Sebastian Cavazza / Igralec, ki se v prihodnosti vidi za kamero

Posebne predstavitve ne potrebuje. Sebastiana Cavazzo (1973) že desetletja spremljamo v najvidnejših domačih filmskih, televizijskih in gledaliških produkcijah, kot mrki in introvertirani Taras Birsa je v miniserijah Jezero, Leninov park in Dolina rož, nastalih po knjižnih predlogah Tadeja Goloba, pred zaslone prikoval vso Slovenijo. Svoj v hipu prepoznavni glas je posodil še številnim risankam in radijskim igram. Še več, v zadnjih letih se je kot zaželen in spoštovan igralec uveljavil v regiji, vse bolj iskan je širše po Evropi. Kot vsakdo, ki prihaja iz družine uveljavljenih umetnikov, se tudi sam nikoli ne bo mogel izogniti primerjave s svojim očetom, legendarnim igralcem Borisom Cavazzo, a mu je s trdim delom in prepoznavnimi vlogami uspelo ustvariti zavidanja vredno kariero, za katero se zdi, da je prav zdaj na vrhuncu.

Peter Gabriel: i/o

Peter »Sledgehammer« Gabriel si vzame čas. Čeprav v zadnjih desetletjih ni bil povsem tiho, je njegov novi, deseti album prvi z novim avtorskim materialom po zajetnih 22 letih. Če to ni dovolj nezaletavosti, je še bolj nenavadno, da se je s ploščo i/o začel ukvarjati davnega leta 1995 (!), kar pomeni, da je ta po polžje nastajala neverjetnih skoraj 28 let. V novem tisočletju jo je večkrat pregnetel, presnel, popravljal, premiksal ... Končno je tu in seveda ne more biti čisto običajna: i/o je neke vrste dvojni paket, saj vse posnetke lahko poslušamo v dveh različnih (bright-side in dark-side) miks različicah. V obeh pa lahko občudujemo staromodno prepričljiv songwriting in filigransko produkcijsko obrt.

Obito: The Void

Bor Prokofjev je frišno ime domače beatmakerske scene, ki se z drznim debijem za ljubljansko beat institucijo postavlja ob bok talentom mlajše generacije, kot sta YNGFirefly in Nikson, znana po levopolnih, neortodoksnih, abstraktnejših pristopih k hiphop produkciji. Prvenec prinaša zbirko zapacanih, opletajočih, aranžmajsko igrivih, psihedelično obarvanih beatov s poudarjenimi nizkimi frekvencami. Njegovim prijetno »jecljajočim«, »nekonsistentnim« ritmom dodatno dimenzijo vdahnejo atmosferični elementi (padi, sinti) in fin nabor samplov, od rim starošolskih pljuvačev do retro ženskih vokalov v liniji legendarnega Edana in sorodnih imen. Razpoloženjski beati z močnim značajem, ki balansirajo med intenzivnostjo in opojnostjo.

Actress: LXXXVIII

Britanski producent, ki smo ga v Mladini pred nastopom v Ljubljani leta 2018 označili za »nočnega slikarja opustošenih pokrajin«, je postregel s še enim dolgometražnim albumom, eterično in sila melanholično zbirko outsiderskega housa, ambientalnega tehna, IDM-a in celo abstraktnega hiphopa. Album sicer lepo obogati avtorjev opus, a se skrije v senci njegovih prelomnih albumov, izdanih v prvi polovici prejšnjega desetletja. Darren Cunningham ostaja zvest svojemu značilnemu zvoku, včasih celo preveč, saj se rad sklicuje na presežke iz kataloga. To ponekod stori precej neposredno, a tovrstne reference vselej dekonstruira skoraj do neprepoznavnosti, zato mu ne moremo očitati, da reciklira, prav tako pa lahko v teh izrazito večplastnih kompozicijah ob vsakem poslušanju odkrijemo kaj novega.

Ali Sethi & Nicolas Jaar: Intiha

Čilsko-ameriški čudežni deček elektronske glasbe Nicolas Jaar se je po izdaji prvenca Space Is Only Noise (2011), ki je zbudil pozornost po vsem svetu, uveljavil kot eden vodilnih glasov svoje generacije. Toda tipični karierizem je obrnil na glavo, iz leta v leto zmanjševal medijsko prisotnost in se posvečal obskurnejšim, nišno usmerjenim glasbenim in interdisciplinarnim projektom, pri katerih so bili v ospredju izobraževanje, grajenje skupnosti in zvočno raziskovanje. Veliko se posveča tudi svoji založbi Other People, podpori novim talentom, kot je Aho Ssan, ki je letos nastopil v Ljubljani, in promociji eksperimentalne glasbe, kot je nedavna kompilacija Weavings 2. Jaar je diskretni »zvezdnik« brez menedžmenta, ki »zvezdništva« ni kapitaliziral. Ker ima palestinske prednike, je zadnje mesece, kot že dolgo prej, na širši elektronski sceni eden glasnejših kritikov izraelskega genocida nad Palestinci in zato deležen različnih izbrisov, kot je odpoved delavnice na münchenski Akademiji lepih umetnosti.

Reinhold in Diane Messner: Podobe smisla

Zvezdništvu preprosto ne more uiti. Ga je pa pri 75 letih žena prosila, da se odseli iz njenega stanovanja. Polomija življenja, sploh, ker je svojo lastnino poprej razdal otrokom. Toda mož lahko z eno potezo pride do milijonov. Osemdesetletnik, ki še enkrat pripleza na vrh sveta, je vnaprejšnji medijski hit.

Josef Winkler: Natura morta: rimska novela

Josef Winkler (1953), koroški pisec, je obseden s smrtjo, je tanatolog in zbirka zgodb in avtopoetskih izpovedi Trepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem že z naslovom poudarja veliko občutljivost, ko lahko las prebije kožo, to edino zastavo, kot bi rekel Curtio Malaparte v Koži. S citatom iz tega dela pisec začne in z drugimi citati kolegov nadaljuje, piše čez njihove ugotovitve, zaostruje in polemizira, zato so zgodbe polne obsesivnih podob, fascinantnih in estetiziranih vzorcev in ponovitev. To nas od smrti v vseh pojavnih oblikah za čuda ne oddaljuje, temveč zadrsa vedno bližje črni luknji izničenja.

Leave the World Behind

Film Leave the World Behind – sicer tipična Netflixova apokaliptika (Bird Box sreča Don’t Look Up), vrhunska študija nevidnega terorja – vas bo znerviral. Ko se premožni zakonski par (prof. Ethan Hawke in oglaševalka Julia Roberts), naveličan New Yorka in ljudi in stresa, za vikend s sinom in hčerko preseli v razkošno state-of-the-art vilo na Long Islandu, se začnejo hitro dogajati čudne, nepojasnljive, strašljive reči: tanker – kombinacija plazu iz Östlundove Višje sile in morskega psa iz Spielbergovega Žrela – zapelje na plažo, med ljudi, ki se kopajo in sončijo, samovozeči avtomobili se zaletavajo drug v drugega, letala padajo z neba, okoli hiš se kopičijo uročeni jeleni, ljudem izpadajo zobje, ušesa trga oglušujoč, boleč zvok. Telefoni so mrtvi. Internet ne deluje. Ptičem se – v slogu Hitchcockovih Ptičev – meša. Ljudje blaznijo. Liberalizem odpove. Kaos pa je – v slogu Forsterjeve Svetovne vojne Z – čedalje hujši. Kot bi rekel Hamlet: »Svet je iz tečajev.« Pa še lastnik te vile (Mahershala Ali), vljudni finančni svetovalec, se hoče s hčerko (Myha’la Herrold) na vsak način vseliti nazaj v vilo, ker je New York doživel totalno zatemnitev, a tudi on se – tako kot Roberts in Hawke – le začudeno, panično sprašuje: kdo je za vsem tem? Kitajska? Koreja? Iran? Nezemljani? Trump? Pučisti? Kibernetski napad?

Prehodi

Ljubezen je kaos. Če bi bil ta uvid oseba, potem bi bili Prehodi njegova biografija. Tomas (Franz Rogowski), nemški filmski režiser, totalni control freak, tipični tiran, »Herr Freiburg«, obseden z detajli in niansami, na neki zabavi spozna Agatho (Adèle Exarchopoulos), pariško učiteljico, ki ga odpelje v posteljo. Toda Tomas je poročen – ne z žensko, temveč z moškim, elegantno samozatajenim dizajnerjem Martinom (Ben Whishaw). Pa vendar ko pride domov, ne skriva: »Martin, veš, kaj sem počel sinoči? Seksal sem z žensko. Začutil sem nekaj, česar nisem že dolgo.« Martin – presenečen, zgrožen, šokiran – se čuti izdanega. Tomas vzneseno doda: »Bilo je razburljivo, bilo je nekaj drugega.« Ljubezen je vedno nekaj drugega – nekaj, kar te razburi. In zmede. Tomas je še vedno razburjen – in zmeden. In drgetajoč. »V redu bo,« ga miri Martin. Ne bo. Nikoli ni. Ljubezen te opustoši. Tomas – gej, ki se zaljubi v žensko – ne ve, kaj bi. Vse trdno se stali, svet se podre. Ko fukata (strastno, divje, požrešno, nenasitno, kot da bo konec sveta), Agatha dahne: »Preglasen si.« Ljubezen je performans, body art. Sili te v pretiravanje – in v samoponiževanje. Prisili te, da poveš preveč – da si melodramatičen, osladen, kičast. Da nisi ti – da se tvoji identiteti zamegli, da izgubiš oblast nad sabo, da pozabiš na samopodobo. Ljubezen te osmeši. Spodmakne ti tla. Ljubezen, ki jo doživlja Tomas, je res »nekaj drugega« – presenetila ga je. Šokirala.

Ptičar

V nemih filmih nisi nikoli vedel, ali človek spi in sanja ali pa je mrtev. Robert Černelč, slikar in filmar, to »nemo« dvoumnost razstavi v Ptičarju, v katerem se zdi, da Ana (Maruša Majer) sanja nemi film – Slepe soproge, ki jih je leta 1919 posnel Erich von Stroheim. Vsakič, ko zaspi (ali umre?), se prikažejo inserti iz nemega filma o ameriškem doktorju (Sam De Grasse), ki svojo ženo (Francelia Billington) – odlično, a nesojeno pianistko – pripelje v mirne, nestresne Dolomite, kjer jo začne zapeljevati galantni, muzikalični avstrijski častnik (Erich von Stroheim). Doktor je »slepi soprog« – svojo ženo, ki jo mučijo hude sanje, v katerih prst postane pištola, zapostavlja, njenega nezadovoljstva in njene ljubezni ne opazi. Tudi Ano, skladateljico, ki piše partituro za Slepe soproge, mož Ivo (Dejan Berden), sicer rejec in prodajalec ptičev, pripelje v mirni, nestresni prekmurski zaselek (nedaleč od Prosenjakovcev), kjer kupujeta hišo – pred njima je še dolgo skupno življenje, si mislite. Ne, ni. In ko se izkaže, da je Ana fatalno zbolela, se vprašate: je nemi film Slepi soprogi le hrbtna stran njene »neme« zgodbe – in njenega »nemega« zakona? Je Ivo le »slepi soprog«, ki Anine umetniške, ustvarjalne narave ni potešil (navsezadnje, še naslova filma La grande illusion ne zna izgovoriti)? So kletke, v katerih ima ptice, le metafore kletke, v kateri je obtičala in obnemela Ana, »rumeni kanarček«? Sam ne govori veliko. Skoraj nič. Ana prav tako v glavnem molči. Ju je utišala njena bolezen ali pa nam skuša resnico o tem, kar ju je utišalo, »razkriti« nemi film Slepi soprogi, v katerem je »prizor s ptičkom«, ki ga cinefilski pilot – kraljlearovsko-depardieujevsko-wellesovski Pavle Ravnohrib – ne more pozabiti? Kdo je bil tu avstrijski častnik – pilot? V Dylanovem štiklu Blowin’ in the Wind bi odgovor poznal le veter – v Ptičarju odgovor pozna le nemi film. Nemi film? Ja, nemi film Slepi soprogi, ki komentira eliptično dogajanje.

Pouch Envy / Producent elektronske glasbe in didžej, ki si je ime ustvaril v newyorškem podzemlju

Ko je sloviti producent Pearson Sound, eden izmed protagonistov britanske basovske glasbe, prejšnji petek zaradi bolezni odpovedal nastop v ljubljanskem klubu Channel Zero, je bilo organizatorjem nemudoma jasno, kako zapolniti vrzel v programu. Na letnem obisku domovine je bil namreč Pouch Envy, mladi celjski producent, didžej in songwriter (rojen je leta 1999), ki sicer živi in ustvarja v New Yorku, kjer je v zadnjih letih na podzemni klubski sceni pustil močen pečat. Na drugem nastopu v Ljubljani – prvič je kot Pouch Envy pri nas leta 2020 nastopil na festivalu Grounded – se je predstavil z avtorsko produkcijo tako imenovanih club editov, divjih klubskih koračnic, zmiksanih z a capella verzijami brezčasnih pop komadov, ki so postali stalnica v setih številnih mednarodno priznanih didžejev. Takšen pa počasi, a suvereno, postaja tudi sam.

Blockhead: The Aux

Skoraj 20 let je že minilo od prelomnih Blockheadovih prvenstvenih dosežkov kolažnega instrumentalnega hiphopa. Potem pa je trajalo kar nekaj albumov, da je prekinil molk in začel za svoje avanture novačiti razne emsije. The Aux je vrhunec tega naborništva, saj na njem gostuje prava all-star zasedba raperjev ameriškega podgrudja. Na vsakem posnetku slišimo vsaj enega gosta, album pa se konča s pravim posse cutom. To je obsežna logistična operacija, ki je postregla s spodbudnimi rezultati. Podlage so pisane na kožo izbranemu gobezdaču, a hkrati ostajajo prepoznavno avtorske. Če potrebujete priročnik za začetnike pri odkrivanju ameriškega neodvisnega hiphopa leta 2023, ne iščite drugje.