BADBADNOTGOOD: Mid Spiral: Chaos

Chaos je prva izdaja v seriji malih plošč, imenovani Mid Spiral, ki jih kanadski mojstri novega jazza klepljejo kot po tekočem traku: od sredine maja so izdali že tri, vse gradivo pa so posneli v pičlem tednu. Naslov EP-ja je rahlo zavajajoč, saj šest komadov na plošči ni nič kaj kaotičnih, temveč gre za zbirko ležernih džemov staromodne narave, ki so sicer v bendovem značilnem slogu izrazito eklektični, a so tokrat precej ukročeni in predvidljivi, ne glede na to, ali so spokojni ali poskočni, pa so vselej izrazito »funky«. Idealna spremljava za poletne dni, ki se zdi v ironični maniri načrtno osladna, in to tako zelo, da večkrat spomni na soundtrack kakšnega vohunskega B-filma iz sedemdesetih let.

Iglooghost: Tidal Memory Exo

Irski graditelj alternativnih glasbenih svetov spada med redke inovatorje, ki z vsako izdajo premikajo meje svojega izraza. Konceptualna plata, nastala v »poplavljenem skvotu v nekem čudnem obmorskem britanskem mestu, ujetem v večni vihar«, kjer madmaxovski odpadniki v onesnaženem morju nabirajo odpadni material in furajo bizarno glasbeno sceno, se napaja iz eko anksioznosti. Postreže z vizijo hipermoderne avtorske elektronike, ki elemente otoške dediščine (grime, drill, IDM, garage, trip hop, dubstep), prijeme emo hip-hopa, coldwavovsko hladnost, videoigričarske »world building« strategije ter hyperpop maksimalizem pretaplja v visokoresolucijske »pop« komade s kriptičnimi besedili, ki oznanjajo prihajajočo eko distopijo.

Kavasutra: Ta veseli dan

Sotvorniki Kreativne cone Vrtojba, podvrženci drila šole Zlatka Kaučiča, akterji na naši alter in impro sceni. To so nekatere od referenc štirih članov zahodnjaške postave Kavasutra, ki je ravnokar izdala svoj drugi album. Ta veseli dan je značilno lokalna mešanica jazz-funk-prog-psych-rocka, v kateri slišimo odmeve buldožerskega humorja in brecljevske pikre lucidnosti, naivne razigranosti kakšnih Na lepem prijaznih, prčkanja Predmestja, kitarskih fankiranj devetdesetih let ... Druščina štirih se ne jemlje resno, a igra zares – aranžmaji so krasno razvejeni, domišljije ne zmanjka – razen pri neštetokrat preverjeni praksi rabe citata našega najbolj znanega filozofa. Kava juče, kava danas, Kavasutra!

Beak>: >>>>

Čeprav kultna bristolska zasedba Portishead studijskega albuma ni izdala že dobrih petnajst let, njenim fenom ni treba abstinirati, saj nas krovni člani zadnje čase redno razvajajo z izjemnimi stranskimi projekti. Pred dvema tednoma je z odličnim samostojnim prvencem Lives Outgrown navdušila pevka Beth Gibbons – Borka je ploščo za Mladino opisal kot »pedantno pripravljen akustični biser, ki nas ziba med senzibilnostjo folkaške nežne preprostosti in zanosom orkestralne mogočnosti« –, zdaj pa je iznenada izšla še nova »plošča presenečenja« benda Beak>, krautrockovsko-psihedeličnega projekta velikega Geoffa Barrowa, Portisheadovega idejnega vodje.

Marjan Dolgan in Matija Ogrin: Bibliografija Franceta Balantiča 

Pod svojim imenom je za življenja objavil 22 pesmi v desetih številkah različnih literarnih revij, postumno pa so mu leta 1944 izdali pesniško zbirko V ognju groze plapolam. Kako je ta količinsko drobni opus narasel na več kot 700 bibliografskih strani? Knjigo sestavljajo štiri osrednje enote: A – bibliografska, dokumentarna in spominska dela ter njemu posvečene prireditve, B – izdaje njegovih literarnih del, C – strokovna dela o njem in njegovi liriki in D – umetnostne upodobitve Balantiča in njegovih pesmi.

Aleksandar Hemon: Tole ni zate

Aleksandar Hemon (1964), v Ameriko preseljeni Sarajevčan, v vseh svojih proznih delih in avtofikcijskih zapisih premišljuje o novonastali situaciji, svojem bivanju, pisanju in opravljanju priložnostnih podplačanih del v novi domovini, ki pa ne more postati čisto dom, ker je pravi dom nekje daleč, porušen, prezidan, vendar tudi nekako idealiziran. Rojstno mesto je zanj mera stvari, a Sarajevo in odraščanje v njem v času socializma in temu primernih družbenih ritualov sta mu vedno bolj nedostopna. Sam pravi, da so spominski zapisi pravzaprav nekaj podobnega rekonstrukciji dinozavra iz ostanka ene same kosti. Da gre za nemogoče početje, ki pa ni brez plemenitega namena in prinaša čisto otipljiv rezultat, pisanje, nas opozarja že uvodni fragment o razbijanju odvrženih krožnikov in keramike na smetišču hotela, kjer so zdaj koščki pokopani pod kasneje odloženimi smetmi.

Delavski razred odhaja v pekel

Ko se vozite po Sloveniji, pogosto ne veste, kje ste, zato se zlahka izgubite, toda vedno veste, kdaj ste v Ljutomeru – kričite in kričite in kričite, pa nihče ne sliši vaših krikov.

Dekle in jaguar

Če ste videli de Maistrovi mladinski avanturi Mia in lev ter Volk in lev, potem si lahko živo predstavljate, kaj vas čaka v filmu Dekle in jaguar – ja, Ella (Lumi Pollack), ekološko zavedna mladinka, ki samodejno odleti na avanturo v Amazonijo, da bi rešila črnega jaguarja, svojo otroško prijateljico (zadnjega amazonskega jaguarja!), ki ga ogroža burleskna kabala divjih lovcev in trgovcev z eksotičnimi živalmi, toda mladinka ne bi bila pokroviteljska, če v svoji politični korektnosti in eksotizaciji ne bi tudi malce pretiravala, saj skuša – pred prisilno selitvijo in nasilno deforestizacijo (»Biznis je biznis«) – rešiti tudi staroselce, ki jih lahko še vedno – magari patetično, s solzo v očeh – vodijo in rešijo le belci. Mar ne, Indy? (kino + Kinobalon/Kinodvor)

Atlas

Jennifer Lopez – alias Atlas – skuša s pomočjo umetne inteligence uničiti umetno inteligenco, povsem nekarizmatičnega antagonista, ki hoče uničiti človeštvo (in ki je po zločinih proti človeštvu zbežala v vesolje), toda tale distopični vesoljski spektakel – Terminator sreča Ognjeni obroč in Osmega potnika 2 – izgleda tako utrujeno, tako klišejsko, tako puhlo in tako duhamorno, kot da ga je napisal ChatGPT, z bebavimi dialogi vred, brez samoironije. Ubogi green screen! (Netflix)

New Life

Če hočete videti povsem neobičajen, a vendar čudno domačen apokaliptični triler, potem si poglejte tale minimalistični B-film pregona, v katerem za kužno žensko (Hayley Erin), ki zbeži iz nekega tajnega laboratorija in ki hrepeni po »novem življenju«, pošljejo profesionalko (Sonya Walger), ki ji zdravstveno prav tako ne kaže ravno dobro (ALS je njen morilec), a je to ne ustavi, tako da dobite efektno, lakonično, morbidno, grozljivo, zelo originalno postcovidsko revizijo Hugojevih Nesrečnikov, ki se vali zdaj v ritmu Dylanovega štikla Like a Rolling Stone, zdaj v ritmu eksistencialistične meditacije, zdaj v ritmu fizične degeneracije, zdaj v ritmu fatalizma filmov noir. (Apple TV)

The Last Stop in Yuma County

Bi radi aristotelovsko enotnost kraja in časa dogajanja? Tule je imate v izobilju. Ne brez razloga: enotnost kraja in časa dogajanja se sijajno poda pohlepnim ljudem. Kot bi bila ustvarjena zanje. Lepo jim pristoji – kot smrt. V soparni restavraciji, ki stoji sredi arizonske puščave ( ja, sredi ničesar), se natakarica (Jocelin Donahue) zelo trudi, da bi ustregla edinemu klientu, trgovskemu potniku (Jim Cummings), ki izgleda kot uglajeni sociopat (kot Norman Bates, bomo slišali) in ki je tu obtičal, saj je črpalka – del tega puščavskega trgovišča – ostala brez goriva, toda ko v restavracijo vstopita groteskni, kuščarski Beau (Richard Brake) in manični, zmešani Travis (Nicholas Logan), ki sta ravnokar oropala banko (in odnesla 700.000 dolarjev), začnejo vsi – sicer njuni talci – na vsemogoče nepresenetljivo presenetljive načine razmišljati o tem, kako bi postali njuni delničarji ali pa kako bi njun plen sovražno prevzeli. Čedalje več jih je – in hkrati pomislijo na dobiček. Sami pa veste, kakšen je denar: komaj čaka na nasilje. Kot vsi ti ljudje (»Bigfoot for President«), derivati starogrških mazohistov, ki – na vsemogoče presenetljivo nepresenetljive načine – komaj čakajo, da iz nesreče padejo v še večjo nesrečo.

Godzilla Minus One

Ko Godzila žre in razmetava japonske vojake, izgleda kot T-Rex. Ko po morju zasleduje ladjo, izgleda kot žrelo. Ko pa vanj streljajo tanki, izgleda kot King Kong. Toda Tokio je tedaj šele pred njim – in ko stopi nanj, ga prelevi v ground zero. Ja, Godzila, »kralj pošasti«, ki je debitiral leta 1954, se po nekaj izletih v svet – in po krajši holivudizaciji, netfliksizaciji in appl(e)izaciji – vrne domov, na Japonsko, a nazaj se vrne tudi časovno, saj se film Godzilla Minus One, ki je dobil oskarja za specialne efekte, dogaja takoj po II. svetovni vojni, ko Japonska ni ravno velesila, Amerika pa – v izogib izzivanju Sovjetske zveze – noče intervenirati. Zato ne preseneča, da je Godzila za Tokio to, kar je bil Fat Man za Nagasaki in Little Boy za Hirošimo – splet kaosa, destrukcije, terorja in radiacije. Ali natančneje: Ginza – petični, nakupovalni del Tokia – je kmalu videti kot Gaza. »30.000 mrtvih, 20.000 stavb porušenih«, slišimo. In zato ne preseneča, da je edino japonsko upanje Koiči (Rjunosuke Kamiki), nesojeni kamikaze, ki dobi priložnost za melodramo samožrtvovanja.

Monogamnost je dolgčas!

Finski film Štirje mali odrasli sporoča: monogamnost je dolgčas! Monogamnost je represija! Monogamnost je predsodek! Monogamnost je problem – poliamorija je rešitev! Ko Juulia (Alma Pöysti), liberalna poslanka, nova zvezda fiktivne stranke (Enakost), ugotovi, da jo Matias (Eero Milonoff ), njen mož, sicer protestantski pastor, vara s precej mlajšo Enni (Oona Airola), ji Praktični vodnik po etični poliamoriji pokaže pravo pot, no, alternativo – namesto da bi se ločila, se z obema spolno združi. In ko si še sama omisli partnerja, nebinarno drag-queen Misko (Vilhelm Blomgren), se spolna koalicija razširi in diverzificira (kvirizira, če hočete). S poliamorijo vsi dobijo. Nihče ne izgubi. Vse je sporazumno, spoštljivo in transparentno – poliamorija jih osvobodi. Toda svoboda ima vedno drobni tisk izključitev, potlačitev in mikrogresivnosti – kdo ima v tej komuni, poliamorijski skupnosti, utelešenju konsenzualnosti, liberalnosti in progresivne permisivnosti, več pravic?

Stopanje v ta svet je neizbežno mučen proces – že za binarne, kaj šele nebinarne

Poletja so vedno čas tranzicij, prehodov, transformacij – to je brezčasen čas, ko se otroci naučijo leteti. Vse se razcveti – tudi spol, toda od določitve spola so odvisna pričakovanja družbe, zato je spol le breme. In ker je v baskovski vasici ob francoski meji čudovito, razsijano, igrivo poletje, Aitor (Sofía Otero) sklene, da se bo spolno razbremenil – in začel s tranzicijo. Počasi. Tiho. Brez ihte. Nikamor se mu ne mudi. Star je osem let. Za začetek noče, da ga kličejo Aitor. Niti Cocó. Noče imeti imena. Ker ne ve, kaj je to, kar se mu dogaja – in kako bi to imenoval. Kako pa naj imenuje to, da s svojim bratom noče več spati v isti postelji? Kako naj imenuje to, da se ima za deklico? Kako naj imenuje to, da si ne pusti ostriči las? Kako naj imenuje vse te »trače« o sebi? Kako naj imenuje to blazno obremenjevanje s spolom in spolno identiteto? In kako naj ve, da bo s tem tako »polariziral« svojo družino?

Mojca Madon / Gledališka režiserka, lanska Borštnikova nagrajenka, ki poskuša ohranjati otroško igrivost

Nekje po globinah Tihega oceana pluje kit, na katerega klic se nihče ne odzove. Najbolj osamljen kit na svetu. Oglaša se namreč na frekvenci, ki je drugim kitom nerazumljiva. Ta pretresljivi motiv, ki ga lahko povežemo z univerzalnimi občutki nerazumljenosti, spregledanosti in osamljenosti, je vtkan v uprizoritev 52 hertzov, ki jo je gledališka režiserka Mojca Madon (1994) po dramskem besedilu Najbolj osamljen kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić predlani postavila na Mali oder SNG Nova Gorica. Za režijo subtilnopoetične družinske drame je na lanskem, 58. Festivalu Borštnikovo srečanje prejela Borštnikovo nagrado za režijo.