Sofia Kourtesis: Madres

Novodobni vokalni house v liniji ustvarjalk, kot sta Yaeji in Jayda G, sreča melodično plesno elektroniko à la Four Tet in Caribou (lani je zanj celo ogrevala v Kinu Šiška). V letu, ko so po svetovnih plesiščih prevladovali latinskoameriški plesni ritmi, je perujska pevka in producentka pravočasno ujela val in dostavila kompakten prvenec, ki je prepričal številne fene »sredinske« elektronike. Madres, posvetilo materi, ki je premagala hudo bolezen in se s hčerjo preselila v Berlin, ne stavi na izvirnost, pač pa v znanih elektronskih formah uspešno išče in najde svežino. K temu veliko pripomorejo avtobiografska nota, domiselna raba številnih vokalnih samplov in predvsem poudarjena melodičnost emotivnih produkcij.

Yussef Dayes: Black Classical Music

Naslov prvenca enega najobetavnejših britanskih bobnarjev zadnjega desetletja ni samo namig na precej razširjeno in že kar uveljavljeno razumevanje jazza kot črne (ameriške) klasične glasbe, ampak je neposredni navedek besed kraljice Nine Simone, ki je nekoč rekla: »Jazz je belski izraz za opredeljevanje črncev. Moja muzika je črna klasična muzika.« Če pustimo ob strani spornost samega izraza jazz, tako velikopotezni, pompozni in skorajda pretenciozni naslov stoji tu zaradi samozavestne ambicioznosti obsežnega projekta, ki je nastajal izjemno dolgo.

Adriano Fabris: Etika uživanja hrane 

Vladajočim načelom torej spodmakne njihovo bit. Brillat-Savarin je z rekom Povej mi, kaj ješ, in povem ti, kdo si, postavil miselni temelj za kulturo slow-fooda, ki pa ga Fabris zavrže, tako kot vegetarijanstvo, veganstvo, gurmanstvo in hitro prehrano. Še bolj idejo dobre družbe na pojedini. Bo za zgled postavil meniško odrekanje z žvečenjem posušenih kruhovih skorij? Ne, približa se norveškemu filozofu Arneju Naessu in ekosofiji, ki za izhodišče vzame vse bivajoče na planetu.

Douglas Stuart: Shuggie Bain

Irsko-ameriški avtor Douglas Stuart (1976) nas v prvencu, za katerega je prejel bookerja in je posvečen materi, najprej sooči z odraščajočim Shuggiejem, ki v ceneni sobi ždi in se malo upira pohotnim starcem, ki mu malo tudi plačujejo, punce iz trgovine, v kateri dela, ga skoraj posvojijo in malo ošlatavajo; naslovni junak se nam zdi precej izgubljen, sramežljiv in brez preživetvenih strategij. Pa ni, samo prehitro je odrasel, ker je moral, in potem se spuščamo v prejšnje faze njegovega življenja – k skrbi za zapito mater, k izpostavljenosti vrstnikom zaradi nešportnega, za klene knapovske vnuke tudi feminilnega obnašanja, zaradi čudne neodločnosti in dezorientiranosti, kadar ga napadajo priložnostni pohotni pijanci in seveda duhovnik.

Wonka

Wonko – zgodbo o izvoru Willyja Wonke, slovitega chocolatierja, antagonista filma Čarli in tovarna čokolade, posnetega po zgodbi Roalda Dahla – bi morali diabetikom kar najstrožje prepovedati. Ta film ni le sladkoben, ni le overdose sladkobe, ampak skuša biti definicija sladkobe, totalna in absolutna definicija sladkobe – njen filmski avatar. Tu je vse metasladkobno: štikli ( ja, mjuzikl!), Wonka (ljubka, topla, prijazna, dobrodušna, zaupljiva, lačna, nepismena sirota, čisti bonbon, nonstop sladica, študent čokolade), zvezdnik, ki ga igra (Timothée Chalamet), zgodba (sirota odpleše in odpoje svoje sanje), iskrenost, entuziazem, sanje, barve, humor, koreografija, art design.

Okus strasti

V Pravi stvari, ki jo je Tony Scott posnel po Tarantinovem scenariju, se srečata Clarence (Christian Slater) in Alabama (Patricia Arquette). Med njima klikne, toda preden se zapleteta, morata preveriti, če sta si res usojena, kar seveda pomeni, da morata preveriti, če so jima všeč isti filmi, isti igralci in iste pesmi – če torej med njima obstaja popkulturni konsenz. Če je med njima popkulturni konsenz, potem je med njima tudi true romance. Dodin Bouffant (Benoît Magimel) in Eugénie (Juliette Binoche) sta Clarence in Alabama s konca 19. stoletja, le da popkulturnega konsenza ne najdeta v filmih in pesmih, temveč v hrani – kulinariki. Dodin je chef, lastnik elitne podeželske restavracije/dvorca, »Napoleon kulinarične umetnosti« (in Napoleon je Anthony Bourdain vojaške umetnosti), Eugénie pa je že dvajset let njegova kuharica – in ljubica.

Kaj pa Ester? / Postbinarna Slovenija

Ester (Katja Predan) svojemu fantu Kaju pove, da je konec. Noče ga več. Različni interesi, različni šoli. Kaju se zamegli: »Slabo mi je.« Ester mu svetuje: »Daj glavo med kolena in globoko dihaj!« Kaj stori natanko to, a ne pomaga – tega, da ga je Ester odpikala, ne prenese. Potem se zjoče. Na odprti sceni. LOL! Pravzaprav – ROFL! Še huje: LMAO! Celo IJBOL! Kaja igra namreč Bojan Cvjetićanin, frontman benda Joker Out, ki bi ga vsaka mama hotela za zeta in ljubimca. Toda Kaj ne razume, da ne pomeni ne, zato svojo bivšo zalezuje in ji teži (prepiše se na isto gimnazijo, zapoje ji Prisluhni mi, še enkrat hoče »doživet stare stvari« ipd.), tako da ji ne preostane drugega, kot da se domisli trika: delati se začne, da je lezbijka. Da bi bila še prepričljivejša, se s sošolko Vando (Diana Kolenc), deklarirano lezbijko, delata, da hodita.

Jure Henigman / Igralec, ki smo ga letos lahko videli v kar treh novih celovečernih filmih

Pred desetletjem, pri njegovih 27 letih, ko smo ga v Mladini portretirali prvič, je bil na domačih gledaliških odrih že uveljavljen igralec, na filmu pa je njegova zvezda šele vzhajala. Danes je Jure Henigman (1985) eden naših najprepoznavnejših igralcev na televizijskih zaslonih in tudi na filmskem platnu, predvsem po zaslugi raznolikih in markantnih vlog, v katere je stopil v zadnjih nekaj letih. Na letošnjem Festivalu slovenskega filma ga je bilo mogoče videti v kar treh celovečernih filmih, prikazanih v tekmovalnem programu: Opazovanju Janeza Burgerja, Vzorniku Nejca Gazvode in filmu Zbudi me Marka Šantića, ki mu je nato prinesel njegovo drugo vesno za najboljšo glavno moško vlogo. Pred kratkim je zaključil še snemanje celovečerca Izgubljeni sin režiserja Darka Štanteta.

Tkay Maidza: Sweet Justice

Tkay Maidza, avstralska glasbenica zimbabvejskih korenin, ki po novem živi in ustvarja v Los Angelesu, je po dokaj medlem prvencu presenetila z odlično trilogijo malih plošč, s katero je lovke razpredla po zares široki žanrski paleti in dokazala, da ima v malem prstu ne le sladkobne popevke, ampak tudi drzne, rahlo eksperimentalne odvode hiphopa. Na drugem dolgometražnem albumu se s temi, žal, spogleduje le na trenutke, s polno paro pa se posveti dokaj standardizirani, rahlo diskoidni mešanici R & B-ja, housa in hiphopa, ki zveni kot glasba z generičnih playlist, kakršna navadno odmeva v garderobah trgovin s hitro modo. Tudi med temi sicer najdemo kar nekaj hvalevrednih bangerjev, a ker s peščico odbitih singlov pokaže, česa vsega je zmožna, celoten izdelek preprosto razočara.

Daniel Bachman: When The Roses Come Again

Mojster tehnike fingerpicking, potomec virginijskih godcev, zvesti učenec Johna Faheyja in poleg Jeffa Parkerja in Billa Orcutta nedvomno eden bolj ekspresivnih in lucidnih kitaristov naše dobe ponovno dokazuje, da je akustična kitara izjemno orodje za odstiranje zakotij sodobne eksperimentalne glasbe. Nova plošča je zgrajena kot domiselna sekvenca hipnagogičnih, organsko povezanih »zvočnih razglednic« z nostalgičnim folkovsko-countryjevskim melosom. Obdelani terenski posnetki se pletejo z digitalno procesiranimi, »raztegnjenimi« zveni kitare, bendža, violine in drugih instrumentov, ustvarjajoč paleto nežno hipnotičnih in omamnih, a tudi razburljivo modernih zvočnih barv. Pristna psihedelija.

Kurt Vile: Back to Moon Beach

Za današnje, sodobne standarde pomeni 52 minut že nadpovprečno albumovsko metražo. Razen če si Kurt Vile, potem lahko projekt takšne dolžine razglasiš tudi za malo ploščo oziroma EP. Morda zato, ker je tokrat v paket nabrenkal tudi predelave svojega starejšega materiala in priredbe (Boba Dylana, Charli XCX in skupine Wilco) in ga zato ni hotel prenapihovati. Back to Moon Beach je skladno s preteklimi počasnimi drnci kitarskega sanjača značilno ležeren, preprosto zastavljen in enostavno izveden, pa tudi rudimentarno sproduciran (ne)album. A celo za enega najbolj sčiliranih junakov obronkov popa je precej sproščen, popolnoma neihtav in instrumentalno dovolj razgiban. Breztrudna zibanka.

Masaž: 3d ritmi

Rosno mladi ljubljanski trio Masaž, zmagovalec 8. sezone Špil lige in udeleženec Klubskega maratona, hitro zbode v oči s pompozno »kiber-vilinsko« podobo. Gre za bend, ki ga z vidika estetske prefinjenosti lahko uvrstimo v tradicijo glamovskih ikon, kot so Roxy Music, David Bowie in Prince. Slogovno obstaja nekje na križišču med Princeovim sofisticiranim funkom, zgodnjim vokalnim čikaškim housom in sodobnejšimi pop trendi. Sprogramirane instrumentalne podlage so nabite z zamislimi, včasih tudi nekoliko nerodno zapakirane, a zaznamovane z željo po neortodoksnosti. Zaradi slovenskih besedil ne moremo niti mimo domačih asociacij. Z navihanostjo nas spominjajo na pop pionirje iz skupine Videosex, z enigmatičnostjo na pop avantgardiste iz Melodroma in z melodramatičnostjo na slovensko popevko. Glasbenih referenc je veliko, neposrednega citiranja pa razmeroma malo.

Borut Pahor: Zmaga je začetek

O spominih in zakulisju več kot 30-letnega angažmaja v politiki? Ne, delo ima podnaslov Priročnik za politične & druge začetnike. Torej vodnik po političnem obnašanju, ki pa ga je meriti z drugimi priročniki o javnem nastopanju in ustvarjanju imidža.

Janja Rakuš: Tri barve za eno smrt

Janji Rakuš se pozna, da je vizualna umetnica. Njena proza je zato izrazito fragmentarna, bolj kot za ugodje pri naraciji gre za kopičenje in ponavljanje fragmentov, aforizmov in mnenj, ki napadajo različne spektre linearnega in strnjenega pisanja: v »lingvističnem kabaretu« Hotel Andro.gen je ustvarila bohotno mrežo referenc in samonanašalnosti, ki je pobirala tudi iz prejšnjih romanov Električna zadrga in Amsterdam 12.45 Ram. Predvsem je prepoznavna njena naravnanost k širjenju pisanja v splet, enkrat so to reference, tokrat, v sprimku Tri barve za eno smrt, pa pogoste navezave na tisto, kar se skriva v QR-kodah – za tiste, ki jih bodo med branjem odklepali. Za vse druge je sklicevanje na avtoričina vizualna dela samo še dodaten način širitve teritorija, in kakor je bil Hotel Andro.gen nekakšne litanije, je zgoščenka proznih fragmentov Tri barve za eno smrt posvečena barvam. Njihovemu mitičnemu izvoru, svetotvornosti, predvsem pa – kar je spet prepoznavno avtorsko – nezmožnosti besede, jezika, da bi poimenovala vse odtenke, da bi vzpostavila dovolj gosto in natančno mrežo označevalcev, ki bi lahko zajeli celoten barvni spekter.

Nyad

Obstajajo »inspirativni« filmi – to je žanr. No, podžanr. In »inspirativni« filmi običajno sporočajo: nikoli ne obupaj! Ne vdaj se! Ali pa: nikoli ni prepozno za sanje! Nikoli nisi prestar! Ali: nikoli nisi sam – vedno si del ekipe, del tima! Timski duh zmaguje! Nyad vsebuje vsa tri »inspirativna« sporočila. Diana Nyad (Annette Bening), ekstremna plavalka (obsedena, grandomanska, egocentrična, stravmatizirana, v mladosti spolno zlorabljena ipd.), pri štiriinšestdesetih sklene, da bo v enem zamahu preplavala od Kube do Floride (Key West), kar je okrog stoosemdeset kilometrov. Nonstop – dva dni. To ni uspelo še nikomur. In insajderji pravijo, da je to nemogoče. A to so njene sanje. Sanje, za katere ni prestara. Štirikrat se zaleti in spodleti. Pa ne obupa. Vrne se – jasno, s timom, ki ga tvori kopica ljudi, tudi njena trenerka in prijateljica Bonnie Stoll (Jodie Foster) ter kapitan podporne barke John Barlett (Rhys Ifans).

Črni petek

Walter Benjamin je pred stotimi leti – v čudovito dokončanem nedokončanem spisu Kapitalizem kot religija – famozno poudaril, da je kapitalizem religiozni fenomen in da opravlja identično funkcijo kot nekoč religija, da torej lajša tesnobe, bolečine in nemir, ki so jih prej lajšale in pomirjale religije. Dalje, kapitalizem je kult – tako kot religija. Kar pomeni, da vse stvari dobijo smisel šele v odnosu do tega kulta. Dalje, kapitalizem je sistem za proizvajanje krivde in dolga. Kapitalizem človeka stalno navdaja z občutkom krivde. Le spomnite se: revni so sami krivi, da so revni. Brezposelni so sami krivi, da so brezposelni. Njihova vera v kapitalizem pač ni dovolj močna. Če ti ne uspe, če propadeš, če se zlomiš, če si nesrečen, če si razočaran, če si depresiven, potem si sam kriv. Nekaj podobnega oznanjajo religije: če uspeš, če imaš dobiček, če obogatiš, potem to pomeni, da si delal nekaj, kar je Bogu všeč, da si torej spoštoval božje postave in da si bil izbran. Dobiček je »znak«, da boš odrešen. Kapitalizem ljudi stalno zadolžuje – kot Bog. In ta dolg je, kot vemo, neodpisljiv, neizbrisljiv, večen. In neizbežen – kot Bog. In kot kapitalizem. Alternative ni.

Umetniški proces spominja na levitev pošasti. Okrog umetnika padajo trupla. 

V Kingovem Izžarevanju – ali Kubrickovem Izžarevanju, če hočete – imate Jacka Torranca, pisatelja, ki ga je preveč divji temperament spravil v težave, kreativno krizo in ob službo učitelja, zato se pozimi z ženo in sinom preseli v hotel Overlook, ki stoji visoko v Skalnem gorovju. Prav to je iskal – ljubi mir! Napisati hoče roman. In tu ima idealne pogoje za ustvarjanje, toda romana ne more in ne more začeti. Ne steče mu. Potem se mu zmeša. Tako se vedno končajo filmi, v katerih pisatelji iščejo mirne kotičke, rajske kraje za ustvarjanje, pisateljske utopije.