Zmaga demokracije

Na volilno nedeljo malo po dvanajsti uri na enem izmed ljubljanskih volišč za Bežigradom ni bilo gneče. Ljudje so odhajali in prihajali. Vzdušje je bilo prijetno, malce svečano, člani volilnih komisij so opravljali svoje delo, pregledovali osebne izkaznice, listali po volilnih seznamih. »Danes jih je veliko,« je dejala članica volilne komisije, ki je volivkam in volivcem podajala glasovnice. »Prihajajo in prihajajo, ves čas.« Vsi na volišču so vedeli, da ima to močan pomen.

»Nismo opravili s populizmom«

Nova vlada se ne sme opiti z zmagoslavjem, temveč mora s pomirjanjem strasti povrniti ljudem zaupanje v državo, opozarja Spomenka Hribar.

Nedotakljivo orožje

Koliko proračunskih sredstev, ki jih zberemo ljudje z davki in drugimi prispevki, naj država namenja za oboroževanje in koliko za druge namene? Katero orožje in opremo naj kupuje, po kakšni ceni in kdaj? Ta tema je navrgla tudi eno večjih korupcijskih afer, afero Patria, zaradi katere so bili do posega ustavnega sodišča vidni javni funkcionarji obsojeni na pravnomočne zaporne kazni in že tudi prestajali kazen. Ne nazadnje, med njimi je bil tudi donedavni predsednik vlade Janez Janša. A hkrati so to vprašanja, glede katerih ljudstvo (ki ima po ustavi oblast) nima prav nobene besede. Nobene. To kaže tudi torkova odločitev ustavnega sodišča, da referenduma o nakupu 45 osemkolesnikov Boxer za ceno okoli 400 milijonov evrov ne bo.

Kader SDS na Furs

Na Finančni upravi (Furs), ki jo vodi Ivan Simič, so v dneh pred volitvami podelili petletne mandate direktorjem in direktoricam vseh šestnajstih finančnih uradov po državi. Uvedba mandatov je posledica spremembe zakona o finančni upravi, ki so jo poslanci odhajajoče koalicije z zavezniki s 46 glasovi za potrdili v državnem zboru 11. marca letos. Sprememba zakona je Simiču omogočila, da prevetri direktorje finančnih uradov; zagotovo pa ni naključje, da je bil izbirni postopek na podlagi internega natečaja končan in imenovanja izvedena tik pred volitvami.

»Ne smejo spregledati ukrajinske krize«

Gibanju Svoboda in zlasti njegovemu predsedniku Robertu Golobu želim veliko skromnosti. Zavedati se morata, da je na volitvah v bistvu zmagala koalicija KUL in da sta Janez Janša in SDS sama sebe – s tem pa tudi NSi – odstavila. Stranke KUL so skupaj s civilno družbo dovolj jasno kazale, čemu Slovenci ne bi smeli biti za družbeni in gospodarski prevrat, ki ga je izvajala in načrtovala oblast Janeza Janše.

Smo bili res gostoljubni?

Z rojstvom države se je ob vseh prizadevanjih za njeno uspešno delovanje začel tudi boj za »nacionalno čistost«. Odstranjevanje Neslovencev, nebodijihtreba, ki naj bi ogrožali naša mir in varnost, je potekalo na način politične mimikrije, zato ga je bilo na začetku težje prepoznati. Šlo je za načrtovan sistem, ki so ga vodili v glavnem politiki desne usmeritve, izvajalo pa ga je poslušno uradništvo. Prvi so bili na udaru pri nas (še) živeči pripadniki JLA in njihovi sorodniki, zatem izbrisani in v istem času bosanski begunci. Izbris, dr. Dragan Petrovec ga upravičeno imenuje administrativni genocid, je nazadnje le doživel širše razkritje, javno zgražanje in obsodbe, čeprav krivci zanj, žal, ne bodo nikoli prišli pred sodišče. O trpljenju bosanskih beguncev pri nas pa ljudje zelo malo vedo. Podoben molk, kot je spremljal izbris, je spremljal tudi življenje beguncev pri nas. O njem se zunaj tako imenovanih zbirnih centrov in gostiteljskih domov, kjer so živeli, ni smelo nič vedeti, nič govoriti.

Ne tako hitro, Viktor

Pred nekaj tedni je po zmagi na volitvah novi-večni madžarski premier Viktor Orbán rekel: »V Budimpešti je ves svet nocoj videl, da so zmagale krščanskodemokratska politika, konservativna državljanska politika in domoljubna politika. Evropi sporočamo, da to ni preteklost, to je prihodnost. To bo naša skupna evropska prihodnost.« No ja, zdaj, po nekaj tednih, ni videti ravno tako. Orbán je danes izoliran, kot doslej še ni bil. Ne le zaradi prijateljevanja s Putinom in vojne v Ukrajini, ampak tudi zaradi izida volitev v Sloveniji in Franciji, kjer je ta konec tedna v drugem krogu predsedniških volitev zmagal Emmanuel Macron. Z 58,5 odstotka glasov je premagal Orbánovo zaveznico Marine Le Pen, ki je dobila 41,5 odstotka glasov. Tako kot je Orbán pri predvolilni kampanji finančno pomagal Janezu Janši, je tudi Le Penovi: na začetku marca je od madžarske državne banke MKB dobila 10,7 milijona evrov posojila.

Maja Novak

29. 4. 2022  |  Mladina 17  |  Ihta

Eno malčk mn strahu ...

Dva tedna sem trpinčila mamo, prijatelje in nedolžne mimoidoče, bridko tožeč, kakšna smola me je doletela: že dan po volitvah moram pisati kolumno, tako da do zadnjega hipa ne bom vedela, kako naj jo zastavim. »Slovenka si: ne tarnaj, temveč išči rešitve,« so mi rekli in predlagali, naj kratko malo vnaprej napišem dve: eno za primer zmage in drugo za primer, no, tudi zmage, ampak ne naših. Tudi ko je umiral tovariš Tito, naj bi, kot so mi povedali ata, delali tako: ključne strani v časnikih so domnevno v dveh različicah do zadnje sekunde čakale, ali bo (takrat) največji pacient v državi preživel zadnji rok za oddajo časopisa v tiskarno ali ne.

Radikalna vojna

Danes lahko pridejo, vas zgrabijo in odpeljejo – v taborišče za vojne ujetnike. Ja, povsem mirno vas lahko razglasijo za vojnega ujetnika, vohuna – sovražnega borca.

Freedom House opozarja, da Slovenija drsi v avtoritarizem

Globoka država se je pred volitvami spet trudila umazati ime Janeza Janše in njegovih koalicijskih partnerjev. Ameriška nevladna organizacija Freedom House, ki meri stopnjo svobode in demokracije po svetu (in je seveda del globoke države postkomunistične zarote v Sloveniji) je tik pred državnozborskimi volitvami sporočila, da je bilo lani med vsemi državami v regiji prav v Sloveniji nazadovanje demokracije največje.

N'toko

29. 4. 2022  |  Mladina 17  |  Žive meje

Teorija cene

Ko smo pred kratkim z Delovno skupino za azil obiskali kurdskega begunca Karima (ime je spremenjeno) v koprskem zaporu, smo bili prvi ljudje iz zunanjega sveta, ki jih je videl po letu in pol. Osamljeno življenje za zapahi ga je v tem času povsem zlomilo. Po cele dneve je opravljal zaporniško delo, s katerim je zaslužil 110 evrov na mesec, ta denar pa je v celoti porabil za drage klice ženi in hčerama v domovino. Še nedavno je upal, da bo v Evropi dobil azil in jih varno pripeljal sem, a ga je na poti ustavila slovenska policija in ga obtožila tihotapstva. Karim naj bi bil čez mejo vozil avto, v katerem se je prevažalo še več oseb. Že po kratkem pregledu dejstev postane jasno, da tega ni mogel storiti – dom je zapustil komaj mesec pred dogodkom in bi v tako kratkem času težko postal mednarodni mafijski kolovodja, na volanu ni bilo njegovih prstnih odtisov, pač pa odtisi znanega tihotapca, njegovo nedolžnost so potrdili tudi drugi migranti v avtu, a so jih še pred sojenjem vrnili na Hrvaško. Policija si je obtožbo gladko izmislila in deportirala priče. Tako mu poleg skrbi za družino duševno zdravje gloda tudi občutek popolne nemoči, saj njegove resnice ne pozna nihče drug razen on sam.

Regulirano deskanje po spletu

Konec tedna je bil po 16-urnih pogajanjih sprejet dogovor o aktu o digitalnih storitvah (DSA), predlaganem decembra 2020. Usklajeni akt o digitalnih storitvah uvaja strožja pravila za velike platforme, kot so Google, Apple, Meta in Amazon, in za spletne strani, ki razpolagajo s prepovedanimi vsebinami, kot so sovražni govor in slike spolnih zlorab otrok, hkrati pa naj bi zagotavljal boljše varstvo uporabnikov interneta in njihovih temeljnih pravic.

Nehumani algoritmi

Pred devetimi leti je nizozemska davčna uprava uvedla avtomatiziran sistem, ki je prek algoritmov in umetne inteligence ugotavljal, kdo predstavlja tveganje za zlorabo socialnih pravic, te osebe pa je na podlagi suma tudi kaznoval. Kaj kmalu se je izkazalo, da je sistem kot tvegane označeval ljudi z nižjimi prihodki in pripadnike manjšin. Sodišče v Haagu je pred dvema letoma odločilo, da je bila uporaba sistema zaradi nesorazmernega dostopa in predolge hrambe podatkov nezakonita, vendar to ni popravilo vseh krivic, ki jih je sistem povzročil. Znani so primeri staršev, ki so prejeli astronomsko visoke zahtevke za vračilo otroških dodatkov – in zato storili samomor ali hudo zboleli, več kot tisoč otrok pa je bilo odpeljanih v rejo.

Porezali so mu krila

Na pobudo vlade je bilo letošnje leto razglašeno za leto italijanskega skladatelja Giuseppeja Tartinija – ob 330. obletnici njegovega rojstva –, ki se je rodil v Piranu, mesto pa je pomembno zaznamovalo njegovo glasbeno izobraževanje in ustvarjanje. Zato je še toliko nenavadnejša odločitev kulturnega ministrstva, da prav v tem letu odreče sredstva Tartinijevemu festivalu, ki uspešno deluje že dve desetletji in je eden prepoznavnejših festivalov baročne glasbe v tem delu Evrope. Po besedah programskega vodje Milana Vrsajkova in umetniške vodje Jasne Nadles so se organizatorji konec lanskega leta prijavili na štiriletni programski razpis ministrstva, vendar na njem kljub ustreznim referencam, uspešno izpeljanim festivalom v času pandemije in napovedi vrhunskega programa niso bili izbrani. Sledila je še prijava na štiriletni projektni razpis, a je ministrstvo sredstva Tartinijevemu festivalu odtegnilo tudi na tem. Enaindvajseti festival, ki bo potekal od 18. avgusta do 5. septembra, se bodo sicer kljub bistveno nižjim sredstvom potrudili izpeljati v čim bolj neokrnjeni obliki, v prihodnjih letih pa bo njegov obstanek vprašljiv.

Zadnji izdihljaji

Vlada se je tik pred volitvami odločila (ponovno) razrešiti štiri od sedmih članov upravnega odbora Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Upravni odbor so tako spet zapustili Jana Kolar, Emilija Stojmenova Duh, Tonček Kregar in Justina Erčulj, njihova mesta pa so zasedli Tina Tomažič, Gabrijela Horvat, Fidel Krupić in Igor Emri.

Radio Študent nadaljuje bitko

Enaindvajsetega aprila je Radio Študent (RŠ) na tiskovni konferenci Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani (ŠOU) ponovno pozval k uskladitvi akta o nepridobitnih organizacijah. A poleg statusa je zdaj ogrožen tudi razpis za direktorja. Aleksander Milićević, vodja poslanske skupine Povezani, naj bi bil predlagal, da letos volitev sploh ne bi bilo in naj bi se za direktorja preprosto imenoval direktor ŠOU Andrej Klasinc. RŠ je za Megafon pojasnil, da Milićevićev predlog »ignorira vse demokratične varovalke, ki novinarkam in novinarjem Radia Študent omogočajo podajanje mnenja o ustreznosti osebe, ki skrbi za poslovanje radia«.

dr. Bogomir Kovač

29. 4. 2022  |  Mladina 17  |  Ekonomija

Bo to zmagoviti ples?

Parlamentarne volitve leta 2022 so postale resnično prelomne. Toliko pretresov in pomembnih sporočil politični razred v Sloveniji še ni doživel. Skupno sporočilo je jasno in nedvoumno. Volivci si želijo korenitih družbenih sprememb, ne zaupajo etablirani politiki, zavrnili so aroganco in abotnost sedanje vlade. Toda politični poraz so doživeli na desni in na levi. Janševa vladna koalicija je politično pogorela navkljub izjemnim ekonomskim rezultatom in darilom državljanom. Opozicija v okviru KUL je doživela politični polom navkljub ustavitvi »janšizma«. Golobovo Gibanje Svoboda je v politično orbito pognalo protivladno razpoloženje volivcev, vendar tudi Golobova večplastna podoba alternative. Njegov politični vzpon je vnovičen dokaz globoke politične krize slovenske strankokracije. Toda imeli smo srečo, uporniški politični refleks ljudi je še deloval. Golob je vsekakor tvegana politična naložba. A njegov intelektualni, socialni in politični kapital je dovolj velik, hkrati je tudi drugačen politik. Ob novi politični aritmetiki nam tokrat morda celo uspe.

Janko Lorenci

29. 4. 2022  |  Mladina 17  |  Kolumna

Olajšanje

Zastavek je bil velikanski, končalo pa se je dobro. Pod Janšo smo v kratkih dveh letih zabredli v avtoritarni kaos in volitve so odločale, ali se bomo rešili v polno demokracijo in normalnost ali padli v diktaturo. Ljudstvo je to čutilo, množično odkorakalo na volitve in Janšo odslovilo. Pomagalo mu ni ne strahovanje ne podkupovanje, ne epidemija ne ukrajinska vojna in niti to, da je Golob zadnji hip dobil covid.

Kdor si upa, naj gre z njim

Vsebina prvega dela: Polza Mancini je eden najbizarnejših likov, kar jih je kdaj tlačilo stripovske strani. In ta jih res dobesedno tlači: 150-kilski brezdomec po lastni izbiri, nekdanji pisatelj, ki golta nezdravo hrano, alkohol, tablete in se gnusi vsem, še najbolj pa samemu sebi. Polzo zaslišujejo na policiji zaradi tega, kar je naredil neki Carole. Kdo je Carole, ne izvemo, razen tega, da je v komi. Na zaslišanjih Polza pove svojo življenjsko zgodbo, kako ga je po očetovi smrti prvič zadel blast, posebno stanje ekstaze, duhovni orgazem, temeljni pretres, »trenutek breztežnosti, brezmejni svet, prost vseh moralnih spon«. To je bil trenutek, ki mu je spremenil življenje. Postal je odvisen. Zapustil je ženo, vse svoje imetje in civilizacijo ter se podal v neznano. Stran od mesta, v naravo, gozdove, divjino ... V samoti se je učil naravnih zakonov. »Narava ne pozna morale, etike ali celo pravice,« pove zasliševalcema. Ves čas išče nov blast, razodetje, ultimativni užitek, »tisti občutek brez primere ... ko sem zares začel živeti. Vsega sem se zavedal, slišal sem neslišno, videl sem nevidno.« Blast je v sicer črno-belem stripu prikazan kot barvne risbice – čečkarije otrok avtorja stripa.

Tisočstranska pesmarica

Zgodnje jutro je. Mesta se počasi, lenobno prebujajo – večina pravzaprav še spi –, on pa že sedi za mizo in tipka. Dan za dnem vestno oddela dve jutranji uri; največ tri, sicer delo ni kakovostno, nekaj najhujšega pa je naslednje jutro spet sesti k računalniku in ugotoviti, da je vse, kar si napisal, za odmet. Ni pisatelj, a njegovo delo ne zahteva nič manj pozornosti, natančnosti, jezikovne bravure in domišljije. Prevajalec je. V tem primeru Srečko Fišer, ki je v slovenščino nedavno prevedel celoten Canzoniere (Pesmarico), ustvarjalni vrhunec enega največjih pesnikov italijanske in evropske književnosti Francesca Petrarca. Poznamo ga tudi po prevodih Umberta Eca, Itala Calvina, Kazua Ishigura, Virginie Woolf, Samuela Becketta, Williama Shakespeara, Ernesta Hemingwaya in drugih. Ponaša se s Sovretovo nagrado, ki jo je dobil za prevoda izvrstnega Ishigurovega romana Ostanki dneva in V smrtni uri Williama Faulknerja, z Borštnikovo nagrado za prevod dramskega besedila Hamlet ter z Bevkovo nagrado za prevajalske dosežke.