-
26. 1. 2024 | Mladina 4 | Za naročnike
-
Komentar / Urjenje v demokraciji
Z brezobzirnim cinizmom nedotakljivega narcisa, ki mu je dovoljeno vse, se je spustil še korak niže, a v resnici je bil to korak, pri katerem ga je vodil neizmeren strah. Hrvaški premier se je hotel zaščititi in je za to brez zadržkov uporabil ženske; v ospredje je postavil domnevno skrb za ženske, ki jih pretepajo in pobijajo partnerji, in si zamislil zakon o femicidu, nato pa ga povezal s še enim zakonom in oba v svežnju poslal v parlament, češ vzemi ali pusti. Ta drugi zakon, strahopetno zapakiran skupaj s pomembnim zakonom o femicidu, vsebuje zakonska določila o ukrepanju zoper prinašalce slabih novic, tako imenovane žvižgače, posredno pa tudi zoper novinarje, ki se drznejo objaviti ugotovitve o korupciji in kriminalu, pri katerih glavno vlogo igrajo ministri, tajniki in najrazličnejši birokrati vladajoče stranke.
-
Komentar / Za antifašistično alianso
V supervolilnem letu v EU in tudi drugod po svetu je vzpon skrajno desnih populističnih strank eno najbolj tveganih in nevarnih globalnih družbenih procesov. Očitno se zmagovita zahodna formula združevanja liberalne demokracije in svobodnega trga, socialne države in globalnega kapitalizma končuje. Od preloma 21. stoletja se krepijo avtoritarni režimi, neoliberalni kapitalizem pa se zapleta v serije globalnih kriz. Evropa danes postaja vedno bolj podobna razmeram v tridesetih letih 20. stoletja. Temeljne ideje in kombinacija političnih ciljev evropske skrajne desnice vse bolj spominjajo na čas vzpona evropskega fašizma. Evropska politična agenda po drugi svetovni vojni je bila zgrajena na antifašizmu, danes pa se ta ločnica izgublja.
-
Za vlado je to krizni čas. Ta hip nanjo pritiska pisana združba, sestavljena iz opozicije, zdravnikov, sodnikov, kmetov, gospodarskih združenj, predsednice države … Udarna konica pritiskov je zdravniška stavka, ker so doktorji za talce v spopadanju z vlado uporabili kar svoje paciente. Hkrati se koalicija opoteka iz afere v afero in od treh vladnih strank vanje ni vpletena samo Levica.
-
Komentar / Ko številke pripovedujejo
Zadnji mesec je bilo v orbiti osrednje vprašanje: kaj bo presodil KPK o delovanju predsednika vlade? Je zlorabil svojo funkcijo z vplivanjem na delo policije? Protikorupcijska komisija se je metikulozno lotila dela, pred trenutkom, ko bi prišla do končne presoje, pa je premier najel odvetnika, ki je s procesno potezo začasno ustavil postopek. Dokler policija ne dokonča predkazenskega postopka zoper Roberta Goloba, bi njegova seznanitev z obtožbami ex-ministrice Tatjane Bobnar ogrozila pravno plat kazenskega postopka.
-
Če odmislimo paradoks pomena in zaslug storilca za to, da je šele izdani in na križ pribiti Jezus postal odrešenik, seveda ostaja dilema, komu pripisati krivdo; koga poimenovati. Morda jo najbolje pojasni judovska šala iz tridesetih let prejšnjega stoletja v Nemčiji. Torej, mali David kliče prijateljico Helgo, naj se pride z njim žogat na dvorišče. Pa mu Helga skozi okno žalostno odgovori: »Mami pravi, da se ne smem žogati s tabo, ker ste vi ubili Jezusa.« Mali David pa ji odvrne: »Ne, to pa gotovo ne. To so verjetno bili oni drugi Liebermannovi iz spodnjega dela ulice.« No, ne gre za to, da bi zbijali šale, medtem ko palestinsko ljudstvo krvavi kot še nikoli doslej, ampak da je treba biti pri izbiri besed in imenovanju krivcev odgovoren, saj kot večkrat poudarim, beseda je konj. Tisti, ki so neposredno vmešani kot žrtve, kot storilci ali, kot je to v »Sveti deželi« neredko, oboje hkrati, težko oblikujejo stališča z zadostno distanco in samokritičnostjo. Mi, ki smo dovolj daleč, imamo ne samo možnost, ampak dolžnost biti »brez milosti« nepristranski in razsodni. Žal pa je v Sloveniji krivolov nekakšna folklorna posebnost; tudi in predvsem v politiki. Streljamo v napačne tarče, da nam ne bi treba ciljati v prave.
-
V zadnjih mesecih se v medijih kopičijo primeri zakonitega, a vseeno nesprejemljivega prepletanja javnih in zasebnih interesov – pri čemer vse skupaj poteka vedno znova z javnim denarjem in znotraj javnih ustanov ter na škodo države in njenih interesov kot tudi samih institucij. Ne samo to: v javnem sektorju zaposleni posamezniki in institucije, ki jih običajno vodijo, se vse pogosteje vedejo, kot da gre za zasebna podjetja, njihov prvi interes pa je zaslužiti čim več – vse to znotraj javnega sistema.
Iskanje brez piškotkov ni možno
