Actress: Statik

Darren Cunningham že dolgo velja za elektronskega auteurja, graditelja lastnih zvočnih svetov in kovača svojega producentskega jezika, ki je v zadnjem desetletju morda izgubil pri ostrini in inovativnosti, a ga kljub temu še naprej odlikuje neka pristna raziskovalnost. Londonski posebnež na svoji deseti plošči nadaljuje z gojenjem prepoznavnega »hauntološkega«, v avro misterioznosti ovitega, z vinilnim prasketanjem zaznamovanega, dubovsko razsežnega techno in IDM izraza. Izrazito atmosferični album, ki zveni kot emisija iz nekega neotipljivega medprostora in bo zrajcal fene dvojca Autechre, zaznamujejo precej odprti, »zračni« aranžmaji z nežno božajočimi melodijami, ki spodbujajo dolge notranje dialoge.

Peggy Gou: I Hear You

Južnokorejska superzvezdnica Peggy Gou, velikanka glasbene industrije, modna influencerka, didžejka, producentka in pevka, je v osemletni karieri podpisala že toliko nalezljivo spevnih (in pretirano predvajanih) uspešnic, da je kar težko verjeti, da je I Hear You šele njen prvenec. Plošča je priletela na krilih vesoljnega hita (It Goes Like) Nanana, in pravzaprav dobršen del komadov, ki ga obkrožajo, zveni kot odvečno polnilo, zato se zdi dolgometražni format izdelka skorajda nekoliko nesmiseln. Čeprav gre za slogovno dokaj bogato ploščo, ki krmari med nostalgičnim downtempom in evforičnim (evro)housom, gre za dokaj enoličen izdelek, saj je avtorica tako močno zazrta v specifično estetiko devetdesetih let, da je precej zazankana v prežvečene vzorce, kar nemalokrat vodi v spotikanje ob klišeje.

Kaytranada: Timeless

Novi album kanadskega kovača na robu zvezdništva elektronske sodobnosti ne prinaša nič zares novega. Kaytranado poznamo predvsem kot dostavljavca spoliranih, visoko plesnih, pretežno r&b-jevskih, totalno spevnih elektro pop štikelcev in tokrat ni nič drugače. Timeless je visok kupček neštetih bonbončkov kratkih pjevalic, nepregledne množice vokalnih gostovanj in redkih instrumentalov, ki se udobno, ležerno in sladko zibljejo v nežnem primežu klubskega zvoka. Zbirka vinjet, ki praktično v celoti služi nezagnanemu džuskanju nekje ob morju ob sončnem zahodu. Zanesljiva služba za dostavo sladic plesnega popa: tehnično obvladovanje obrti 10 točk, domiselnost 0 točk.

Charli XCX: Brat

Vselej nekoliko drugačna, za zvezdniški sistem neprilagojena, lucidno samoironična, »človeška, vse preveč človeška« britanska pevka Charli XCX se vrača v velikem slogu … Z zrelo, lirično in zvočno vseskozi intrigantno plato, ki se napaja iz nje nih h ype rpop k or e nin ( plo -ščo sopodpisujejo dolgoletni sodelavec A.G. Cook iz založbe PC Music, ob njem pa še Gesaffelstein, Hudson Mohawke in številni drugi), sodobnih klubskih zvokov in bleščičastega elektropopa iz zgodnjih let drugega tisočletja (electroclash). Industrijo, ki je v neprestani krizi identitete, že leta mučijo razni anahronizmi in zadušljiva nostalgija. Vse preveč je pastiša ali novih interpretacij znanih viž, ki vnaprej jamčijo odziv (koliko melodij s preloma tisočletja ste lahko nedavno slišali v sodobnih pop produkcijah?). XCX je ena redkih ustvarjalk, ki znajo delati pop, kakor bi ta moral zveneti v letu 2024.

Raul Hilberg: Uničenje evropskih Judov

Hilberg ne prinaša le kronologije protijudovskih ukrepov in pobojev, ki so presegli pet milijonov mrtvih, ampak išče poti razumevanja, kako je bilo to mogoče. Že 500 let so v Evropi preganjali Jude, jih tlačili v gete, izvajali nad njimi pogrome in oblikovala se je tradicija, da od protijudovskih režimov niso bežali, ampak so z njimi živeli. Enako tudi pod Hitlerjem. Ko je antisemitizem prešel v plinska taborišča smrti, je med žrtvami vladal mehanizem potlačitve – to ni to. Celo za krematorij so sami Judje uporabili evfemizem »pekarna«, človeka, ki ni mogel več delati in ga je čakala plinska celica, so imenovali »musliman«. Trudili so se, da bi zadnjo izkušnjo naredili znosno, da bi smrt naredili lahko. Od tod neverjetni slogan – »živeti eno uro je še vedno živeti«. Nacistična stran, ki je sejala smrt, jo je prikrivala s svoje strani: za transportirane v pogubo so rekli, da gredo na delo na vzhod, ubijanju sto tisočev so rekli »končna rešitev«, cinični Eichmann je opravljal le birokratsko delo brez čustev sovraštva, rabinu je celo plačeval za ure učenja hebrejščine. Drugače v ZDA, kjer so časniki od leta 1943 poročali o genocidu, a vlada ni uslišala zahteve judovske občine v New Yorku, naj zbombardira železniške proge in Auschwitz. Vojne operacije so imele prednost, od holokavsta so pogledali stran. Delo ni pisano moralistično, tako avtor spremlja tudi nacistično birokracijo, ki se je ubadala z definicijo, kako razmejiti Juda od arijca znotraj družine: kdaj je mischling Nemec in kdaj prevlada Jud. Kdor prebere to knjigo, ne bo več lahkotno uporabljal besede genocid.

Edward St Aubyn: Patrick Melrose 4-5

V prvih treh delih o družini Melrose je angleški pisatelj Edward St Aubyn (1960) popisal Patrickovo mladost in zrelo odvisnost, ki izhaja iz očetovih zlorab. Natančno preračunavanje časa do odmerka, ki bi ga moral dobiti na newyorškem trgu, je izpisano hlastno, vročično, izredno prepričljivo. Prva knjiga se konča s splošno in duhovito jamrarijo bogatašev, ki pogosto nimajo sredstev za ohranjanje svojih posestev in se potem poročajo s kšeftarji in prodajalci na veliko, da lahko obdržijo gradove v blatu in zelenju. Predvsem zadnji od treh delov je imeniten vpogled v pritoževanje aristokracije, da še nikoli ni toliko ljudi toliko dolgovalo tako zoženi eliti, in njeno pomilovanje.

Sous la Seine

V Seni – pod Parizom – je orjaški in kanibalski morski pes, ki je nezadržen in nenasiten, tudi ekstremno nadarjen, Francozi, s policaji in triatlonci vred, pa so takšni kreteni, da mu sami – množično – skačejo v žrelo. Še ameriški najstniki v tistih dobro znanih slasherjih – Nočeh čarovnic in Petkih trinajstega – niso tako naivni, nerodni in bedasti.

What You Wish For

Elite se izživljajo na vse mogoče in nemogoče načine, svarijo filmi. V Rothovem Krvavem hostlu jim je neka agencija dobavljala nič hudega sluteče turiste, ki so jih lahko potem po mili volji mučili, trpinčili in pobijali. V obešenjaškem trilerju What You Wish For gredo še korak dlje, ugotovi Ryan (Nick Stahl), chef, ki ga hazard tako zadolži, da mora zbežati v latinsko Ameriko, kjer obtiči v jet-set vili, pri prijatelju Jacku (Brian Groh), prav tako chefu, no, chefu globalnih elit, ki pa je tako neznosno bogat, da se nenadoma, nepričakovano in brez pojasnila obesi, kar v obubožanem, prikrajšanem, zagrenjenem Ryanu takoj prebudi nadarjenega gospoda Ripleyja, toda ko prevzame prijateljevo identiteto, prevzame tudi njegovo usodo (Fresh sreča Menu), saj dobi več, kot lahko pogoltne.

Morilski pajek

Iz asteroida, ki leti mimo Zemlje, strmoglavi šokantna vsebina – alien. Hočem reči: pajek. Morilski pajek. Kar seveda pomeni, da mutira, da ima živ smisel za grand guignol, da je očitno videl veliko grozljivk in da začne serijsko pobijati posadko Nostroma, hočem reči – rahlo čudaške stanovalce dotrajane, zapuščene newyorške stanovanjske stavbe (s papigo vred), v kateri razpadajo tudi družinski odnosi, tako da mutantski alien, ki tudi res postaja čedalje bolj podoben alienu iz Osmega potnika, mutira še v sluzasto metaforo družinske tesnobe, groze in pošastnosti. »Kaj vraga se dogaja,« vzklikne dvanajstletna Charlotte (Alyla Browne), zvedava fenica stripov (z očimom, ki ga igra Ryan Corr, jih celo soustvarja!), ki posvoji pajkca ( ja, hlepi po imaginarnem prijatelju) in ki je videti zdaj kot Petra Parker, zdaj kot Charlotte iz Charlottine mreže, toda ko vrag vzame šalo, je videti le še kot poročnica Ripley.

Opazovalci

Ta, ki v grozljivki krši pravila, umre – na grozljiv, grizlijevski način. Opazovalci – prvenec Ishane Night Shyamalan, hčerke M. Nighta Shyamalana, avtorja grozljivk z briljantnimi premisami in šokantnimi preobrati (Šesti čut, Nezlomljivi, Znamenja, Vas ob gozdu, Dogodek ipd.) – so metagrozljivka. Ponoči ne odklepaj vrat! Vedno stoj na svetlobi! Ne hodi predaleč v gozd! Nikoli ne hodi h gozdnim jamam! To so pravila, ki se jih mora držati Mina (Dakota Fanning), ne ravno ženska brez travm (mama! sestra z njenim glasom!). V belfastski živalski vrt naj bi dostavila papagaja, ki ga en passant krsti za Darwina, a se potem izgubi v gozdu ( ja, telefon, radio in avto crknejo), tako da se zateče v utrjeno betonsko kočo, v kateri so že nekdanja učiteljica Madeline (Olwen Fouéré), zaletavi Daniel (Oliver Finnegan) in dobrodušna Ciara (Georgina Campbell), vsi pa se morajo držati »tistih« pravil, če hočejo preživeti, kajti kočo in ta del gozda obvladujejo srhljive, grizlijevske, nevidne pošasti, opazovalci, the watchers. In tu je glavno pravilo, ki se ga morajo držati vsi ujetniki te koče: vsak večer se morajo nastaviti pred orjaško dvosmerno ogledalo, skozi katero jih opazujejo te pošasti. Še več: te pošasti morajo zabavati. Na tistem odru morajo dati vse od sebe. Preleviti se morajo v eksponate. V peep-show. Opazovalci to cenijo. Zato tudi te ljudi, »izgubljene duše«, puščajo pri življenju. Ko so ljudje prestrašeni, ko so torej v smrtni nevarnosti, so tako blazno zabavni, res vredni ogleda. Če hočejo preživeti, morajo igrati za življenje. Toda preden si začnete domišljati, da gledate kritiko neoliberalnega gladiatorstva ali parodijo voajerizma, fetišiziranja, objektiviranja, resničnostnega nastopanja in pornificiranja, morate pomisliti, da je Ishana Night Shyamalan vendarle hči M. Nighta Shyamalana, kar pomeni, da vas po strašni premisi čaka megatvist.

Podli fantje: Vse ali nič

Mike (Will Smith) in Marcus (Martin Lawrence) sta geja. To vemo. Nenehno si izpovedujeta ljubezen, umrla bi drug za drugega, drug brez drugega ne moreta – in ko se prepirata, to počneta kot stara zakonca. Kar tudi sta. Življenje sta preživela skupaj. A se pretvarjata, da nista geja. Zato se tudi Mike na začetku filma Podli fantje: Vse ali nič poroči (z Melanie Liburd), čeravno dobro vemo in vidimo, da sta poročena drug z drugim – in zato Marcusa, ki je obseden s sladkarijami in ki mora svoje konzumiranje sladkarij pred Mikeom nenehno skrivati (kot žena pred svojim možem), med svatbo udari infarkt. To prikrivanje – ta šarada – je zanj preprosto too much. Čakajte, da se prebudi iz kome in da začne iz njega bruhati spiritualistični new-age bulšit, čakajte, da se začnejo pojavljati videi, ki jih je pred smrtjo posnel stotnik Howard (Joe Pantoliano), čakajte, da ju miamijske »temne sile« (Eric Dane) potunkajo in pošljejo v ilegalo ter na njuni glavi razpišejo nagrado pet milijonov dolarjev (malo za policaja, ki se oblačita dizajnersko in vozita porscheja), čakajte, da prekomerno namnožijo število likov, ki so družinsko ali prijateljsko povezani, čakajte, da se začnejo ultrakinetični akcijski – avtomobilski in helikopterski – ringelšpili v slogu Hitrih in drznih, ki so hitrost in drznost pobrali prav pri Podlih fantih, čakajte, da kamero prelevijo v vrtoglavi dron, in čakajte, da Mike postane kamera: česa vse ne počnejo, da bi prikrili, da sta Mike in Marcus geja.

Čajni listi, ta snov, iz katere so sanje

V festivalskem hitu Timbuktu, ki ga je pred desetimi leti posnel mavretanski auteur Abderrahmane Sissako, mavretanski Timbuktu okupirajo islamski fundamentalisti, ki nemudoma vse prepovejo – od kajenja do glasbe in nogometa. In oh, ženske – odslej morajo nositi nogavice. In rokavice. In tako dalje. Ja, ženske si povsem podredijo. Črni čaj, Sissakojev comeback, pa je film o Ivorki iz Abidžana, ki se ne pusti podrejati. Aja (Nina Mélo) zaročencu, tipičnemu »možatemu«, toksičnemu moškemu, ki jo je prevaral, pred razkošnim, kičastim oltarjem – v slogu Julie Roberts v Pobegli nevesti – odločno reče NE, kar seveda pomeni, da ga pred vsemi osmeši in poniža. In potem v beli obleki odkoraka čez abidžansko tržnico, kot bi hotela reči: ljubezen ni blago! Ljubezen ni dobiček! Ljubezen ni slavnostno dopolnilo prostega trga! In že se ob pesmi Feeling Good (via Fatoumata Diawara), ki ji napoveduje »nov dan« in »novo življenje«, prelije v kitajski obmorski Guangzhou (hej, če lahko prosto potuje kapital, lahko prosto potujejo tudi ljudje), kjer je v Čokoladnem mestu, enklavi afriških migrantov in malih kitajskih trgovcev, ne čaka le opolnomočenje, temveč tudi Wong Cai (Chang Han), lastnik čajnice, sicer ločenec (in oče dveh otrok), ki je ravno dovolj osamljen in avtsajderski, da ve, da ljudi v kapitalizmu – stroju za odtujevanje, atomiziranje in osamljanje – emocionalno najbolj povezujejo rituali, kot je recimo pitje čaja.

Jernej Županič / Pesnik, prevajalec in pisatelj, ki mu pisanje pomeni poigravanje z mejami jezika

Za »koherenten, suveren in sočen prevod« kultnega romana Moby Dick ali Kit »z močno avtentično prezenco« mu je Društvo slovenskih književnih prevajalcev lani podelilo Sovretovo nagrado, najstarejšo in najvidnejšo stanovsko nagrado za posebej izstopajoče prevode v slovenščino. Gre za tretji prevod romana enega največjih ameriških klasikov Hermana Melvilla v slovenski jezik, Jernej Županič (1982) se je skoraj 800 prevedenim stranem posvečal leto dni, poseben izziv pa mu je bila pomorska terminologija.