Jeff Parker ETA IVtet: The Way Out of Easy

Sedem let prakse da brezhibne rezultate. Toliko časa je trajala vsakotedenska rezidenca improvizatorskih nastopov kvarteta ETA v miniaturnem losangeleškem klubu. Dolgotrajnost pomeni, da se ekipa res dobro pozna. Še pomembneje je, da se pozorno posluša. Tako kot njen prvenec je tudi nadaljevanje intimen dialog (štirigovor!) repetitivno potrpežljivega, a nenehnega (melodičnega) razvoja, v katerem ima uradni vodja, kitarist izjemnih referenc Jeff Parker, povsem enakopravno vlogo. The Way Out of Easy je visokokakovostno posnet venček štirih izjemno dolgih posnetkov, pri katerih je vodilo zmernost, finta pa ni v nameri, ampak v samem procesu. Z edinstvenim občutkom, brez ega.

Warrego Valles: TURBO

Protagonistki domačega kvirovskega undergrounda predstavljata tretji dolgometražni album. Gre za njuno prvo izdajo po skoraj petletnem diskografskem zatišju, značilno kaotičen zvok klubskih dekonstrukcij, ki sta ga vzpostavili na prvencu Botox (2018) in izpopolnili na plošči Save As (2019), pa sta v tem času obrnili na glavo, ga ukrotili in ukalupili v oprijemljivejše vzorce ter ga oplemenitili s sintetično bubblegum bass in hyperpop estetiko, ki se lepo ujema s to eklektično, hipereenergično mešanico (post)klubskih zvokov. Album najbolje deluje v trenutkih, ko neprizanesljivo razbija s hitrostnim happy hardcore štancanjem in pompoznim stadionskim trapom, malo manj pa, ko se avtorici v ironični maniri spogledujeta z elementi balkanskega turbofolka.

Michael Kiwanuka: Small Changes

Če ni pokvarjeno, ne popravljaj. Londonski kantavtor se na novi plati, prvi po petih letih, v ustaljeni navezi ponovno pajdaši s producentskima kompanjonoma Danger Mousom in Inflojem. Rezultat je predvidljiv, pa vendar nekoliko drugačen od preteklih studijskih druženj – v celoti je povsem zadržano nežen, nevsiljiv, intimen in že skoraj meditativno sedativen. Spremljava je še zmeraj retro-filmično-soulovska, a tokrat je orkestralna podpora postavljena precej v ozadje, prav tako zborčki spremljevalnih vokalov. Na albumu Small Changes so spremembe res pincetno majhne, tako rekoč vsi posnetki so si po (ne)intenzivnosti na las podobni, mehka ravnica pa je obdelana v pravi picajzlasti perfekcionizem.

Kendrick Lamar: GNX

Leto 2024 je po kitajskem koledarju leto zmaja, v glasbeni industriji pa je to nedvomno leto Kendricka Lamarja, saj si je v raperski igri prestolov letos suvereno izboril vrhovni položaj, zdaj pa ga je še dodatno zacementiral z albumom presenečenja. Ravno, ko se je polegel prah, ki ga je dvignil najrazvpitejši raperski beef 21. stoletja, Lamarjeva pravda z Drakom, je ustanova Recording Academy, podeljevalka grammyjev, objavila seznam letošnjih nominirancev. Not Like Us, Lamarjev odločilni udarec v tem sporu, je za nagrado nominiran v kar petih kategorijah, tudi za komad leta, kar je javnost prepoznala kot institucionalni blagoslov Kendrickove krone, s katerim je bil Drake še uradno odstavljen. Sočasno je bil Lamar izbran za nastop na športnem spektaklu Super Bowl, kar je čast, ki navadno pripade najbolj priljubljenemu izvajalcu leta, torej si je raper položaj izboril, čeprav letos sploh ni izdal albuma. No, vse do petka, ko nas je kot strela z jasnega doletel album GNX.

Arne Hodalič: Moje svetlobe

V njegovih knjižnih fotoalbumih dominirajo fotografije, tu pa je za odtenek v prednosti besedilo. To teče kot pri Sindbadu Morjaku v Tisoč in eni noči – s pripovedovanjem peripetij s potovanj pritegne bralca, sploh, ker zgodbe ilustrirajo še zgovornejše fotografije. Pri tem tokrat postavlja v prvi plan zaplete in probleme, povezane s tem, kako sploh priti v izbrane kraje ter tam posneti iskane prizore. Njegov sistem je namreč kapriciozen – izbira področja in situacije, do katerih slehernik in tudi lovci na fotografije ne pridejo: najsi bo ekstravagantni mafijec v Južni Ameriki, ki ima nepojmljivo zbirko umetnin in arheoloških artefaktov, iskalci afrodiziaka iz morskih kumar pod ledom Sahalina, sibirsko ljudstvo Nencev, ki živi nad polarnim krogom, staroselski Kogiji v Kolumbiji, kjer gore dosežejo 6000 metrov višine vsega nekaj deset kilometrov od morja, ali pa večmesečno potovanje z jadrnico pod poveljstvom kapitana supermana v francoski odpravi L’esprit de Bougainville. Delovni življenjepis, ki ga tvori več kot dvajset poti, prinaša skrajno intrigantno čtivo. Veliko bolj skop pa je v osebni biografiji, tu resda razkrije delček v dveh črticah: KuhArne in GlasbArne, a le na hitro omeni odraščanje ter na kratko popiše tri svoje dive, svoje navdušenje nad njimi, pozabi pa na samega sebe. Piše namreč linearno, s koraki zanesljivo stopa naprej, izpusti pa dileme, kratke stike, preobrate, neuspehe, razočaranja in vse, kar sodi v tkanje medčloveških odnosov in v spreminjanje samega sebe. Kar je sicer dosledno v skladu z njegovim načelom: delam, torej sem; cepljenim na bonvivansko noto: delaj, kar te veseli, in nikoli več ti ne bo treba delati.

Tone Frelih: Kalne vode

Tone Frelih (1945) je serijski pisec kriminalk, zato ni čudno, da se je v petnajstih letih od izida romana Usodna laž, s katerim se je serija pričela, kadrovsko menjala in pomlajevala tudi ekipa kriminalistov, ki rešujejo umore. Pri tem je značilno, da so Frelihovi vodje preiskav osebnostno neizstopajoči; Dornik, prvi v vrsti, je bil skoraj mož brez posebnosti, profesionalec, ki je strogo ločeval zasebno od poklicnega, čeprav ga je pisanje spremljalo tudi zasebno. Habiča, njegovega naslednika, so hoteli po nepopustljivem drezanju v afero z orožjem, tokrat z letali pilatus, v katero so bili vpleteni najvišji, kazensko in poniževalno premestiti. Nakar je, simptomatično za slovensko kriminalko, pobegnil med zasebnike, vendar je tudi tokrat povezan s primerom, saj je po moževem naročilu oprezal za izginulo. Zato sodeluje z Lenko Meglič, ki zdaj sicer suvereno vodi preiskavo izginule bančne uslužbenke, vendar ji nasveti izkušenega kolega pridejo še kako prav. Predvsem nasveti, kako pridobiti dokaze, da bi imeli pred sodiščem neizpodbitno veljavnost.

21. Animateka bo pokazala, zakaj se živali ne bojijo konca sveta

Če boste hoteli videti enega izmed najboljših filmov leta, boste morali na Animateko, mednarodni festival animiranega filma, ki se bo – v Kinodvoru, Kinoteki in Stari mestni elektrarni v Ljubljani – odvrtel med 2. in 8. decembrom. Ja, eden izmed najboljših filmov leta je animiran – in ni ameriški ne francoski, britanski ali italijanski, temveč latvijski. Spomnite se Biblije: Bog je bil tako jezen na ljudi, ki so, kot bi rekel Predinov Praslovan, zajebali vse, kar se je zajebat dalo, da jih je zalil s povodnijo. Pri življenju je pustil le Noetovo družino – in živali. Valovanje, briljantna stvaritev Gintsa Zilbalodisa, ki ni le mojstrovina, temveč definicija animiranega filma, izgleda kot nadaljevanje Biblije – tu je Bog očitno že tako razkačen, da pri življenju ne pusti niti Noetove družine. Ne, pri življenju ne pusti niti vzorca človeštva. Zemljo nasledijo živali, ki se brez besed zapodijo za sivo-črno mucko, toda zlagoma se na čolnu, verziji Noetove barke, oblikuje solidarna živalska ekspedicija (mucka, kapibara, lemur, labradorec in ujeda), ki drsi po reki in brez dialogov občuduje monumentalne ruševine izumrle civilizacije, novi krasni svet brez ljudi – čisti, ganljivi, ekspresivni, pustolovski, radikalni, transcendentni, mijazakijevski zen. Ne, živali ne govorijo – besede bi vse pokvarile. Bile bi odveč. Sveta ni več. Izginil je. Uničile so ga živali, ki so govorile. In drugi val povodnji – verjetno ekstremne posledice podnebnih sprememb – šele prihaja. Ljudje bodo živali ogrožali še dolgo po svojem izumrtju.

Območje preživetja

Postapokaliptični šoker Območje preživetja, v katerem so redki preživeli pred orjaškimi, pošastnimi, insektoidnimi predatorji, ki so pred tremi leti požrli človeštvo, varni le nad 8000 čevlji nadmorske višine, potemtakem nad 2438 metri, deluje zelo alpsko – no, zelo slovensko. Če bi se dogajal v Sloveniji, bi bili Slovenci, ki bi preživeli uvodno apokalipso, na Dovškem Gamsovcu, Pelcu nad Klonicami, Mali Grintovec, Škrnatarici in Vršakih že na varnem, medtem ko bi bili na Koroški Rinki, Kukovi špici, Črnem voglu in Križu križani in odpisani – bili bi prenizko. In ko bi jih trgali, cefrali in žrli predatorji, bi lahko preklinjali – nad tisoč metri je vse dovoljeno. »Ne vemo, zakaj smo varni nad 2438 metri,« slišimo v Območju preživetja, toda stavim, da to vstajenje predatorjev ni brez zveze s podnebnimi spremembami. Ne da to ljudi zadrži nad 2438 metri – če bi jih, potem ne bi bilo filma. Groze. Napetosti. Šokerja.

Žlehtnoba

V Čarovniku iz Oza (1939), posnetem po romanu L. Franka Bauma (1900), sta ob Dorothy, Totu, Čarovniku, Strašilu, Levu in Pločevinku tudi dve čarovnici, dobra in hudobna – Glinda in Almira. Hudobna je sicer v Baumovih zgodbah brez imena, a je res hudobna (v črnem, zelene polti, oborožena s »telekinetičnimi« uroki in letečimi opicami), Žlehtnoba, dekonstrukcijska predzgodba Čarovnika iz Oza, posneta po romanu Gregoryja Maguirea (1995) in broadwayskem mjuziklu (2003), pa vse postavi na glavo, saj se – v flešbeku, v Glindini pripovedi – izkaže, da je Elphaba (Cynthia Erivo), kot se po novem imenuje hudobna čarovnica, v resnici dobra in da je »perfektna« Glinda (Ariana Grande) v resnici zlobna, prežeta s plitvo ošabnostjo, sebičnostjo, narcizmom, grandomanijo.

Julie molči

Julie (Tessa Van den Broeck) je odlična tenisačica, veliki belgijski teniški up, ponos prestižne teniške akademije. Svoje življenje je podredila tenisu. Onstran tenisa – onstran nonstop treningov – ni ničesar. Ko pa neka tenisačica, nekdanji up, Juliejina predhodnica, naredi samomor, sprožijo preiskavo proti njenemu trenerju, ki je zdaj Juliejin trener. Suspendirajo ga. Preiskava strese akademijo. Toda Julie, ki naj bi pričala, sklene, da bo raje molčala.

Najboljši ali najslabši film tega tisočletja?

Ker sem o Coppolovem Megalopolisu, ki ga imate lahko za najboljši film tega tisočletja ali pa za najslabšega (odvisno pač od tega, kaj v tem tisočletju pričakujete od filma), že obširno pisal v liffovskem tekstu, naj zdaj, ko je prišel na velika platna, poudarim, da je to original in singular, utopični film o distopiji, potovanje v srce teme, konceptualni festival Izgubljenega raja, po malem 1984, po malem Mi, po malem Krasni novi svet, po malem Ognjemet ničevosti, po malem Vihar, po malem Nasledstvo, reimaginacija Mannovega Propada rimskega cesarstva, superjunaški manifest vprašanj, dilem, idej, izjav, poant, non sequiturjev, hamletizmov, prostih asociacij in citatov ( je bil tisto Rousseau, Plutarh ali Mark Avrelij?), divjina, v kateri je nastala Apokalipsa zdaj!, monumentalna gesta, psihedelična satira, dekonstrukcija ameriške gotike, tiktakanje civilizacijske kukavice, študija neoliberalnega vampirizma, emersonovski esej o strmoglavljanju Republike, kaligulizacija resničnostne družbe spektakla, odmotavanje fašizma, ultimativna stava, screwball obsesija, filmska perverzija, magnum opus tveganja, pretiravanja in preseganja, pravljica, umetnina, bolj nora od sveta, v katerem je nastala.

Slovenci so v svoji zgodovini posneli jebeno malo filmov o ljubezni

Ona je Maja, on je Blaž. Ona je on, on je ona. Ona je njegov odsev, on je njen. Ona se boji, da bi ostala sama, on kolesari. Ona sanjari, on ima jasne plane. Ona nikoli ničesar ne konča, on ima vizijo. Ona ga ima za polbožanstvo, on hoče postati arhitekt. Ona ima empatijo, on ima issue z očetom. Ona čuti nerazložljivo praznino, on zboli. Najde ga na tleh v kopalnici – ne more dihati, bruha. Redka bolezen. Šlogajo mu smrt. On se zdravi – ona ga snema. On sika – ona mu stoji ob strani. On okreva – ona ga snema. In snema in snema. In snema ga, ko se potem odpravi na kolesarski giro (od Dolomitov do Etne), ki naj bi ga vrnil v življenje in potrdil, da je zdrav. Giro naj bi njun odnos stabiliziral, a ga destabilizira. On ječi, brenči, renči – ona ne razume, zakaj misli, da ta, ki ni premagal levkemije (in smrti), ničesar ne ve. Ona ne razume, zakaj je tako agresiven – on se brani, da je lahko preživel le tako, da je postal »tough motherfucker«, »raketa«, »robot«, »fakin štrom«. On je na veliko veselje producenta Roka Bička tako intenziven, kot da hoče oskarja – ona je ljubezen njegovega življenja.

Žan Tetičkovič / Bobnar in skladatelj, ki je v svetovni prestolnici jazza našel novi dom

Žan Tetičkovič je eden naših najvidnejših jazzovskih bobnarjev in skladateljev mlajše generacije, ki se kljub razmeroma rosnim letom – rojen je leta 1991 na Ptuju – lahko pohvali z obsežnim opusom in pestrim življenjepisom. Ta je natrpan s številnimi prestižnimi lovorikami (med drugim je bil že trikrat ovenčan z nagrado ASCAP Young Jazz Composers Award), nastopi na slovitih prizoriščih (tako velikih dvoranah kot kletnih klubih) in sodelovanji z veličinami z mednarodne jazz scene, kot so Kyoko Oyobe, Troy Roberts Kelly Green in Yosvany Terry. Kot notni graver je delal v studiih velikanov, kot so Jack Dejohnette, Ron Carter in celo Wayne Shorter. S slednjim je le nekaj mesecev prej, preden je legendarni saksofonist umrl, sodeloval pri ustvarjanju njegovega poslednjega projekta, opere Ofelija.