rekli, da gredo Do nazga – outsiderji, ki dobijo priložnost, da zasijejo.

Wolfs

Ko si newyorška javna tožilka (Amy Ryan) v hotelski sobi omisli mladega žigola (Austin Abrams), ki nerodno skoči, pade in umre (vsaj tako se ji zdi), ji v izogib PR-katastrofi ne preostane drugega, kot da pokliče posebno tajno agencijo, ki ji pošlje Jacka (George Clooney), »čistilca«, specializiranega za reševanje tovrstnih neprijetnih problemov (»Nihče ne zna delati tega, kar delam jaz«), toda ko kmalu zatem v sobo vstopi še »čistilec« Nick (Brad Pitt), ki prav tako izgleda tako, kot da je prišel iz Oceanovih 11, se začne elegantni pas de deux, screwball v podzemlju, sofisticirana igra moči, lahkotni cruising prijateljskih tekmecev, ki se jima niti ni treba zelo truditi, da bi kanalizirala Butcha Cassidyja in Sundancea Kida, kajti Clooney in Pitt sta natanko to – sodobni verziji Paula Newmana in Roberta Redforda, ki v dobi ekscesa rekalibrirata zadržanost, diskretnost in kulizem. (Apple)

Junaštvo ima svoj notranji mrak

Clint Eastwood je pri štiriindevetdesetih sklenil, da bo – na svoj tih, hladnokrven, stoičen, minimalističen, eleganten način, v ritmu Skrivnostne reke – obsodil ameriški pravosodni sistem, v katerem pravica ni nujno resnica, in ameriški libertarno-utilitaristični družbeni sistem, v katerem vsi mislijo le nase in svojo srečo. V mestu Savannah (Georgia) sodijo Jamesu Sythu (Gabriel Basso), ki naj bi v deževni, viharni noči umoril svoje dekle Kendall (Francesca Eastwood), s katerim se je malce prej divje sprl – udaril naj bi jo glavi, njeno truplo pa odvrgel v potok pod cesto. Fantov zagovornik (Chris Messina) pravi, da je Kendall zdrsnilo, tako da je padla v potok, tožilka (Toni Collette), kandidatka za javno tožilko Georgie, pa pravi, da je bila žrtev nasilja v družini.

Špela Tušar / Scenografka, ki svoje veščine razvija v belgijski prestolnici

Celovečerni film Tukaj (Here, 2023) belgijskega režiserja Basa Devosa je na lanskem Berlinalu prejel glavno nagrado sekcije Srečanja in nagrado kritiškega združenja Fipresci, nedavno pa je bil vključen v izbor desetih najboljših filmov leta po izboru New York Timesa. Velike zasluge za vizualno podobo te subtilne, poetične, kontemplativne drame o usodnem srečanju med romunskim gradbenim delavcem Stefanom in botaničarko Shuxiu, ki preučuje mahove, pa je imela Slovenka. Scenografka Špela Tušar, ki je dom in delo pred leti našla v Bruslju, je zaradi majhnosti projekta pri filmu opravljala vse od sodelovanja pri vizualni zasnovi do iskanja in opremljanja lokacij, dekoriranja filmskega seta ter iskanja in izdelovanja rekvizitov. Film je bil zanjo prelomni projekt: poleg tega da je bil njen prvi samostojni filmski scenografski projekt, se je ustvarjalka, ki se je sprva kalila na gledaliških setih, zaljubila še v film.

Juice WRLD: The Party Never Ends

Juice WRLD glasbo še naprej vztrajno izdaja tudi pet let po tragični smrti. Album z nespoštljivo ironičnim naslovom The Party Never Ends je že njegov tretji postumni dolgometražec – za življenja je izdal zgolj dva –, založniki pa vse bolj delujejo kot roparji grobov. Zdi se, da praskajo po dnu diskov s skicami in demo posnetki, ki jih avtor verjetno ne bi nikoli izdal, saj ne sežejo niti do gležnjev muziki, ki jo je ustvarjal na vrhuncu moči, a pokojni raper je zanje očitno še vedno molzna krava, iz katere lahko iztisnejo še nekaj novčičev, četudi s tem očrnijo njegovo zapuščino. To je absurdna izdaja, od uvoda do epiloga natrpana s podpovprečnimi verzi gostujočih zvezdnikov, ob katerih se protagonist verjetno obrača v grobu.

Djrum: Meaning’s Edge EP

Britanski vinilometalec Djrum si je z nepredvidljivimi produkcijami epskih dolžin in tudi z ne ravno konvencionalnim lotevanjem didžejanja (med nastopi pogosto menja tempo, preskakuje med žanri ...) v zadnjih letih izboril posebno mesto v srcih svetovnega rejvarstva. S prvo založniško potezo po petih letih utrjuje in sčiščuje glavne značilnosti svojega sloga: radikalno in trdo ritmičnost, pri kateri bobni nepotrpežljivo kraljujejo v ospredju in vodijo ples neprestane igre referenc na tradicije techna, dubstepa, IDM-a, jungla, ambienta ... Skratka, izrazito britanska klubska muzika, ki hudo presega vlogo funkcionalnih didžejevskih orodij. Prvič tudi z začimbo Djrumovega igranja na flavte.

Father John Misty: Mahashmashana

John Tillman, nekoč bobnar zasedbe Fleet Foxes, danes pa eden najbolj nabritih kantavtorjev z ameriške indie scene, se vrača s ploščo Mahashmashana, ki je v številnih pogledih njegov magnum opus. Album po svoje zveni kot kulminacija najbolj bleščečih poglavij avtorjevega bogatega opusa, ki poleg plošč, izdanih pod psevdonimom Father John Misty, obsega še sedem albumov, ki jih je izdal pod svojim imenom. Njegova satirična, cinična, a vselej iskrena besedila, polna črnega humorja, so na dobršnem delu plošče obdana z razkošnimi orkestracijami, zimzelenimi melodijami in estetiko vintidž popa sedemdesetih let, ki tokrat zveni zares pristno in prefinjeno. Se je pa avtor ustrelil v koleno z zares čudovito, epsko in srce parajočo uverturo, nespornim vrhuncem albuma, ki letvico postavi malce previsoko.

Nicolás Jaar: Piedras 1 & 2

Aprila letos je Nicolás Jaar v intervjuju za tednik Mladina obsežen večletni projekt Archivos de Radio Piedras opisal takole: »Gre za tri ure in pol dolgo fiktivno radijsko igro, ki se dogaja v Čilu v bližnji prihodnosti. V njej je veliko skladb, ki so najbližje popu od vseh mojih del doslej. Glasbo nasploh vidim kot zares ploden teren za prenašanje političnih sporočil, a pri tem projektu vse odpojem v španščini, sporočila so bolj relevantna za Čile ...« Toda pojdimo še malce dlje v preteklost. Jaar je leta 2020 napisal naročniško skladbo Piedras za koncert v Muzeju spomina in človekovih pravic v Santiagu. Iz tega nastavka je potem nastala omenjena radijska igra, ki v fragmentirani tehniki nametavanja radijskih vložkov, terenskih posnetkov, konkretnih zvokov in glasbenih kosov sledi fiktivni zgodbi in skoznjo reflektira čilsko kolonialno zgodovino in specifično Pinochetovo diktaturo, v podrobnostih pa temo analogno razširja tudi v prostor okradene, ukradene in etničnemu čiščenju izpostavljene Palestine. Njen izključno glasbeni izvleček in hkrati sklepno poglavje celotne pobude je zdaj postal dvojni album Piedras 1 & 2.

Drago Jančar: Zakaj pisati

Ne po naključju se v njih opira tudi na Kundero, saj misel tke počasi, mimo moderne hitrosti spletnih vsevednežev. »Človek, ki je napisal deset knjig, ima v informacijski džungli enako težo kot nekdo, ki deset knjig niti prebral ni.« Tega resda ne eksplicira, ampak reč je usodna: če erudit privoli v medijski pogovor z analfabetom, bo glede na instantni dialog postal banalen, če ga bojkotira, bo banalnež zavzel polje javnosti. A pisec zre še drugam. V teater, v katerem literaturo izganjajo iz gledališča, to pa namesto uprizarjanja dram ponuja vse več fragmentov političnega pamfletizma. In v sodobno založništvo, v katerem uredniki popravljajo politične nekorektnosti v delih Roalda Dahla, Agathe Christie, Marka Twaina, črtajo mizoginijo celo pri Shakespearu. Literaturo zdaj spravljajo na raven agitke, ob kakršni je Jančar odraščal. Cinizem sodobnosti prek diktata feminističnih gibanj, ki terjajo, da jim literati sledijo, ponavlja model sovjetskih »inženirjev duš«. Ta je književnikom zapovedoval, da s pisanjem soustvarjajo novi red naprednega komunizma, kjer so avtorjem črtali naslove, imena junakov, često kar celotne tekste.

J. Bernlef: Tvarina uma

J. Bernlef je psevdonim nizozemskega pisca Hendrika Jana Marsmana (1937–2012), ki ga je povzel po flamskem konvertitu v krščanstvo in svetniku iz 8. stoletja, ker je bil njegov soimenjak znan pesnik. Tvarina uma, ki nas že z naslovom opominja na nesnovnost in neulovljivost zavesti, na meandre njenega generiranja in obnavljanja, je njegovo najbolj priljubljeno delo.

Neznosna lahkost kulture črtanja

Zavezniki so po drugi svetovni vojni prepovedali okrog 300 nemških filmov, posnetih v času tretjega rajha. Ti filmi so bili strupeni, toksični, nevarni, ksenofobični, konspirološki, antisemitski, nacistični. Z njimi ni bilo šale – zaviti so bili v zapeljiv celofan popularnih žanrov, toda narejeni so bili zato, da bi podžigali, delili, blatili, demonizirali, dehumanizirali. Da bi torej ubijali. Niso bili nedolžni. Tisti, ki so jih delali, niso mogli reči: to je le film, to je le film, to je le film, to je le film! Prav zato, ker niso bili le filmi, so jih prepovedali. Danes bi seveda rekli, da so jih črtali.

Trap

Cooper (John Hartnett), gasilec in družinski človek, hčerkico (Ariel Donoghue) odpelje na koncert oboževane Lady Raven (Saleka Shyamalan), nove senzacije, toda ko opazi, da so vse vhode v areno blokirali specialci, nekega prodajalca mercha premami, da mu razkrije, kaj se dogaja – policija je na koncert zmamila skrivnostnega serijskega morilca, imenovanega Mesar. Ta arena, ta koncert je past zanj. Jasno, Mesar je Cooper. Ker je Trap, ki malce spominja na De Palmove Kačje oči (odvrtele so se v športni areni), posnel M. Night Shyamalan, pričakujte preobrate, žanrske piruete in absurdne klimakse, ozaljšane z obešenjaškim, skoraj hitchcockovskim humorjem, ki vas mimogrede sili tudi v perverzno navijanje za serijskega morilca – nenehno upate, da mu bodo zabavni triki, s pomočjo katerih skuša pretentati »sovražno« okolje in se izmuzniti, uspeli. Pazi, Mesar! Zbeži! Tesno bo! Napeto!