Sanje nekdanjega ministra Marka Borisa Andrijaniča so splavale po vodi

Silicijeva dolina v južnem delu Sanfranciškega zaliva je že dolga leta predmet poželenja slovenskih politikov. V času Cerarjeve vlade zato nismo skoparili in smo tja z gospodarsko-politično delegacijo poleg takratnega ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja poslali celo predsednika države Boruta Pahorja. Verjetno je bil izkupiček takratnega obiska, ki je zbudil največ pozornosti, podpis pisma o nameri za sodelovanje z Uberjem.

Ministrstvo za obrambo svoje zaposlene spodbuja k varčevanju z elektriko z ugašanjem računalniške opreme

Služba za informatiko in komunikacije na ministrstvu za obrambo je 29. julija izdala priporočila za zmanjšanje porabe električne energije računalniške opreme. Zaposlenim na ministrstvu sta sekretarja Viktor Sterle in Peter Adamlje svetovala, da računalnike ugašajo, ne le dajejo v stanje mirovanja ali spanja, priporočila pa sta tudi ugašanje preostale računalniške opreme, kot so zasloni in zvočniki. Cilj tega ukrepa naj bi bilo zmanjšanje porabe električne energije, s tem pa zmanjšanje stroškov ter čistejše okolje.

O pomenu javnega potniškega prometa

Slovenija gori, Evropa gori, svet gori. Nihče več ne more zanikati, da so podnebne spremembe posledica človekovega delovanja. Kljub splošnemu zavedanju in govorjenju o nujnosti radikalnih sprememb ni videti, da bi razviti svet, ki je glavni onesnaževalec, kmalu prišel do točke, ko bo dovolj prizadet, da se bo razblinila utvara o možnosti nadaljnjega lagodnega življenja ob sočasnem »reševanju« planeta. Čeprav je to skrajno srhljivo, se zdi, da bi bilo za obstanek tega še najbolje, če bi se kje kateri od starih norcev spozabil in pritisnil na rdeči gumb.

Vlado Miheljak

12. 8. 2022  |  Mladina 32  |  Dva leva

O Captain! My Captain!

Dober teden pred volitvami, ko je bila negotovost kljub obetom sprememb še velika, sem v intervjuju za Mladino povedal, da je zame ideal demokracije normalno delujoča država, ki od volivcev ne zahteva, da se žrtvujejo zanjo, ter da želim živeti v državi, kjer bom raje hodil na košarkarske tekme Cedevite Olimpije kot na politične shode pred parlamentom. In danes je ta normalnost tu. Ne samo, da se ljudje ne čutijo več utesnjeno, ogroženo, nelagodno, osramočeno, ampak spet živijo življenje, v katerem se dan ne začenja in ne konča s političnim delirijem. Kdaj je bila nazadnje dneve in tedne osrednja medijska dilema nepolitične narave? Sedaj smo ji bili priča. Namreč, ali se bo kapitan – in ve se kdo – vrnil na krov. Ljudje se spet lahko prepuščajo svojim radostim in strasten. O strasteh se ni vredno prepirati ali jih soditi z racionalnimi argumenti. Pač, nekdo v svoji intimi postane pogumni vojaček, si pred ogledalom pomerja uniformo, drugi hodi po božjih poteh, nekoč v Jajce, kasneje v Budimpešto, vselej v Lepeno. Spet tretji zbira znamke, značke ali nabira kakšne druge fetiše ... Le redki so ljudje, ki nimajo dvojnega življenja; enega vezanega na javno podobo, drugega za svoj lastni užitek in intimo. Tem redkim te praznine ter oropanosti užitka in strasti ne gre zavidati.

Cenejša programska oprema

Microsoft Office verjetno pomeni najosnovnejši nabor računalniških programov, ki jih potrebuje vsak šolar, študent, pisarniški delavec, ne nazadnje novinar ali kdorkoli, ki vodi evidence in sem pa tja rabi tudi kaj zapisati v elektronski obliki. V sklop programov med drugim sodijo program za urejanje besedil Word, program za obdelavo razpredelnic Excel, predstavitveni program PowerPoint in urejevalnik opravil, integriran s koledarjem in odjemalcem elektronske pošte Outlook. Uporabnikom je omogočena tudi shramba podatkov v oblaku v storitvi OneDrive. Microsoft Office je zagotovo najbolj znan ponudnik programov s tovrstno vsebino – ob čemer sicer ni edini, se pa zanj še vedno odloča večina posameznikov in podjetij. Temu primerna je tudi njegova cena.

Janko Lorenci

12. 8. 2022  |  Mladina 32  |  Kolumna

Kdo je na oblasti?

Tu živimo, dva milijona nas je, v velikanski večini se nočemo izseliti. Izseliti se bo tudi vedno teže – države se bodo zapirale kot školjke, kajti podnebna kriza kakor svinec pritiska na vse pod seboj. Tudi na Slovenijo. Smo ogrožena in ekološko zaostala država. Še tepcem postaja jasno, da je vrag vzel šalo.

Tako se je končalo poletje

Robert Altman je leta 1966 za studio Warner posnel Odštevanje, astronavtsko dramo, ki pa je v kino prišla šele leta 1968: Jack Warner je namreč Altmana že pred koncem snemanja nagnal. Zakaj? Videl je prizor, v katerem sta dva igralca govorila hkrati, simultano, drug čez drugega. Ne, igralec ni počakal, da je drugi svojo repliko povedal do konca, ampak je govoril kar čez njega. In narobe! Šokantno! Nezaslišano! Warner, ki je očitno pozabil, da je Howard Hawks z overlappingom briljiral že v štiridesetih letih (Njegovo dekle Petek), je ponorel: »Ta idiot je pustil, da igralci govorijo drug čez drugega!« Kaj je pa dobri stari Jack vedel, da bodo »prekrivajoči se dialogi« postali Altmanov zaščitni znak in njegov prispevek k novoholivudski filmski revoluciji.

Lil Ptuj

Čeprav je Lil Pump pri promociji festivala Offline odigral vlogo glavne zanimivosti – njegov potetovirani obraz je krasil jumbo plakate po vsej Sloveniji –, se je na prireditvi zdelo, da dobršnega dela občinstva pravzaprav ni privabilo njegovo ime, temveč predvsem to, da Ptuj čage takšnih razsežnosti še ni videl. Spektakel, ki je potekal sočasno s slovito Ptujsko poletno nočjo, na katero je naše najstarejše mestece še bolj živo kot na pustno soboto, je v dveh nočeh (5. in 6. avgusta) privabil več kot deset tisoč obiskovalcev.

Heni Erceg

12. 8. 2022  |  Mladina 32  |  Hrvaška

Sistemski umor

Odraščal je v uredništvu tednika Feral Tribune in se razvil v enega najboljših hrvaških novinarjev, njegovi članki so izstopali v vsakem uredništvu. Čeprav je bil mlad, je bil človek starega kova; izobražen, duhovit, temeljit pri razkrinkavanju in klicanju na odgovornost številnih ljudi, vpletenih v korupcijo, v kateri se duši Hrvaška. Zasebno je bil zadržan in vljuden, kadar me je poklical, je pogovor vedno začel z: »Motim?« Potem pa je sam postal glavni junak strašljive afere v tej brezčutni državi.

Kostja Gatnik (1945–2022)

Preveč je tega odhajanja! Žalostna in jezna pomislim, kakšni časi, ne mine mesec, da ne bi izvedela za smrt prijatelja ali znanca ali katere od znanih osebnosti, ki so ukrojile naše stoletje. V sebi zakričim – dovolj, ni še čas! In za Kostjo nikakor še ni bil čas. Še toliko zamisli in načrtov je imel, še toliko želja, ki bodo za vedno ostale neuresničene.

Odtis našega časa

Teza enega izmed mojstrov klasične grafike, da je za grafiko kot zvrst nujna predvsem urbana kultura, torej urbana kultura kot vitalna podstat grafične umetnosti, je lahko zanimiva. Je imel z urbano kulturo v mislih življenjski slog v mestih, kjer se hodi v gledališče in kino, galerije in muzeje, kjer so univerze in akademije, kjer potekajo javna predavanja in razprave, kjer so kavarne in mestni parki in kjer živijo tudi različne subkulture? Skratka, urbano kot zmes vsega tega, kot osvobojeni prostor ustvarjalne spontanosti ter hkrati individualne in kolektivne rabe urbanega prostora in prostor, kjer se med drugim oblikujejo tudi antagonizmi med subkulturo in mainstreamom. Morda ta teza drži in se lahko njene sledi »čitajo in vidijo« tudi na razstavi Odtisi in vtisi 2 v Tivolskem gradu, v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC), v edini za grafično umetnost specializirani slovenski instituciji. Razstava Odtisi in vtisi 2 je po desetih letih druga po vrsti v organizaciji MGLC, ki nam na podlagi javnega poziva umetnikom in umetnicam omogoča pregled slovenske grafične produkcije zadnjih petih let. Prvo takšno razstavo – Odtisi in vtisi – so razgrnili v daljni pomladi 2012.

Slovenski klasiki 2.

Mladež, ki se kobaca prek Muce copatarice, Cicibanov in oguljenih malih čebelic, ki so jih starši ali babice in dedki prinesli s podstrešja zgolj zato, da s porumenelih listov berejo čudovite pravljice, prej ali slej pride v osnovno šolo. Tam pa se sreča s slovenščino, književnostjo, togim učnim načrtom, ki od otrok zahteva, da prebirajo Aškerčevo Čašo nesmrtnosti, Tavčarjevo Cvetje v jeseni in Vorančeve Solzice, monumentalna dela, kleno slovensko klasiko, ki pa je zapisana v težko razumljivem jeziku, v slovenščini, kakršna obstaja le še v knjigah. Učinek je pričakovan. Večini otrok se slovenski klasiki zagnusijo, zavračajo branje, stoletja stari problemi Agate Schwarzkobler se jim zdijo odveč. A zgodbe in klasiki obstajajo, imajo kulturno vrednost, kanonski položaj v panteonu slovenske literature, pa četudi svetniški sij nekaterih izmed njih počasi bledi.