Flora and Son

Se spomnite irskega mjuzikla Once, v katerem sta se Fant (Glen Hansard) in Dekle (Marketa Irglova) sprehajala po Dublinu, prepevala in se zaljubljala? No, film Flora and Son izgleda kot revizija mjuzikla Once, le da se fant (Joseph Gordon-Levitt) in dekle (Eve Hewson) – ja, Flora, ločena od zavoženega basista (Jack Reynor), socialno ustavljena (prekarka, malo stanovanje ipd.), sprta s svojim uporniškim, »delinkventnim sinom (Oren Kinlan) – tokrat glasbeno družita in zapeljujeta prek Zooma. Flora se hoče z glasbo – s kantavtorskim prepevanjem in igranjem kitare – prebiti iz slepe ulice, Jeff, kalifornijski učitelj kitare (tako daleč, a tako blizu), pa postane njen spletni Pigmalion. Glasba zbližuje, osmišlja, senzibilizira, opolnomočuje – krepi tvojo neodvisnost in alternativnost, spreminja te v boljšo zgodbo. In družino lahko prelevi v bend. Film je eleganten in šarmanten, duhovit in nalezljiv, tako gladek in sladek, kot da se je sam posnel. Ob tem se seveda vprašate: zakaj Slovenci ne snemajo takšnih filmov? Mar ni Slovenija dežela izreka: kdor poje, zlo ne misli? (Apple TV)

Pero

Vsi bi morali vedeti, kje smo bili, ko smo 18. marca 2020 izvedeli, da je po Jerneju Šugmanu totalno prezgodaj umrl še en slovenski igralski genij – Peter Musevski. Ko je umrl, nismo vedeli, kako je umrl. Mediji – in nekrologi – tega niso povedali. Pero to pove. Zdaj vemo, kako je umrl. Izvemo, kje so ga upepelili. In zakaj tam. Vidimo tudi »izvještaj o obdukciji« (»patološko anatomsko diagnozo«). Damjan Kozole, ki je z Musevskim posnel osem filmov (od Stereotipa in Rezervnih delov do Slovenke in Polsestre), ne beži pred morbidnostjo. Au contraire: objame jo. Pripelje celo Tomija Janežiča, ki s svojo »psihodramsko« metodo – rikoše the Metode (ali pa remiks eksorcizma, scientološkega clearinga, spiritistične seanse in harasiranja, če hočete) – poskrbi, da slovenski dramski in filmski igralci in igralke (Nina Rakovec, Mojca Partljič, Marjuta Slamič, Anja Novak, Pia Zemljič, NBG, Nina Ivanišin, Jurij Drevenšek, Primož Pirnat itd.), Petrovi nekdanji kolegi in kolegice, »delavniško« rekreirajo in podoživijo Petrovo smrt. In to dobesedno. Odpelje jih namreč pred stopnice, na katerih naj bi vsak izmed njih našel »svoje mesto« za »skok z višine« – svoje samomorilsko mesto. Še malo, pa bodo izgledali kot »skulptura«. Soočiti jih hoče z »resnico« (in ja, z »demoni«), toda ko se ljudje soočajo z »resnico« (in »demoni«), govorijo globoko občutene neumnosti. Neizbežno. Nina Rakovec pravi, da je takoj vedela, kako je umrl, Mojca Partljič pravi, da mu »privošči« samomor, nekdo pripomni, da bi bil morda še vedno živ, če ne bi nehal piti. Objemajo se, preigravajo odzive in emocije, skušajo razumeti, ugotavljajo, da te »demoni« vedno dohitijo. Jočejo, ječijo, trpijo. Janežič jim deli robčke, obenem pa zmagovito vzklika: »Nekaj se je sprožilo.«

Nika Rozman / Igralka, ki močne ženske like vse bolj raziskuje tudi zunaj naših meja

Kratki nemško-srbski film Resnica režiserke Tamare Denić, v katerem je odigrala glavno vlogo ambiciozne fotoreporterke, bo čez nekaj dni prejel študentskega oskarja, znašel pa se je tudi med študentskimi finalisti za prestižno nagrado bafta. Nika Rozman (1985) je dramska igralka z dolgim stažem na domačih odrih, še raje pa nastopa pred kamerami – televizijski gledalci jo denimo poznajo po vlogi Tine Lanc v seriji Jezero, posneti po istoimenskem romanu Tadeja Goloba, ter njenih nadaljevanjih Leninov park in Dolina rož. Za prvi dve je med drugim prejela nominacijo za igralsko nagrado srce Sarajeva na sarajevskem filmskem festivalu.

Oneohtrix Point Never: Again

Daniel Lopatin, eden bolj zunajserijskih producentov naše generacije, je poleg številnih eksperimentalnih albumov podpisal tudi The Weekndovo uspešnico Dawn FM in filmsko glasbo za mojstrovino Uncut Gems. Ameriški mag žarečih sintovskih frekvenc in pionir vaporwave estetik na deseti plošči predstavlja fiktivni dialog z mladim Lopatinom, pikolovsko dodelano »psevdoretrospektivo« z vsemi prepoznavnimi kompozicijskimi triki in stilističnimi prijemi. Nabuhla godala, kompleksni spoji neštetih sintov, alt rock kitare, hipnagogični, vselej spreminjajoči se aranžmaji skladb … Again se odvrti kot serija hiper estetiziranih zvočnih iluzij, ki poslušalca medejo, vznemirjajo, fascinirajo, a z baročnostjo ponekod tudi dolgočasijo.

Sufjan Stevens: Javelin

Novi album ameriškega prvaka folk soliranja zadnjega desetletja prihaja v zelo težkih časih. Stevensu so pred meseci diagnosticirali sindrom, zaradi katerega se mora ponovno učiti motoričnih spretnosti (tudi hoje), Javelin pa je posvetil svojemu partnerju, ki je umrl aprila. Temi žalovanja in bolečine v njegovi muziki nista nič novega, a tokrat se ju loteva v presenetljivo svetlih tonih in z optimizmom. Album je spet pisal, snemal in produciral sam, a z nekaj pomoči – najbolj izstopa žensko zborovsko petje, ki deluje kot rdeča nit plošče. Stevensov deseti album je elektroakustična mojstrovina izjemne dinamike med intimnim šepetanjem in orkestralnim ropotanjem. Osupljivo vrhunsko aranžiranje.

Slauson Malone 1: EXCELSIOR

Enigmatični producent in kantavtor Slauson Malone 1, sin jazzovskega trobentača Wyntona Marsalisa in član kolektiva Standing on the Corner, je nase opozoril že s konceptualno serijo kratkih plošč Crater Speak. Dokazal je neizmerno nadarjenost za skladanje nenavadnih, žanrsko sila izmuzljivih in sveže zvenečih eksperimentov, ki pod fasado avantgardnih zvočnih ekscesov skrivajo nalezljivo spevne melodije in pretanjen pop potencial, ki ga avtor (namerno) nikoli ne izkoristi. Na novem albumu, ki je resen kandidat za ploščo leta, obsežneje raziskuje prav ta potencial. Rezultat je njegovo najdostopnejše delo doslej, ki pa je vseeno zaznamovano s tako radikalnim eklekticizmom in samosvojimi aranžmaji, da je enostavno obsojeno na status kultne plošče.

Drake: For All the Dogs

Drake se rad prepira. Kanadski pevec šlagerjev med raperji oziroma raper, ki je milje popa osvojil tako, da več osladno poje kot rapa, je znan po številnih sporih, po spletnih kanalih pa si redno izmenjuje pikre obtožbe s kolegi iz ceha in širše. V preteklosti se je že spričkal na primer z Jay-Z-jem, Kanyejem Westom, Pusha T-jem, Kendrickom Lamarjem, DMX-om, The Weekndom, Commonom ... Diddy ga je pred nekim klubom celo udaril.

Simon Barnes: Zeleni planet: skrivno življenje rastlin 

Ali lahko tekst tekmuje z dokumentarnimi posnetki, ki navdušujejo množice? Na ravni fascinacije nad živimi podobami je izgubljen, zatorej namesto nje ponuja razumevanje bivanja rastlin, ki jih predstavi kot najpresenetljivejše kreature. Ista vrsta znotraj sebe premore diametralno nasprotne oblike življenja. Baobab spada med čuda prirode. Ne le da zna skoraj brez vode rasti v puščavah, sposoben je obnoviti lubje, ki mu ga uničijo sloni, posebnež, katerega premer debla meri 14 metrov in ki običajno doživi tisoč, često tudi dva tisoč let. Njegov antipod je kratkoživi balzovec v tropskem gozdu, ki le v nekaj letih zraste 30 metrov v višino, je pač velemojster za črpanje vode, a tako mehkega lesa, da bi ga človek zgolj po otipu ne prepoznal kot drevesno vrsto. Knjiga po eni strani prinaša pahljačo nepredstavljivih oblik bivanja, po drugi pa ponudi metikulozne obrambne mehanizme. Liste divjega tobaka denimo napada veščec s svojimi gosenicami. Tobak se brani tako, da v liste pošlje strupene snovi in ustavi gostijo, obenem pa sprošča jasmonsko kislino, ki privabi hrošče, ki se prehranjujejo z gosenicami. Ker pa številne preživijo, udari tobak še enkrat – izpusti novo kislino in z njo pritegne kuščarje, da pospravijo velike odrasle gosenice. Temeljiteje ko bo pokončal sovražnika, lepše bo živel? Nikakor, ključ za njegovo razmnoževanje je prav veščec, katerega metulj oprašuje cvetove tobaka. Torej – preveč uspešna obramba je samomor! Tekst prinaša domiselne strategije bivanja rastlin v deževnih tropih, v vodah in puščavah, kjer veter habub dvigne tudi kilometrski zid trdnega materiala, ki ga prenaša s hitrostjo 60 kilometrov na uro, in s tem raznese semena rastlin na širne konce dežele. Če je kdo zaslužil naziv sir, je to Attenborough.

Per Petterson: Moški na mojem mestu

Norveški pisatelj Per Petterson (1952), ki je bil pred leti čtivo za maturitetni esej z romanom Konje krast, ta se je dogajal v času druge vojne na Norveškem, se tokrat loteva prebolevanja. Potem ko so pisatelju na goreči ladji, ki je seveda vsesplošno znana nesreča in pobere na ta račun precej sočutja pri soljudeh, umrli vsi najbližji, njegova primarna družina, se žena s tremi hčerami odseli. S puncami se najprej še redno sestajajo, dokler enkrat iz jeze ne zavijuga v jarek z njimi vred; potem se obiski razdredčijo.

Ne misli, da bo kdaj mimo

Ne misli, da bo kdaj mimo, dobitnik letošnje vesne za najboljši film, je eksperimentalni film, neskončni tracking shot, permanentni travelling kamere, ki jo Tomaž Grom – izredno fluidno in razigrano na monoton način ob rekvijemsko monotonem udarjanju enega in istega molovskega akorda (monotonija je tu sporočilo) – vozi po stanovanjih, ulicah, podhodih, metrojih, parkih, parkiriščih, gozdovih, drevoredih, stopniščih, gradbiščih, trajektih, mestih, velemestih in Metelkovi, ob morju, pod mostovi in po snegu, podnevi in ponoči, med stoli, hišami, železniškimi tiri, knjigami in protestniki. Nobenih obrazov ne vidimo. In nobenih velikih planov. In tudi dialogov ni. Le izredno čustvena simfonija gibanja. Ne misli, da bo kdaj mimo je trip s kamero. Tako kot je bil trip s kamero Mož s kamero, ki ga je leta 1929 posnel Dziga Vertov. In film Ne misli, da bo kdaj mimo, ki bi se lahko začel s prvim verzom Prešernove poeme Kam? (»Ko brez miru okrog divjam«) in končal z zadnjima dvema verzoma (»in de ni mesta vrh zemljé, kjer bi pozabil to gorje«), v resnici izgleda kot reimaginacija Moža s kamero – reimaginacija filma, ki bi ga morali Slovenci reimaginirati ali rimejkirati pred slabimi stotimi leti, potemtakem v času, ko so posneli filma V kraljestvu zlatoroga (1931) in Triglavske strmine (1932). Namesto Zlatoroga – ali Strmin (ki so bile itak rimejk Zlatoroga) – bi morali posneti slovenskega Moža s kamero. Če bi ga, bi danes filmsko sijali – tako pa se še vedno opotekamo v otroškem obdobju filma. Z vsemi otroškimi boleznimi vred.

Šepet metulja

Predstavljajte si, da greste na koncert pevskega zbora, v katerem vsi – razen solista – fušajo. Nekateri bolj, drugi manj. Toda vsi – sistematično, kontinuirano, permanentno. Ušesa vas ves čas bolijo. To je neposlušljivo. Tako izgleda Šepet metulja, v kateri se dijaki neke celjske šole ne šolajo, ampak tekmujejo – kdor bo za neko podjetje razvil prezračevalni sistem s pogonom na umetno inteligenco, bo zmagal in dobil štipendijo.

Izganjalec hudiča: Vernik

Friedkinov Izganjalec hudiča je dobil kopico sequelov, prequelov in imitacij, ki so vse njegove posebnosti spremenili v takšne klišeje, da Vernik – nova iteracija Izganjalca hudiča, ki se ne začne v Iraku, ampak na Haitiju, kjer ameriški turist Victor (Leslie Odom Jr.) v potresu izgubi nosečo ženo ter dobi hčerko in Božji/Satanov srd – nima kam. Levitacije, kontorzija, telekineza, glosolalija, bruhanje, vreščanja, nizek glas, sakrilegij – nič novega ali originalnega, le repetiranje najbolj zlajnanih klišejev. Ergo: Izganjalcu hudiča se zgodi najhuje – imitira le svoje lastne imitatorje.

Dogman

Luc Besson se je vrnil. Nekaj let ga ni bilo. Imel je težave – različne ženske so ga obtoževale spolnega nadlegovanja, celo posilstev, toda sodišča so ga spoznala za nedolžnega. In Dogman – film o trpečem, po krivici mučenem moškem – je avtobiografski. Douglasa Munrowa (Caleb Landry Jones), fanta iz New Jerseyja, najprej muči in trpinči abuzivni, dementni, pošastni oče – zapre ga v kletko h gladiatorskim psom (namenjenim za ilegalne borbe), potem pa ga s puško tako pohabi, da postane invalid.

Moško trpljenje postalo prioriteta slovenske kinematografije

Novi slovenski filmi izgledajo tako, kot bi jih napisal Chat-GPT: vsi moški namreč brezmejno trpijo. Vsak novi slovenski film je zgodba o moškem, ki ga brutalizirajo, mučijo, trpinčijo. V Opazovanju huligani brutalno pretepejo fanta, ki se potem – ja, ves film – bori za življenje, v Šterkijadi oče brutalizira sina (»Igor, pejt na kolena, pa te ne bo pretepu«, kriči njegova mama), v Poslednjem heroju agonično, patetično trpi France, ker ne more preseči svojega očeta-partizana-heroja (Primož Pirnat, ki ga igra, bi lahko brez problema igral Cankarjevo mater), v filmu Zbudi me mladi kriminalec (Jure Henigman) tako krčevito trpi, da izgubi spomin, v Možu brez krivde lastnik gradbenega podjetja (Brane Završan), ki ga paralizira infarkt, le še groteskno hrope, ječi, hrza in trza, v Vzorniku začnejo Jana (France Mandić), novinca na neki novomeški šoli, vrstniki takoj maltretirati, v Šepetu metulja pa začne Jana (Ali Ogrizek), novinca na neki celjski srednji šoli, takoj maltretirati profesor.