Najsrečnejši človek na svetu

V Zupaničevem dokumentarcu Sarajevo safari vidimo in slišimo, kako so turistični, snuffovski ostrostrelci med vojno v Sarajevu streljali muslimane, v Žaličevem Prazniku dela primejo muslimana, ki je med vojno v Sarajevu »snel« srbskega ostrostrelca, a povzročil mučno »kolateralno škodo«, v romantični tragediji Najsrečnejši človek na svetu, ki jo je koproducirala Slovenija, pa pravnica Asja (Jelena Kordić Kuret), s pomočjo analognega tinderja spozna Srba, bančnega uslužbenca Zorana (Adnan Omerović), ki je med vojno v Sarajevu »streljal na svoje mesto«, da bi dokazal, da ni »pička«. Ko je ustrelil prvič, je zadel njo. Spoznata se na seansi »Dotik sreče«, ki poteka v nekem socialističnem hotelu, kjer »povezujejo« osamljena srca in kjer sedita drug nasproti drugega in odgovarjata na »osebna« vprašanja, ki jih zastavlja moderator (»Bi hodili z žensko drugačne veroizpovedi?«). Vse poteka po pravilih in pod nadzorom (udeleženci si morajo natakniti priponke z imeni in celo uniforme), kajti ljubezen je nevarna, nepredvidljiva in eksplozivna – lahko se izrodi v vojno.

Preprosto super

V norveški vasi že stoletja vse vsakdanje probleme in zagate rešuje Superlev, skrivnostni superjunak, toda ko se njegov čarobni kostum pri pranju skrči, je to priložnost za nacionalizacijo skrivnih talentov in kolektivizacijo superjunaške presežne vrednosti, kar tole animacijo prelevi v skoraj marksistični cri du cœur. (kino)

Še 10 dni brez mame

V francoski komediji 10 dni brez mame, rimejku argentinske komedije Mama je odšla na potovanje, je skušala Isabelle (Aure Atika) svojemu večno »odsotnemu« možu Antoinu (Franck Dubosc) pokazati, kako je, če moraš sam skrbeti za štiri otroke – na lepem odpotuje na počitnice, otroke pa v oskrbo prepusti Antoinu. Film se je delal, da je proženski – naj moški vidijo, kako je biti ženska! Naj vidijo, kako je biti mati štirih otrok! Toda to je bila le lepa priložnost, da so žensko vrgli iz filma, da so jo torej marginalizirali in diskriminirali.

The Beanie Bubble

Superjunaški filmi so pogosto zgodbe o izvoru (Supermana, Batmana, Wolverina, Thora ipd.), a zadnje čase dežujejo tudi zgodbe o izvoru raznoraznih produktov (Air Jordana, Tetrisa, Appla, BlackBerryja, Cheeta, Pop-Tarts, ipd.), ki delujejo kot odgovor na Marvelove superjunaške zgodbe o izvoru, zato ne preseneča, da stvaritelji teh »čarobnih« in »disruptivnih« produktov izgledajo kot groteskne karikature že itak karikiranih in grotesknih superjunakov – posedujejo skrivne, nadnaravne talente, spremeniti in rešiti hočejo svet, najraje bi poleteli, kar razganja jih od samozavesti, podjetnosti, narcizma in arogance, v njih je nekaj nečloveškega.

Sympathy for the Devil

Nicolas Cage izgleda tako, kot da je pritekel iz Mandy – niti imena nima. Hrešči, renči, bolšči. Mad dog. Neonski id. Rdeč v obleko, rdeč v lase, rdeč v obraz. Ni mu dolgčas. Morda je hudič, morda je hudiča le videl, toda ko ugrabi lasvegaškega šoferja (Joel Kinnaman), družinskega človeka (njegova žena bo zdaj zdaj rodila), ki trdi, da je nedolžen in da gre za pomoto, naredi vse, da bi pokazal in dokazal, da ugrabljeni ni padel v komedijo zmešnjav, temveč v nekaj med Mannovimi Stranskimi učinki, Scorsesejevim Rtom strahu, Cronenbergovo Zgodovino nasilja in lasvegaškim pokrom.

The First Slam Dunk

V holivudskih športnih melodramah običajno spremljamo outsidersko košarkarsko ekipo, ki ji nihče ne pripisuje nobenih možnosti – obsojena je na poraze, izpad, anonimnost, pozabo. Ekipa, polna povsem nezdružljivih in razpuščenih ekscentrikov, egoistov, petelinov, introvertirancev, sanjačev in skritih genijev, potem igra tekme, notranje raste, se homogenizira, po porazih pa začne zmagovati, tako da se prebije do finalne tekme, v kateri v zadnji sekundi premaga ekipo, ki je veljala za absolutno favoritko.

Patologija zakonske zveze in precenjenost družinskega življenja

Anatomija padca je film o patologiji zakonske zveze in precenjenosti družinskega življenja. Sandra Voyter (Sandra Hüller), uspešna nemška pisateljica, in Samuel (Samuel Theis), falirani francoski pisatelj, ki živita v velikanski vili v francoskih Alpah, nedaleč od Grenobla, doma ne govorita ne francosko, ne nemško, temveč angleško – da ne bi imel kdo prednosti, da se torej ne bi kdo čutil deprivilegiranega ali zapostavljenega. Kar pomeni, da sta oba doma – drug z drugim, v družinskem krogu – na tujem terenu. Daniel (Milo Machado Graner), njun enajstletni sin, slaboviden od četrtega leta (po očetovi krivdi ga je zbil avto in mu usodno poškodoval živec vida), pogosto posluša njuno kričanje (kdo je koga ustavil, kdo je koga ponižal, kdo je koga pripeljal v to vukojebino, med koze, kdo komu več dolguje, kdo živi na račun koga, kdo tisti dan ni imel časa zanj ipd.), a ne vzdrži dolgo – raje pelje psa na dolg sprehod.

The River Wild

Ko se po brzicah divje reke spusti pet oseb, med katerimi hitro poči (na pet ljudi vedno pride en motenec, ljudje se nikoli dovolj ne poznajo, narava skupino vedno razbije ipd.), imate občutek, da gledate reimaginacijo Divje reke, ki je pred skoraj tridesetimi leti premetavala Meryl Streep, toda še preden rečete »It’s bigger than anything you’ve seen«, si film že domišlja, da je reimaginacija Odrešitve.

S ketne

Doug (Will Forte) je brezposeln. Še huje: kadi travo. Še huje: stalno drka. Še huje: z Reggiejem, svojim dobrodušnim, naivnim terijerjem, ravna zelo, zelo grdo. In kar je najhuje: Reggieja, ki ne zna živeti brez gospodarja, se znebi, in sicer tako, da ga odpelje daleč stran, v geto (ne, »dlje« ne obstaja), kjer se hitro sprijatelji s potepuškimi psi, ki začnejo kovati njegovo »epsko« Neverjetno potovanje domov – po funt Dougovega mesa. Ti psi bruhajo, fukajo, izločajo in preklinjajo, kot da so padli iz Scorsesejevih Dobrih fantov, obenem pa se slabemu lastniku maščujejo, tako kot se tale komedija – na črn, prostaški, neotesan, politično nekorekten, neinhibiran, obscen način – maščuje Skrivnemu življenju hišnih ljubljenčkov in drugim vljudnim, sladkim otroškim filmom, ki ne razumejo, da ni sladkosti brez greha in da je notranji mrak sladkosti njen najslajši in najatraktivnejši del.

Gran Turismo

Slovenci so nori na Hitre in drzne, zato je malo verjetno, da bodo sabotirali Gran Turismo, ki pa sabotira samega sebe – tako kot pač običajno sami sebe sabotirajo filmi, posneti po videoigricah. Najbolje jih je gledati s konzolo v roki. Kar velja tudi za Gran Turismo, pa čeravno je posnet po resnični zgodbi, ki jo je videoigrica le sprožila, intonirala in formatirala. Danny Moore (Orlando Bloom), marketingar dirkalne ekipe Nissana, poišče deset najboljših igralcev videoigrice Gran Turismo ter jih na Nissanovi akademiji predela v prave dirkače, med temi pa potem z dirkami poišče najboljšega, asa asov, valižanskega gika Janna Mardenborougha (Archie Madekwe), ki ga prelevi v tovarniškega voznika Nissana (njegovo mamo igra Ginger Spice!) in pošlje na prave dirke – ostalo so krogi, začarani krogi na dirkalnih pistah širom sveta, tudi v Le Mansu. Vsi ti krogi so monotoni, nenavdahnjeni in nevznemirljivi, že tisočkrat videni – včasih se zdi, da gledate kroge iz Mangoldovih Izzivalcev ali pa Couvelairovega Michela Vaillanta.

Drakula: Prebujeno zlo

V Osmem potniku se na vesoljsko trgovsko ladjo vkrca slepi potnik, alien, ki potem posadki spije kri, v filmu Drakula: Prebujeno zlo, posnetem po ladijskem dnevniku iz Stokerjevega Drakule, pa se na trgovsko ladjo Demeter, ki leta 1867 – pod taktirko kapitana Eliota (Liam Cunningham) in prvega častnika Wojchka (David Dastmalchian) – pluje od bolgarske luke proti Londonu, vkrca Drakula (Javier Botet), veliki nihilist, ki začne – v slogu darwinističnega preživetja najmočnejšega – piti kri številčni posadki in njenim živalim, s psom vred ( ja, ladja postane menza), toda zaprta, brezizhodna lokacija, toksični fatalizem, eksotični mrak, mučna, umazana atmosfera, igra živcev, brizgi paranoje in sunkoviti vrtinci gotskega terorja, dajejo temu smrtno resnemu, niti malo samoironičnemu pozejdonskemu šokerju, ki ga je posnel André Øvredal, avtor pikantnega Lovca na trole in briljantne Obdukcije neznanke, vtis dobro tempirane, lepo zaobljene, burno vzvalovane morske bolezni, prežete z implicitno kritiko sodobne podganje dirke navzdol, vse grotesknejše apokaliptike in globalnega vampirskega kontejnerskega trgovanja, tako da je diagnoza doktorja Clemensa (Corey Hawkins), ki pravi, da je »na krovu zlo, mogočno zlo«, povsem točna. (kino)

Blue Beetle

Blue Beetle je DC-jev Črni panter, le da superjunaški protagonist, Jaime Reyes (Xolo Maridueña), ni Afroameričan, temveč Latinoameričan. In ne, ni tako kompleksen kot Črni panter – če bi bil Marvelov (kot Črni panter), ne pa DC-jev (kot Shazam ali Flash), bi bil morda sošolec Petra Parkerja, ki ga bližnje srečanje s pajkom prelevi v Spider-Mana. Jaimeja, ki ima tako bujno, toplo, prostrano in simpatično mehiško družino kot Salma Hayek v Tennantovi romantični komediji Na vrat na nos, bližnje srečanje z nezemeljskim high-tech skarabejem, alienom, ki nadomešča covid, prelevi v Blue Beetla (Modrega hrošča, če hočete), toda ironija je v tem, da sam noče biti superjunak – to mu je povsem odveč. V to ga sili skarabej, ki se nanj parazitsko prilepi – in mu omogoča, da se njegove roke prelevijo v katerokoli orožje. Jaime – kombinacija Venoma in Iron Mana, gostitelj orožja za množično uničevanje – postane orožje za množično reševanje. A zakaj bi reševal svet, če pa ima hujše probleme: s faksa se vrne domov, v Palmera City, gentrificirano teksaško velemesto, a ne ve, kaj bi počel – objame ga negotovost, stisne ga tesnoba, njegova družina je tik pred deložacijo, skrbi ga za prihodnost. Preklicujem, da bi bil lahko sošolec Petra Parkerja: Jaime Reyes je reboot Benjamina Braddocka (Dustin Hoffman),

Saint Omer

Rama (Kayije Kagame), genialna pisateljica in profesorica književnosti senegalskega rodu, ki je zanosila z belcem, ki ima hladen odnos z materjo, ki ji noče povedati, da je noseča, in ki se boji postati mati, iz Pariza odpotuje v Saint Omer, kjer sodijo Laurence Coly (Guslagie Malanga), genialni senegalski priseljenki in študentki filozofije, ki je zanosila s precej starejšim belcem, ki je imela z materjo hladen odnos, ki materi ni povedala, da je noseča, in ki ni več hotela biti mati – svojo petnajstmesečno hčerkico je utopila v morju, v valovih pri Bercku, rekoč, da bo »tako vse enostavneje«. Ko jo sodnica (Valérie Dréville) vpraša, zakaj je umorila svojo hčerkico, brezizrazno odvrne, da ne ve in da ne pričakuje sočutja, a da upa, da ji bo na to vprašanje odgovorilo sojenje, ki potem res izriše toksično okolje, v katerem ni imela nobenih možnosti: sovražnosti, ki so jo stiskale v belski družbi, nevidnost, v katero je bila prisiljena (še celo oče njenega otroka, mevžasti, pasivno-agresivni kipar, jo je skrival), zlonamernost, ki je grozila njeni hčerkici (ni hotela, da jo vidijo z otrokom), strah pred neuspehom, socialna osamljenost (brez zdravstevnega zavarovanja, brez službe, brez diplome ipd.), srhljiva prekarnost (obsojena je na večno negotovost, vsako jutro ji bo slabo), moška toksičnost (skrb za otroka je prepuščena ženski), hladna mati (Salimata Kamate), ki je ni naučila, kako biti mati (zato se je morala materinstva naučiti z interneta), trk kultur, ki jo je utrujal, mučil in deprimiral, rasizem (porota je itak belska in še celo njena profesorica se na sojenju sprašuje, zakaj ni namesto hladnega, racionalnega Ludwiga Wittgensteina raje študirala kakega filozofa, ki je »bližje njeni kulturi«). Vse to pomeni, da je rodila otroka, ki ga ni nihče odobraval. Otroka, ki ga ni nihče hotel.

Ninja želve / Mutantski najstniki, ki so tako »drugačni,« da se morajo obnašati kot superjunaki

Film Ninja želve: Mutantska ujma – groteskna kombinacija utrudljivosti in duhovitosti, oh, in kulturne apropriacije, če hočete (ameriške nindže?) – je zgodba o izvoru, zato vas čaka nekaj izvornih flešbekov, toda ko zgodba skoči v sedanjost, čedalje bolj spominja na Maščevalce, le da se superjunakov, ki Manhattan rešujejo pred mutantsko, diabolično Supermuho (lahko bi ga reševali tudi pred neonom), ne grejo Iron Man, stotnik Amerika, Hulk, Thor, Črna vdova in Hawkeye, temveč Donatello, Michelangelo, Leonardo in Raphael, mutantski najstniki, ki so tako »drugačni,« da se morajo obnašati kot superjunaki, da bi izgledali kot normalni, vsakdanji najstniki, ki jih lahko spustijo v šolo.

Maggie Moore(s)

»Nekaj od tega se je resnično zgodilo,« piše na začetku tegale filma, ki svari: nikar se ne poročajte! Zakon le prebuja morilsko imaginacijo. Jay Moore (Micah Stock), pokvarjeni menedžer malomestne sendvičarne, ki išče bližnjice do ameriškega sna (servira mesnine s pretečenim rokom trajanja, dela s tipom, ki trguje z otroško pornografijo ipd.), najame gluhega poklicnega morilca (Happy Anderson), ki naj bi prestrašil njegovo sumničavo, jezno ženo Maggie (Louisa Krause), a ta jo grizlijevsko umori. Ker pa se Jay ustraši, da bo policaj št. 1 (John Hamm) – vdovec in ljubimec njegove preradovedne sosede (Tina Fey) – osumil njega in da bo pristal v ječi, hitmanu naroči, naj taktično umori še drugo Maggie Moore (Mary Holland), ki stanuje nekaj kilometrov stran. Zabrisati hoče sledi in ustvariti vtis, da je morilec njegovo ženo umoril pomotoma in potem napako popravil. Bruno Antony – psycho iz Hitchcockovih Tujcev na vlaku – je dobil naslednika.

Showing Up

Michelle Williams igra kiparko, ki v garažnem ateljeju pripravlja svojo prvo samostojno razstavo (ne v kakem New Yorku, temveč v Portlandu), toda zdi se, da je vse proti njej – vsi, znanci in neznanci, družina in prijatelji, njen »genialni« bipolarni brat (John Magaro) in njena živahna soseda/prijateljica/stanodajalka/umetnica (Hong Chau), golob in mačka, osamljenost in resentiment, jo namreč nenehno ovirajo, motijo, stresajo, prekinjajo in ustavljajo, zato lažje razumete, zakaj so tema njene razstave keramične figurice zamišljenih, žalostnih, ustavljenih žensk (anti-Barbik), in zato lažje razumete dictum Virginie Woolf, da ženska potrebuje »lastno sobo«.

Megalodon 2: Predator iz globin

Odveč je govoriti, da so vsi človeški liki v tem filmu – od ekstremnega ahabskega potapljača Jonasa Taylorja (Jason Statham), po novem tudi okoljskega aktivista, njegove hčerke (Shuya Sophia Cai), male znanstvenice, in njenega zen-komičnega strica (Jing Wu) do negativcev, plenilcev podmorskih naravnih bogastev (film ima obvezen okoljevarstveni spin) – totalne karikature, a tu so totalne karikature tudi megi, alias megalodoni, alias predatorji iz globin (remiksi morskega psa iz Žrela in T-Rexa iz Jurskega parka, strah in trepet azijskih voda), ki izgledajo tako pretirano, absurdno masivno in za lase privlečeno kot kitajski BDP. Ne delujejo grozljivo, temveč komično – na dolgočasen način. Res so orjaški in goljatski, požrejo pol sveta, s kitajskim disneylandskim Otokom zabave vred (Wheatleyjev money shot!), toda proti Jasonu Stathamu – Davidu na skuterju – nimajo nobenih možnosti.

Ne moreš se zbuditi, če ne zaspiš

Ne vem, kaj se dogaja, pravi nekdo. Nekdo drug, da ne pozna samega sebe. Spet tretji, da ne razume gledališke igre, v kateri igra. In alien – oh, zunajzemeljsko bitje, ki se pojavi v Asteroid Cityju (87 prebivalcev), »atomskem mestu,« puščavski vukojebini zraven orjaškega asteroidnega kraterja (Area 51 je blizu, Los Alamos še bližje), turističnem gulagu, idealnem opazovališču nočnega vesolja, kjer si lahko parcelo lahko kupiš kar v prodajnem avtomatu, kjer se v ozadju, nad kaktusi, bliskajo »testne« atomske gobe in kjer se vsako leto zberejo najboljši mladi zvezdogledi z enostarševskim spremstvom, pravi »tromatični« gimnazijci atomskih ravnic – ve, da je metafora, a ne ve, česa. Svet je postal zagoneten, zapleten, kompliciran, nerazumljiv, kompleksen – predapokaliptičen. Vsega je preveč. Preveč je scenografije, preveč rekvizitov, preveč artificielnosti, preveč sladke patologije, preveč ironije. Težko je slediti pripovedi, v katero nenehno skačejo druge pripovedi in drugi pripovedovalci. Če hočeš »preživeti« sodobni »postapokaliptični« pripovedni direndaj, potrebuješ veliko pomagal, veliko okvirnih pripovedi – filme v filmu, gledališke igre v gledališki igri, televizijske šove v televizijskih šovih, pa filme v gledaliških igrah in televizijske šove v filmih in gledališke igre v filmih in tako dalje.

Follow Her

Jess (Dani Barker), nesojena vplivnica, se preživlja kot igralka – v svojih filmih. V njih nastopajo tudi različni moški, njeni kvazitinderski »dejti«, a tega ne vedo – ja, nimajo pojma, da jih med izpolnjevanjem njihovih skrivnih želja skrivaj snema in da nastopajo v njenih spletnih komičnih »porničih«. Da ne bi imela problemov in da bi njen kanal, ki ni brez fenov (naročnikov, konzumentov, voyeurjev), mirno prosperiral, njihove obraze zamegli. Potem pa se vse zaplete, ko se obraz nekega moškega – njene žrtve – nepričakovano in nehote za hip odmegli. Jess končno zadene tombolo – končno je viralna. Potem pa se odzove na mali oglas, ki bi ga morala ignorirati – čedni, sladki, šarmantni mladenič (Luke Cook) hoče, da mu z igranjem vlog pomaga pri pisanju scenarija (za erotični triler). Tip je očiten, a Jess je opolnomočena (še toliko bolj, ker računa, da ji splet jamči varnost), zato si misli: »če sem obrnila druge moške, bom tudi tega!«. Vi si mislite: »oh, žrtev!«.

Grad strahov

Samohranilka (Rosario Dawson) in njen sin (Chase W. Dillon) ugotovita, da v stari neworleanški graščini, ki stoji na nekdanji plantaži in v katero se preselita, straši – njun boj s temi duhovi je nekaj osebnega. Na pomoč jima priskočijo duhovnik (Owen Wilson), turistični vodnik (LaKeith Stanfield), medij (Tiffany Haddish), profesor zgodovine (Danny DeVito) in kristalna glava vedeževalke (Jamie Lee Curtis) – njihovo »izganjanje« duhov je prav tako nekaj osebnega, še toliko bolj, ker se izkaže, da tam notri za paranormalni direndaj skrbi 999 duhov. Toda Grad strahov, posnet po sloviti disneylandski atrakciji, je totalno brezoseben. In brezdušen. »Strašen« pa je le toliko kot film Pri Addamsovih, le da ni niti približno tako duhovit.

A Thousand And One

Ko Inez (Teyana Taylor) na začetku devetdesetih let po letu in pol spustijo iz ječe (Rikers Island), se vrne v Harlem, geto hladnega, divjega, kompetitivnega Giulianijevega New Yorka, ki jo sili v hitre, impulzivne, drastične odločitve, tako da obtiči v brutalnem, nevarnem, prekarnem, gentrificiranem, neoliberalnem polsvetu kapitalizma, v katerem ljudje drug drugega zapuščajo, in ki od nje terja številne talente in še številnejše tehnike preživetja (z materinskim nagonom vred), še toliko bolj, ker sina (najprej ga igra Aaron Kingsley Adetola, kasneje Josiah Cross), ki si ga socialno ni mogla privoščiti, in ki je pristal v reji, preprosto odpelje (okej, ugrabi), ga taktično preimenuje in potem z njim živi pod radarjem, v globoki ilegali, povsem razlaščeno, diskriminirano, marginalizirano in deprivilegirano, a odločno, angažirano, energično, jezno, vztrajno, uporno in neumorno, z revolucionarno željo po boljšem življenju.

Diler, zvodnik in prostitutka stopijo v bar – in odkrijejo največjo zaroto vseh časov

Diler, zvodnik in prostitutka stopijo v bar – in odkrijejo največjo zaroto vseh časov. Fontaine (John Boyega), Slick Charles (Jamie Foxx) in Yo-Yo (Teyonah Parris) v podzemlju nekega distopičnega, getoiziranega, gentrificiranega mesta odkrijejo tajni laboratorij, v katerem belska kabala, stvariteljica »bele substance«, eksperimentira z nadzorovanjem, obvladovanjem in discipliniranjem – peklenskim pomarančenjem – črncev.

Cvetje zla

»Kaj pa jaz?« dahne Mojca (Blanka Florjanc), protagonistka Galetovega filma Srečno, Kekec, posnetega pred natanko šestdesetimi leti. In doda: »Tudi jaz bi šla v planine.« Mojca je kakopak slepa. In Kekec (Velimir Gjurin), njen junak, se skuša na vsak način dokopati do Pehte (Ruša Bojc), strašne gorske čarovnice, in njenega tajnega, čudežnega eliksirja, ki bi Mojci vrnil vid. Toda Kekec je le moški – in moški niso ravno tisti, ki bi hoteli, da ženske spregledajo. Zakaj se skuša potem na vsak način dokopati do tistega eliksirja? Zakaj hoče potem Mojci vrniti vid? Da bi lahko videla slovenske planine? Da bi lahko uživala v pogledu na Triglav? Ne, vid ji hoče vrniti le zato, da bi lahko gledala njega, Kekca, patološkega narcisa, potemtakem zato, da bi lahko ob pogledu nanj tudi ona uživala tako, kot ob pogledu nase uživa on sam. In tam zgoraj, v osrčju pojočih gora, res hoče, da ga Mojca vidi, kajti videla ga bo v barvah – Srečno, Kekec je bil namreč prvi slovenski barvni film.

Roboti

Roboti, posneti po 50 let stari noveli Roberta Sheckleyja (Robot, ki je izgledal kot jaz) in postavljeni v leto 2032, ko je ameriško-mehiška meja neprehodna in ko ceneno migrantsko delovno silo zamenjajo roboti, izgledajo kot epizoda, ki manjka v novi sezoni kultne serije Črno ogledalo. Charlie (Jack Whitehall) vse delo prepusti robotu, ki izgleda kot on – sestanke, opravke, tudi zmenke s puncami.

Chevalier

Leta 1789 – tik pred veliko revolucijo – v neki pariški dvorani koncertira Wolfgang Amadeus Mozart, Bruce Springsteen tedanje dobe, zato sprejema tudi glasbene želje. Nekdo v publiki si zaželi neki concerto. Aha, dahne Amadeus – in hoče začeti, ko ga prekine glas iz dvorane: se vam lahko pridružim? Na oder stopi moški in ko se obrne proti publiki (nam!), se izkaže, da je temnopolt. Amadeus se mu začne posmehovati (»temni tujec«). Iz njega se norčuje, kot da je Salieri. Moški enemu izmed violinistov vzame violino in začne se njegov violinski duel z Amadeusom, njun Duelling Banjos. Ko končata, Amadeus besno, začudeno, ljubosumno vzklikne: »Kdo hudiča je to!« Ne, ni Salieri, temveč Chevalier de Saint-Georges, Joseph Bologne (Kelvin Harrison Jr.), otrok z guadeloupske plantaže, sin bogatega plantažerja in najstniške sužnje, ki ga glasbeni talent pripelje najprej na akademijo, na kateri ga tepejo, brcajo, psujejo, žalijo in ponižujejo, potem pa v francoski jet-set, kjer se grofice in baronese – s kraljico Marijo Antoaneto (Lucy Boynton) vred – kar lepijo nanj. Joseph postane njihov Amadeus – direktor pariške kraljeve opere in avtor izgubljene opere, tako da lahko le fantaziramo. A tudi sam film nas prikrajša.

Nostalgija

Nostalgija je lep, brutalen film. Felice (Pierfrancesco Favino), 55-letni lastnik gradbenega podjetja, se po štiridesetih letih iz Egipta vrne v rodni Neapelj, da bi še zadnjič videl svojo – revno, pozabljeno, napol slepo – mamo (Aurora Quattrocchi), toda ko začne napol elegično, napol flâneursko postopati po četrti Rione Sanità, v kateri je odraščal (in srečuje ljudi, ki ga ne prepoznajo, ki so ga pozabili, ki so se mentalno premaknili drugam in ki jih je pustil zadaj), ga premaga nostalgija po dobrih starih časih, ki so, kot slišimo v Premingerjevi noir klasiki Padli angel (1945), tako dobri prav zato, ker so stari. V resnici pa so dobri stari časi prežeti z neprebavljenimi travmami, destruktivnimi skrivnostmi, dvoumnimi spomini, duhovi nelagodja, mučnostjo tuje domačnosti, umazanijo odraščanja. Ko duhovnik (Francesco Di Leva), socialni bojevnik, izve, da je Felice – zdaj musliman – mladostni prijatelj grizlijevskega kriminalca Oresteja Spasiana (Tommaso Ragno), alias Zlobneža, lokalnega kamorista št. 1, s katerim ga ne veže le prijateljstvo, temveč tudi kri, mu reče, naj odide in se ne vrača, toda nostalgija v nasprotju z maščevanjem, ki tekne hladno, tekne topla.

Barbie / Moški potrebujejo fantazme, da bi lahko uživali v patriarhatu

Ko zaslišite Straussovo simfonično pesnitev Tako je govoril Zaratustra, najprej pomislite na Kubrickovo epopejo 2001: Odiseja v vesolju ali pa na Friedricha Nietzscheja, ki je to pesnitev navdihnil, toda zdaj se bo to spremenilo – ko boste odslej zaslišali simfonično pesnitev Tako je govoril Zaratustra, boste najprej pomislili na Barbie. Vse skupaj se začne v puščobni, skaloviti, primitivni pradavnini, ko so imele deklice na voljo le eno samo igračo – dojenčka. Kar seveda pomeni, da niso imele veliko možnosti – družba je od njih pričakovala in terjala, da postanejo matere. Nobene kariere. Nobene zabave. Nobenih sekularnih užitkov. Le garanje. Trpljenje. In ta igrača je poskrbela, da so se s tem sprijaznile. In da so »materinstvo« sprejele kot svojo usodo. Edino usodo. Edini možni poklic. Potem pa se je pred njimi nenadoma pojavil karizmatični, spektakularni, prelomni monolit – Barbie (Margot Robbie), prva Barbie, generična Barbie, stereotipna Barbie. Toda njen nasmeh, njen glamur, njena stiliziranost, njena lepota, njeni modni dodatki, njeni outfiti in njena modernost so ženske vabile ven. Vsak dan je zabava! Uživajte!

The Starling Girl

Še en film zorenja, ki bi ga lahko gledali na double-billu s srbskim filmom Poletje, ko sem se naučila leteti, le da ima mlada protagonistka – Jem Starling (Eliza Scanlen), najstnica iz Kentuckyja, skritega »edenskega vrta« – tokrat hujše dileme, hujše rituale in hujše skušnjave, saj živi v mračni, mučni, rigidni, represivni krščanski fundamentalistični skupnosti, ki Biblijo jemlje dobesedno in v kateri je prepovedano in črtano vse, kar vzburja (modrček, ki se vidi, sekularni ples, internet ipd.) in s tem zaseda prostor, ki sicer pripada Bogu. Toda ko ji pastor Owen (Lewis Pullman), poročen, klišejsko frajerski, organsko nastrojen in svež po portoriški misiji, v avtu reče, naj mu v roko izpljune žvečilni gumi, je jasno, da je to pick-up fraza, ki predpostavlja izmenjavo »daril«: le kaj hoče on njej »izpljuniti« v roko?

Oppenheimer / Oče atomske bombe, genij, kavboj, nevrotik, egoist, mučenik, rock zvezda

Ameriški znanstvenik J. Robert Oppenheimer se je nekoč zaljubil v verz iz hindujske Bhagavad-gite: "Zdaj sem postal smrt, uničevalec svetov." In potem je delal vse, da bi to postal.

BlackBerry

BlackBerry, kultni pametni telefon, je imel leta 2007 30-odstotni tržni delež, leta 2010 pa že 45-odstotnega, toda le nekaj let kasneje je njegov tržni delež znašal 0. Nič. Zero. BlackBerry, posnet po knjigi Jacquie McNish in Seana Silcoffa (Losing the Signal: The Untold Story Behind the Extraordinary Rise and Spectacular Fall of BlackBerry), sijajno – satirično, žmohtno, že skoraj mockumentarno, v duhu Fincherjevega Socialnega omrežja in Mamet-Foleyjevega filma Glengarry Glen Ross – popiše to pot od junaka do bedaka. Od Austerlitza do Waterlooja. Ja, BlackBerry je kot Titanik – vnaprej vemo, kako se bo končal. Introvertirani Mike Lazaridis (Jay Baruchel) in klovnovski Doug Fregin (Matt Johnson), ustanovitelja kanadskega tipično garažnega, gikovskega softverskega podjetja RIM (Research in Motion) iz kanadskega Waterlooja (nomen est omen), sta ugotovila, da bo svet spemenil ta, ki bo v telefon prvi vgradil računalnik. Prototip sestavita iz delov otroških igrač. Nihče ju ne jemlje resno. Delujeta naivno, otročje, razpuščeno, neprepričljivo. »Odreši« ju Jim Balsillie (Glenn Howerton), Machiavelli biznisa, ki prevzame prodajo.