Center za odstranjevanje ljudi

Ogled Postojnske jame je za tuje turiste tako rekoč obvezen del programa med obiskom Slovenije – nekaj takega kot sprehod čez ljubljansko Tromostovje ob hkratnem pogledovanju proti gradu ali uživanje v kremni rezini ob Blejskem jezeru s pogledom na otok. Toda nekateri tujci v Postojni ne pridejo do omenjene znamenitosti. Slab kilometer zračne črte od lepot Postojnske jame najdemo povsem drugačno kategorijo tujcev. To so tujci, katerih gibanje je omejeno in so nameščeni, dejansko zaprti, v centru za tujce. Tega brez težav primerjamo z zaporom, saj je ljudem, ki se znajdejo v njem, tako kot zapornikom odvzeta osebna svoboda.

Brez delavcev v nadzornem svetu SDH

»Zelo težko se bomo borili za višjo raven delavskega soupravljanja v zasebnih družbah in v odvisnih družbah pod okriljem Slovenskega državnega holdinga, če se v samem državnem holdingu ignorirajo določbe zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju,« je nedavni sprejem popravkov zakona o Slovenskem državnem holdingu (SDH) komentiral predsednik Združenja svetov delavcev Slovenije Vladimir Šega. Vladna koalicija namreč kljub drugačnim zagotovilom s spremembo zakona ni zagotovila članstva delavcev v nadzornem svetu holdinga, ki je konec lanskega leta upravljal 10,3 milijarde evrov državnih naložb. V Združenju svetov delavcev Slovenije so zato sprožili postopke za zakonodajni referendum.

SDS je stranka, ki ne zmore empatije do najšibkejših

Škoda, ki jo je minister Zvone Černač povzročil Mirovnemu inštitutu s tem, ko je preprečil, da bi dobili denar za projekt, ki ga je mednarodna izbirna komisija pred tem že potrdila, je velika, pojasnjuje direktor Mirovnega inštituta Iztok Šori, še večja pa je škoda, storjena prebivalkam in prebivalcem Slovenije ter gospodarstvu, dodaja.

Obrambno ministrstvo najema cerkvene prostore 

Znotraj Slovenske vojske deluje vojaški vikariat, služba za religiozno oskrbo pripadnikov vojske in njihovih družinskih članov, ki je bila leta 2000 ustanovljena s sporazumom med Slovensko škofovsko konferenco in slovensko vlado, natančneje vlado, ki jo je le pol leta vodil Andrej Bajuk. Položaj obrambnega ministra je tedaj zasedal Janez Janša. Prav pod Janševo vlado pa je vojaški vikariat letos dobil tudi pastoralno središče v Ljubljani.

TV komentar / Starejši gospod ni mlada dama

Marko Milenković, novinar iz orbite podjetij za propagando in promocijo SDS, ki je v skladu z odločitvijo političnih vodstev (SDS in RTV) že od pomladi na delu na TV Slovenija, je tako na hitro eden od zmernejših iz politične ekipe SDS, ki je prevzela nacionalno televizijo. No, ob njegovem prihodu na TV Slovenija ni bilo tako. Ob uničevanju Studia City je bil bojevit, nekaj časa je bil celo prepričan, da je sposoben sedeti na stolu Marcela Štefančiča, jr.

Delavcem v trgovini je prekipelo

Peticijo Sindikata delavcev trgovine Slovenije, ki od delodajalcev zahteva boljše delovne razmere, je podpisalo več kot 7000 zaposlenih v trgovinski dejavnosti. V obdobju vsesplošne draginje najnižje osnovne plače, ki brez doplačil ne dosežejo niti minimalne plače, ter nizka povračila stroškov za prehrano in prevoz na delo delavcem preprosto ne omogočajo preživetja. Če se razmere ne bodo kmalu izboljšale, v sindikatu zato ne izključujejo možnosti stavke – in to sredi decembra, ko so trgovine in njihova skladišča praviloma najbolj obremenjeni.

Bi lahko zmaga italijanske desnice ogrozila odnose v obmejnem okolju, kjer živijo Slovenci?

Prejšnji teden je bila stota obletnica pohoda na Rim, shoda fašistov, ki se je končal z imenovanjem Benita Mussolinija za italijanskega premiera. Skoraj ironično je nekaj dni pred obletnico prisegla nova italijanska premierka Georgia Meloni, predsednica neofašistične stranke Bratje Italije, ki v preteklosti ni skrivala naklonjenosti Mussoliniju, in z njo najbolj desna vlada po drugi svetovni vojni. Družbo v vladi stranki Melonijeve delata Liga Mattea Salvinija in stranka Naprej, Italija pod vodstvom Silvia Berlusconija, skupaj imajo večino tudi v obeh domovih parlamenta.

»S snemanjem hidžaba iranske ženske osvobajajo celotno družbo«

Nemiri, ki so izbruhnili v Iranu, potem ko je sredi septembra tako imenovana moralna policija do smrti pretepla 22-letno Mašo Amini zaradi domnevnega kršenja pravil glede strogo zapovedane muslimanske ženske noše, so bliskovito prerasli v splošni upor proti islamski oblasti. Zahodni osrednji mediji se osredotočajo predvsem na prizore žensk, ki snemajo hidžab (naglavno pokrivalo, op. a.) in ga mečejo v ogenj, a ti plameni osvetljujejo še marsikaj drugega. Ta ljudska vstaja v Iranu, že tretja večja v zadnjih 13 letih, presega zahteve po večjem obsegu osebnih svoboščin; je upor proti islamski oblasti, pa tudi proti rentnemu kapitalizmu, ki ga ta uveljavlja, in proti strahotnim družbenoekonomskim razlikam, ki so njegova najočitnejša posledica. Moramo upoštevati, da tretjina Irancev živi pod pragom absolutne revščine, opozarja iranski filozof Arsalan Reihanzadeh, ki na Podiplomski šoli ZRC SAZU v Ljubljani pripravlja doktorat na temo Transformacije moderne misli – filozofije, psihoanalize in kulture.

Protest zoper cerkev dovoljen

V predbožičnem času leta 2013 je francoska novinarka in feministična aktivistka Éloïse Bouton vstopila v eno izmed pariških cerkva in pred mašo zgoraj brez pred oltarjem uprizorila protest zoper cerkveno nasprotovanje pravici do splava – to je storila s »splavljenjem« Jezusa z uporabo nekaj kosov kravjih jeter. Na pobudo duhovnika in katoliške cerkve je bila Boutonova potem v Franciji obsojena na mesec dni zapora, pogojno. Zdaj je Evropsko sodišče za človekove pravice obsodbo razveljavilo.

Poučevanje bosanskega jezika v osnovnih šolah 

Konec oktobra se je v 12 slovenskih osnovnih šolah začelo poučevanje bosanskega jezika. Gre za prvo poskusno enomesečno poučevanje, ki naj bi v prihodnjih letih preraslo v čisto pravi izbirni predmet, tako kot se pri takem predmetu poučujejo nekateri drugi tuji jeziki z območja držav nekdanje Jugoslavije, denimo srbski in hrvaški jezik.

Več kot milijarda evrov

Banka Slovenije je pred dnevi izdala publikacijo o tujih neposrednih naložbah v Sloveniji v letu 2021, v njej pa razkriva, da so si tuji lastniki slovenskih podjetij lani izplačali 1,1 milijarde evrov dobičkov, kar je največ doslej. »Vrednost izplačanih dobičkov vse od leta 2016 raste po povprečni stopnji 16,7 odstotka, edina izjema je bilo leto 2020 zaradi epidemije,« navaja publikacija. Grob seštevek izplačanih dobičkov kaže, da so si tuji lastniki slovenskih družb v zadnjih desetih letih izplačali skupaj skoraj sedem milijard evrov dividend, to pomeni skoraj 13 odstotkov lanskega BDP Slovenije (52,2 milijarde evrov).

Kaj in koga čaka finančni minister pri SID banki?

Državna SID banka (Slovenska izvozna in razvojna banka) je pomembna finančna ustanova, prek katere država deli razvojni denar, spodbuja izvoz in zagotavlja finančno podporo podjetjem v času, ko tržni akterji poniknejo. Finančni minister Klemen Boštjančič zagotavlja, da si je glede SID banke, katere bilančna vsota presega 2,8 milijarde evrov, postavil izjemno visoke cilje: »Verjamem, da v preteklosti še zdaleč ni izkoristila vseh potencialov in možnosti, ki jih ima. To bomo spremenili. Ne le razvoj banke, pač pa razvoj kapitalskih trgov je eden od mojih večjih ciljev. Ravno s tem namenom je bila pred kratkim na finančno ministrstvo imenovana tretja državna sekretarka.« Gre za Nikolino Prah, ki je pristojna za finančni sistem in je na ministrstvo prišla iz Agencije za trg vrednostnih papirjev.

Pesnik upora / Vasko Simoniti letošnjega leta ni želel posvetiti Kajuhu ... 

Vlada se je te dni na pobudo ministrstva za kulturo odločila, da bo leto 2023 leto Karla Destovnika - Kajuha. S tem se bo država poklonila pesniku, ki je ustvarjal v obdobju tik pred drugo svetovno vojno in med njo ter čigar literarno delo »ni le dokument takratnega časa, temveč obenem izpoveduje najglobljo in najbolj čisto, nadčasovno človečnost«.

Vlado Miheljak

4. 11. 2022  |  Mladina 44  |  Dva leva

Komentar / Peccatum originale

Uf, sedaj pa lahko zavidamo že tudi Brazilcem. Ogromna dežela ima veliko »vojaških« izkušenj z reševanjem kritičnih stanj države. In dosedanji predsednik Bolsonaro ni le populist, avtoritarec, trumpist, zagovornik teorij zarote, uničevalec globalnega ekosistema, ampak je po poklicni in psihološki formaciji tudi vojak. Vojaštvo pa ima v Braziliji pučistične ambicije vpisane v DNK. Ko so v nedeljo zvečer njegovi privrženci, nezadovoljni zaradi neugodnega volilnega rezultata, s tovornjaki blokirali državo in klicali k vojaškemu puču, sta scenografija in koreografija močno spominjali na Čile v nekem drugem obdobju. In ker je prvi dan po porazu Bolsonaro molčal, je vse skupaj dejansko delovalo kot zlovešča napoved. A ko se je drugi dan vendarle oglasil, ni sicer eksplicitno izrekel, da je izgubil volitve, je pa napovedal tisto, kar v demokratičnem ustroju edino šteje kot samoumevno – takojšen začetek postopkov za prenos oblasti. V tem se razlikuje od Trumpa, ki še danes ne priznava volilnega poraza iz leta 2020. In v tem se morda še bolj razlikuje od Janše. Si lahko predstavljate, da bi pri razliki 1,8 odstotka, kolikor je Bolsonaro zaostal za Lulo, Janša, ki je večna žrtev volilnih prevar, krivičnih sodnih postopkov, pristrane medijske prezentacije, priznal tesen poraz? Nikdar, nikoli! Samo spomnite se volitev leta 2008, ko je Pahorjeva SD v fotofinišu prehitela SDS. Pred volitvami je prišlo do spremembe zakona in si moral na volišču pokazati volilni listič oziroma vabilo in osebni dokument. In na ljubljanskem Viču ponekod tega niso zahtevali. Tudi na mojem volišču ne. Takrat je Janša želel iz tega delati zgodbo, čeprav je bilo vse skupaj banalno, saj bi se volilni rezultat lahko spremenil morda šele pri »tretji decimalki«. A je vseeno želel ponoviti volitve. Ne spomnim se, da bi kdaj kasneje Janša čestital zmagovalcu volitev.

Janko Lorenci

4. 11. 2022  |  Mladina 44  |  Kolumna

Komentar / Pekel ali nebesa, kakor vam drago

To nedeljo se bo v Šarm El Šejku v Egiptu začel podnebni vrh, 27. po vrsti. Vsi so ambiciozni, vsi prinesejo množico sklepov in obljub, okolje pa se še naprej slabša. Generalni sekretar Združenih narodov António Guterres pred sedanjim vrhom: »Bližamo se globalni katastrofi.«

dr. Bogomir Kovač

4. 11. 2022  |  Mladina 44  |  Ekonomija

Komentar / Konec vojne?

Sredi oktobra 2022 je 47 podpisnikov, uglednih državljanov, v odprtem pismu pozvalo slovensko vlado k aktivnejši mirovni politiki v ukrajinsko-ruski vojni. Nekaj dni kasneje je 30 demokratskih politikov v ameriškem parlamentu podobno pobudo naslovilo na ameriško vlado. Diplomatsko rešitev naj bi Biden iskal v neposrednih pogajanjih s Putinom. Vihar nestrinjanja je bil na obeh straneh podoben in politično dodobra premešan. Po slovenskih pobudnikih je padalo z desne, pa tudi leve strani. V ZDA so pobudo bolj podprli republikanci, demokrati pa so se ji povsem odrekli. Toda ideologija vojne prevladuje povsod, pomeni edino mogočo in dovoljeno politično alternativo. Ekonomske posledice kriz so že tu, nepredstavljivo ekološko ceno bomo plačali malce kasneje. Mir lahko nastopi šele po zmagi nad Rusijo, trdijo v ZDA in EU. Toda vojna se samo še stopnjuje, dejansko smo glede vpletenih sil že na začetku tretje svetovne vojne. Čakamo zgolj še na kitajsko-tajvanski spopad. Mirovnih pobud pa ni ali pa so v kali zatrte in prezrte. In to je ključna napaka v nizu katastrofalnih odločitev.

Heni Erceg

4. 11. 2022  |  Mladina 44  |  Hrvaška

Komentar / Evro – naš denar!

Oh, kako razveseljivo, namesto rednih osovraženih položnic se je v poštnem nabiralniku znašla ovojnica brez imena naslovnika – to pomeni, da so enako dobili vsi državljani –, v njej pa je bila na kakovostnem papirju natisnjena brošura, nekaj podobnega Ikeinim katalogom, ki smo jih včasih s takšnim užitkom prelistavali. Poglej to krasoto, si mislim, ko si ogledujem sijajni pamflet, na katerega naslovnici piše Evro – naš denar, s prve strani pa se smehlja premier, ki »spoštovane sodržavljanke in sodržavljane, drage Hrvatice in Hrvate« obvešča, da so pogoji, na podlagi katerih nam je Evropska unija odobrila uvedbo evra, »politična stabilnost, naše odgovorno upravljanje javnih financ in izvajanje reform«. Reforme? Stabilnost? Odgovornost? Je s tem človekom vse v redu? Pred kratkim so bile zaradi hude korupcije, za katero je moral vedeti, vložene obtožnice zoper kar tri ministre njegove vlade, vse reforme, od zdravstvene do izobraževalne in reforme javne uprave, pa so čista zajebancija. Nadaljuje z opevanjem, podobnim tistemu med predvolilno kampanjo – ta se v resnici za njegovo stranko nikoli ne konča –, neverjetnih uspehov svoje vlade, laže, da se nam ni bati podražitev, kakor da se ne bi neprestano dražilo vse po vrsti, in sklene, da je prav uvedba evra »generacijska priložnost za gradnjo še uspešnejše Hrvaške«.

Družina za umret

»Če se bo zapletlo, je konec z nami,« je pred leti napisal Thomas Schmid, visoki uradnik na avstrijskem finančnem ministrstvu, govoril pa je o tem, da bi ambicioznega mladega zvezdnika konservativne ljudske stranke Sebastiana Kurza na oblast spravili tudi z nedovoljenimi sredstvi, pri čemer je domnevno sodeloval ta uradnik.

Liffe / Ljubljanski filmski festival bo pokazal, zakaj kapitalizem ljudi navdaja s čedalje hujšo grozo

Avstrijski popevkar Richie Bravo (Michael Thomas), protagonist Seidlovega briljantnega Riminija, izgleda kot obmorski letoviški kraj zunaj sezone – turobno, prazno, opuščeno, zapuščeno. Kot mesto duhov. Kot kraj, ki ga je kapital nenadoma in sunkovito zapustil. Richie Bravo je masiven, utrujen, žalosten, postaran in barvito, bleščeče kostumiran in dekoriran – kožuh, orjaški pas, kavbojski škornji. Pač v slogu kičastih, sentimentalnih, sladkobnih, plehkih popevčic, s kakršnimi je nekoč blestel in slovel. Še vedno poje, toda ne v Avstriji ali Nemčiji, temveč v Riminiju, italijanskem letovišču – zunaj sezone. Tja, v hotel, ki pozimi sameva, prihajajo avstrijske in nemške upokojenke, njegove stare, večne fenice (ni jih prav dosti), ki neskončno uživajo, ko svojega superjunaka konzumirajo v živo. In to dobesedno: Richie, ki živi v razpadajoči vili na obrobju Riminija, jim vsak večer nadvse doživeto, predano, patetično prepeva svoje stare šlagerje, kot da je še vedno velik in slaven, ko pa je šova konec, z njimi fuka. In fuka tako, kot poje – doživeto, intenzivno, garaško, z vsem srcem, karizmatično. A ne brezplačno. To namreč počne za honorar. Če mu fenica plača, jo pofuka. Nekatere njegove fenice so »redne« klientke. Schöner Gigolo, armer Gigolo. Preživeti mora – ker pa mu šlagerji ne nesejo več, se mora prostituirati. Če hoče torej preživeti, mora svojim fenicam prodati vse – dušo in telo. Težko bi rekli, da ne živi od minulega dela, toda od minulega dela živi na sprevržen, grotesken, ponižujoč, tragičen način.

Ko fake postane žlahtni original

Kje in kako začeti pripoved o zasedbi Fake Orchestra? Dejstev, romaneskne pripovedi, anekdot in dogodkov, ki povezujejo zgodbe odličnih slovenskih glasbenikov ter sestavljajo veliko sliko o »Fejkih«, je za nekaj filmov in tudi za obsežno monografijo s priloženo glasbo, ki bi jo veljalo napisati in izdati. So fenomen, in to iskriv, inteligenten in žlahten. Kje torej začeti? Morda kar pri Igorju Leonardiju, kitaristu, skladatelju in glasbenem aranžerju, multiinstrumentalistu, in pri njegovem vztrajnem iskanju prave glasbe. Prepotoval je skoraj vse celine in pri tem raziskoval temelje glasbe, spoznaval nove inštrumente, se jih naučil igrati in jih tudi izdelati.