Cold Meat

Cold Meat je ledeni B-triler, v katerem ni nihče to, kar se dela, da je. Prav tako nihče ni to, kar misli, da je. Še huje: niti sam triler ni nikoli to, kar se dela, da je. Skuliranost je tu najvišja oblika tesnobe, zen najvišja oblika napetosti, generičnost najvišja oblika presenetljivosti, minimalizem najvišja oblika krutosti. Vse skupaj se začne ponoči, na cesti, pod ničlo – in ker predbožični Kolorado pustoši snežni vihar, je restavracija, v kateri se ustavi David (Allen Leech), prazna. Tam je le natakarica Ana (Nina Bergman), ki jo začne terorizirati njen zapiti, nestabilni, nasilni bivši mož Vincent (Yan Tual), tako da David dobi priložnost, da to utelešenje toksičnosti razoroži s kombinacijo retorične spretnosti, zenovske mirnosti in vljudne zbranosti. Toda tudi njegov prtljažnik ni prazen. Mizoginija je epidemična. Boja za oblast ni nikoli konec. Vincent se ne odpove besu kastriranega moškega, a ugrizne več, kot lahko požre, Ana pa v grozi ugotovi, da je obsojena na Vincentove iteracije, a je utrjena, kraljica preživetja – emancipacijo je sfurala v kuhinji, spalnici in za šankom. Serijskega morilca je vajena.

Vrvež v moji glavi 2

Riley, vneta hokejistka, se vrne, le da jih zdaj šteje trinajst. Postarala se je le za dve leti, toda – kakšna razlika: ker pade v puberteto, se število čustev, ki ji »mešajo« in »medejo« glavo, pomnoži, saj Veselje, Strah, Jeza, Gnus in Žalost, ki so povzročali Vrvež v moji glavi, dobijo tekmice – Zavist, Sramoto, Puščobo in Tesnobo. Čas je, da se Riley, ki sestavlja hokejsko ekipo (kar je tako, kot bi sestavljala svojo zasebno vojsko, svojo milico), pripravi na kapitalizem – na radikalizacijo, dirko, darwinizem, mreženje in flirtanje, boj za ugled in položaj, non stop tekmovanje, ki poraja tako zavist in sramoto kot puščobo in tesnobo, posebej tesnobo, ki jo Riley ljubi kot samo sebe, navsezadnje, tesnoba jo pripravlja na nepredvidljivo patologijo prihodnosti, na strašne reči, ki bi se lahko zgodile. Veselje et consortes krenejo v protinapad, kar pa je logično:

Ezra

»Kdo pravi, da avtisti ne znajo komunicirati,« vzklikne Max (Bobby Cannavale), ko se vrne iz sobe, v kateri je dal spati Ezro (William Fitzgerald), svojega avtističnega sina. »Odličen komunikator je,« doda. Sam je sicer stand-up komik, a ne zna komunicirati. Jenna (Rose Byrne), Ezrova mati, ga je zapustila, z vsemi je v vojni, bari, v katerih nastopa, so še vedno majhni, njegovi vici so tako fiktivni, kot so fiktivne pesmi v filmih o fiktivnih rokenrol bendih, en passant napade zdravnika, ker se mu zdi, da sinu daje napačne tablete (takšne, kakršne dajejo »duševno bolnim kriminalcem«). Nenehno je na robu živčnega zloma. Celo iz Stana (Robert De Niro), svojega povsem umirjenega očeta, pri katerem živi, potegne fuck-you tornado.

Joan Baez: Jaz sem hrušč

Joan Baez je bila soprano aktivizma in protesta – soprano revolucije. Imela je popoln, natančen, idealen glas, perfect pitch, mesijansko čist, jasen kot moralni imperativ, spremljevalec njene zasvojenosti z bojem, ali kot sama pravi: »Imela sem pravi glas v pravem trenutku.« Blagor protestu. Blagor aktivizmu. Blagor revoluciji. Objela je Boba Dylana, ko je bil še nobody, a jo je pustil, ko je postal somebody. Ne da je kdaj to prebolela. Njene stene so še vedno polne njegovih fotografij, njen štikel Diamonds & Rust – »Here comes your ghost again« – je večni spomenik njuni romanci. Pa je objela protivojno gibanje (in protivojnega protestnika Davida Harrisa), a se je vietnamska vojna zlagoma končala (in David tudi). Nič hudega – prišle so nove in nove vojne, nove in nove krize, nove in nove družbene katastrofe. Pravih trenutkov, ki so klicali pravi glas, ni nikoli zmanjkalo. Joan Baez, hči kvekerjev, Mehičana in Škotinje, je v mladosti okrog tekala bosa in dolgolasa in si domišljala, da je devica Marija, a je kmalu spoznala, »da nisem svetnica, temveč trušč,« pove v dokuju Joan Baez: Jaz sem hrušč.

Kriminalizacija tovarištva

Motoristi, ki jih je posnel veliki Jeff Nichols, avtor filmov Nasilne zgodbe, Zaklonišče, Mud, Loving in Midnight Special, je film o rojstvu nove subkulture. Ko Johnny (Tom Hardy), čikaški tovornjakar (poročen, dve hčerki), sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja na televiziji vidi Divjaka (1953), kultni film o motoristični tolpi, ki jo pilotira Marlon Brando, alias Johnny, je tako navdušen, da tudi sam ustanovi motoristični klub. Jasno, v hipu postane vodja, atraktiven, avtoritativen in karizmatičen kot Marlon Brando (s pridihom pobesnelega Maxa Rockatanskyja), magnet za lokalne upornike brez razloga, izobčence, odpadnike in vagabunde, ki ne sodijo nikamor, razen v motoristični klub, ready made oblikovalec in ojačevalec moške identitete.

Lev Predan Kowarski / Direktor fotografije, ki ga žene celovita skrb za filmsko umetnost

V zadnjih petih letih se je podpisal pod fotografijo uspešnih domačih celovečernih filmov, kot so Človek s senco Eme Kugler, ki je na filmskih festivalih po svetu prejel več kot sto nagrad, celovečerni prvenec Moja Vesna Sare Kern, ki je svetovno premiero doživel na berlinskem filmskem festivalu, ter domača senzacija Pr’ Hostar 2‰ režiserja Luke Marčetića, eden najbolj gledanih slovenskih filmov vseh časov. Ustvarjalno navezo z Marčetićem je nedavno kronal še z režiserjevim avtorskim prvencem Dekle noči, katerega snemanje se je končalo pred dvema mesecema, na prihod v domače kinematografe pa trenutno čakata še celovečerni dokumentarni prvenec Maje Prelog Cent’anni ter lani posneti celovečerni prvenec Urške Djukić Little Trouble Girls. Širok nabor filmov, med katerimi je veliko prvencev, priča, da je Lev Predan Kowarski (1986) trenutno eden najbolj plodovitih in iskanih direktorjev fotografije mlajše generacije pri nas.

Actress: Statik

Darren Cunningham že dolgo velja za elektronskega auteurja, graditelja lastnih zvočnih svetov in kovača svojega producentskega jezika, ki je v zadnjem desetletju morda izgubil pri ostrini in inovativnosti, a ga kljub temu še naprej odlikuje neka pristna raziskovalnost. Londonski posebnež na svoji deseti plošči nadaljuje z gojenjem prepoznavnega »hauntološkega«, v avro misterioznosti ovitega, z vinilnim prasketanjem zaznamovanega, dubovsko razsežnega techno in IDM izraza. Izrazito atmosferični album, ki zveni kot emisija iz nekega neotipljivega medprostora in bo zrajcal fene dvojca Autechre, zaznamujejo precej odprti, »zračni« aranžmaji z nežno božajočimi melodijami, ki spodbujajo dolge notranje dialoge.

Peggy Gou: I Hear You

Južnokorejska superzvezdnica Peggy Gou, velikanka glasbene industrije, modna influencerka, didžejka, producentka in pevka, je v osemletni karieri podpisala že toliko nalezljivo spevnih (in pretirano predvajanih) uspešnic, da je kar težko verjeti, da je I Hear You šele njen prvenec. Plošča je priletela na krilih vesoljnega hita (It Goes Like) Nanana, in pravzaprav dobršen del komadov, ki ga obkrožajo, zveni kot odvečno polnilo, zato se zdi dolgometražni format izdelka skorajda nekoliko nesmiseln. Čeprav gre za slogovno dokaj bogato ploščo, ki krmari med nostalgičnim downtempom in evforičnim (evro)housom, gre za dokaj enoličen izdelek, saj je avtorica tako močno zazrta v specifično estetiko devetdesetih let, da je precej zazankana v prežvečene vzorce, kar nemalokrat vodi v spotikanje ob klišeje.

Kaytranada: Timeless

Novi album kanadskega kovača na robu zvezdništva elektronske sodobnosti ne prinaša nič zares novega. Kaytranado poznamo predvsem kot dostavljavca spoliranih, visoko plesnih, pretežno r&b-jevskih, totalno spevnih elektro pop štikelcev in tokrat ni nič drugače. Timeless je visok kupček neštetih bonbončkov kratkih pjevalic, nepregledne množice vokalnih gostovanj in redkih instrumentalov, ki se udobno, ležerno in sladko zibljejo v nežnem primežu klubskega zvoka. Zbirka vinjet, ki praktično v celoti služi nezagnanemu džuskanju nekje ob morju ob sončnem zahodu. Zanesljiva služba za dostavo sladic plesnega popa: tehnično obvladovanje obrti 10 točk, domiselnost 0 točk.

Charli XCX: Brat

Vselej nekoliko drugačna, za zvezdniški sistem neprilagojena, lucidno samoironična, »človeška, vse preveč človeška« britanska pevka Charli XCX se vrača v velikem slogu … Z zrelo, lirično in zvočno vseskozi intrigantno plato, ki se napaja iz nje nih h ype rpop k or e nin ( plo -ščo sopodpisujejo dolgoletni sodelavec A.G. Cook iz založbe PC Music, ob njem pa še Gesaffelstein, Hudson Mohawke in številni drugi), sodobnih klubskih zvokov in bleščičastega elektropopa iz zgodnjih let drugega tisočletja (electroclash). Industrijo, ki je v neprestani krizi identitete, že leta mučijo razni anahronizmi in zadušljiva nostalgija. Vse preveč je pastiša ali novih interpretacij znanih viž, ki vnaprej jamčijo odziv (koliko melodij s preloma tisočletja ste lahko nedavno slišali v sodobnih pop produkcijah?). XCX je ena redkih ustvarjalk, ki znajo delati pop, kakor bi ta moral zveneti v letu 2024.

Raul Hilberg: Uničenje evropskih Judov

Hilberg ne prinaša le kronologije protijudovskih ukrepov in pobojev, ki so presegli pet milijonov mrtvih, ampak išče poti razumevanja, kako je bilo to mogoče. Že 500 let so v Evropi preganjali Jude, jih tlačili v gete, izvajali nad njimi pogrome in oblikovala se je tradicija, da od protijudovskih režimov niso bežali, ampak so z njimi živeli. Enako tudi pod Hitlerjem. Ko je antisemitizem prešel v plinska taborišča smrti, je med žrtvami vladal mehanizem potlačitve – to ni to. Celo za krematorij so sami Judje uporabili evfemizem »pekarna«, človeka, ki ni mogel več delati in ga je čakala plinska celica, so imenovali »musliman«. Trudili so se, da bi zadnjo izkušnjo naredili znosno, da bi smrt naredili lahko. Od tod neverjetni slogan – »živeti eno uro je še vedno živeti«. Nacistična stran, ki je sejala smrt, jo je prikrivala s svoje strani: za transportirane v pogubo so rekli, da gredo na delo na vzhod, ubijanju sto tisočev so rekli »končna rešitev«, cinični Eichmann je opravljal le birokratsko delo brez čustev sovraštva, rabinu je celo plačeval za ure učenja hebrejščine. Drugače v ZDA, kjer so časniki od leta 1943 poročali o genocidu, a vlada ni uslišala zahteve judovske občine v New Yorku, naj zbombardira železniške proge in Auschwitz. Vojne operacije so imele prednost, od holokavsta so pogledali stran. Delo ni pisano moralistično, tako avtor spremlja tudi nacistično birokracijo, ki se je ubadala z definicijo, kako razmejiti Juda od arijca znotraj družine: kdaj je mischling Nemec in kdaj prevlada Jud. Kdor prebere to knjigo, ne bo več lahkotno uporabljal besede genocid.

Edward St Aubyn: Patrick Melrose 4-5

V prvih treh delih o družini Melrose je angleški pisatelj Edward St Aubyn (1960) popisal Patrickovo mladost in zrelo odvisnost, ki izhaja iz očetovih zlorab. Natančno preračunavanje časa do odmerka, ki bi ga moral dobiti na newyorškem trgu, je izpisano hlastno, vročično, izredno prepričljivo. Prva knjiga se konča s splošno in duhovito jamrarijo bogatašev, ki pogosto nimajo sredstev za ohranjanje svojih posestev in se potem poročajo s kšeftarji in prodajalci na veliko, da lahko obdržijo gradove v blatu in zelenju. Predvsem zadnji od treh delov je imeniten vpogled v pritoževanje aristokracije, da še nikoli ni toliko ljudi toliko dolgovalo tako zoženi eliti, in njeno pomilovanje.

Sous la Seine

V Seni – pod Parizom – je orjaški in kanibalski morski pes, ki je nezadržen in nenasiten, tudi ekstremno nadarjen, Francozi, s policaji in triatlonci vred, pa so takšni kreteni, da mu sami – množično – skačejo v žrelo. Še ameriški najstniki v tistih dobro znanih slasherjih – Nočeh čarovnic in Petkih trinajstega – niso tako naivni, nerodni in bedasti.